VSL sklep II Cp 2041/2014

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru tožencev zoper svoj sklep o začasni odredbi in prepoved razpolaganja s premičnimi stvarmi (sedmimi motornimi vozili), izrečeno v tem sklepu prvi toženki, omejilo na njen ½ delež na le-teh (po zatrjevanju tožnika). Sicer je ugovor zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper sklep se pritožujeta toženca, predlagata razveljavitev začasne odredbe in zahtevata povrnitev svojih pritožbenih stroškov. V bistvenem nasprotujeta oceni prvega sodišča o tem, da je obstoj skupnega premoženja tožencev kot izvenzakonskih partnerjev izkazan, saj trdita, da take skupnosti med njima ni in je tudi ni bilo. Tri motorna vozila (Suzuki, Humbaur in Volkswagen) je toženka pridobila s sredstvi, ki izvirajo iz časa, ko drugega toženca sploh še ni poznala. Z začasno odredbo je tako neutemeljeno poseženo v pravice prve toženke, da s svojimi stvarmi razpolaga. Tega namena sicer nima in ga tožnik tudi ni dokazal. Mora pa vozni park zamenjati, in ker ji začasna odredba to preprečuje, ni res, da ne trpi škode, saj ima zaradi uporabe starih vozil večje stroške.

Na pritožbo tožnik ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo relevantne določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in pravilno ocenilo, da so za izdajo predlagane začasne odredbe (v mejah izpodbijanega sklepa) izpolnjeni vsi pogoji. Zato je bila izdaja takšne odredbe pravilna in zakonita, ugovor proti sklepu o njeni izdaji pa glede zatrjevanega ½ deleža prve toženke neutemeljen, zato je sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko ga je v tem delu zavrnilo. Svojo odločitev je v celoti tudi ustrezno obrazložilo.

Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, kot to zahteva 1. odst. 272. čl. ZIZ. Resničnost njegovih trditev in posledično utemeljenost zahtevka bo stvar dokaznega postopka glavne obravnave in končne odločitve o glavni stvari, za izkaz verjetnosti terjatve pa zadošča, kar tožnik navaja in predlaga v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe. Verjetnost, ki se po določbah ZIZ uporablja kot dokazni standard, potreben za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, je podana, kadar so razlogi za resničnost močnejši in številčnejši, kot pa razlogi, ki govorijo za neresničnost. Ob upoštevanju nekontradiktornosti postopka za izdajo začasne odredbe je temu dokaznemu standardu zadoščeno, kadar predlagatelj v potrditev svojih navedb, ki so materialnopravno sklepčne, predloži takšne dokaze, ki bi, če bi v nadaljevanju postopka uspeli, dokazovali resničnost njegovih navedb in torej narekovali zanj ugodno odločitev.

Nesporno ima tožnik do toženca judikatno terjatev, ki je proti njem ne more realizirati, ker je slednji formalno brez premoženja. Za zdaj to namreč ni prerekano. Zato se želi tožnik poplačati iz dolžnikovega deleža na skupnem premoženju, ki ga imata po tožnikovem zatrjevanju toženec in toženka kot izvenzakonska partnerja, in sicer to predstavlja več motornih (tovornih) vozil, ki so le formalno last zgolj toženke. V podkrepitev te trditve je tožnik navedel, da ima toženka dejavnost cestnega tovornega prometa od leta 2011, da sta oba toženca v nekem kazenskem postopku drug za drugega povedala, da sta izvenzakonska partnerja, da je šlo posojilo, ki je podlaga tožnikovi terjatvi do toženca, prav za nakup predmetnih vozil, ki so le formalno last toženke in da so bila torej pridobljena z delom v času trajanja izvenzakonske zveze. Za svoje navedbe je tožnik predložil številne dokaze, večinoma listine, ki navedeno izkazujejo.

Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je nasprotovanje oceni, da sta toženca v zunajzakonski skupnosti, pavšalno, konkretno neobrazloženo in neprepričljivo; z ničemer ni odgovorjeno na tožnikove argumente, na podlagi katerih on sklepa in trdi nasprotno. Posledično je treba kot pavšalnega zavrniti očitek, da je tri vozila toženka pridobila s sredstvi, ustvarjenimi v času, kot toženca še ni poznala. Trditev, da se s prevozništvom ukvarja le toženka, je glede obstoja skupnega premoženja nesklepčna, saj lahko to (pogojno) vpliva kvečjemu na višino njunih deležev na njem.

Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje glede ocene verjetnost obstoja tožnikove terjatve, da imata toženca skupno premoženje, izkazana.

Pritrditi pa je treba tudi razlogom prvostopenjskega sodišča glede tega, da je izkazan drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, namreč nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali otežena (1. alineja 2. odst. 272. čl. ZIZ). Brez izrečene prepovedi bi bil možen promet s predmetnimi premičninami, kar bi brez dvoma otežilo terjatev tožnika, usmerjeno v poplačilo iz prav teh premičnih stvari. Pritožbeni očitki so glede tega nasprotujoči si: po eni strani toženca trdita, da toženka ne namerava razpolagati z navedenimi vozili, po drugi strani pa, da je to zaradi obnove voznega parka nujno. S tem posredno pritrjujeta ugotovitvi sodišča, da toženka posamezna vozila že prodaja.

Ker sta s tem izpolnjena oba zadostna pogoja, hujših posledic odsotnosti odredbe za upnika od posledic obstoječe prepovedi za dolžnika v primeru, ko bi se izkazalo, da začasna odredba ni bila utemeljena (3. alineja 2. odst. 272. čl. ZIZ), niti ni bilo treba ugotavljati, zato pritožbeno sodišče na te pritožbene argumente ne odgovarja.

Ker je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Stroški v zvezi z postopkom za izdajo začasne odredbe delijo usodo ostalih pravdnih stroškov (1. odst. 151. čl. ZPP). Tako bo tudi o pritožbenih stroških tega postopka zavarovanja odločeno s končno odločitvijo o glavni stvari.