VSL sodba I Cp 1412/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 77044/2011 z dne 6. 6. 2011 v veljavi za glavnico in obresti ter izvršilne stroške, toženec pa tožnici dolguje še 73 EUR pravdnih stroškov, kar je dolžan plačati v 8 dneh, če zamudi, pa z ustreznimi obrestmi.

Toženec se proti sodbi pritožuje, navaja, da iz vseh razlogov, predlaga pa njeno spremembo ali razveljavitev ter novo sojenje. Sodišču očita kršitve iz 8., 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) Navaja, da bi morala tožnica vse, kar je treba, da utemelji svoj zahtevek, navesti že takoj v tožbi, česar pa ni zmogla, pač pa je to storila šele po toženčevem ugovoru. Sodišče je sodbo oprlo na listine, na katere se tožnica ni sklicevala, in sicer gre za opomine z dne 25. 2. 2010, 4. 11. 2010, 29. 1. 2011 in 3. 5. 2011. Sklicuje se na razdelilnike, ni pa razvidno, kateri dokazi jih potrjujejo. Dokazi tudi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev, pravi pritožnik in se pri tem sklicuje na več judikatov. Iz razdelilnikov ni mogoče ugotoviti toženčeve obveznosti, meni slednji, zato se ni mogel kvalitetno braniti, saj denimo nekje piše, da se je računalo upoštevajoč 45 prijavljenih oseb, kasneje pa 50 in 46, pri tožencu pa ena oz. dve. Toženec nasprotuje tudi oceni, da je pogodba o upravljanju veljavno sklenjena, saj ni razvidno, na kateri blok se nanaša. Negativnega dejstva seveda toženec ne more dokazati. Sodišče bi moralo tožnico pozvati k predložitvi originalnih listin, meni pritožnik. Sklene z nasprotovanjem stroškom opomina – tu meni, da je zahtevek prekoračen.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, absolutnih bistvenih kršitev postopka pri tem ni storilo, ker gre za spor majhne vrednosti, pa se sodba ne more izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP (1. odst. 458. čl. ZPP).

Očitek, da je tožnica šele po toženčevem ugovoru podala ustrezne trditve in dokaze, sodi sicer med nedopustno uveljavljane relativne kršitve postopka, je pa tudi neutemeljen; Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pravdnima strankama dalo pravico, da po vložitvi predloga za izvršbo in ugovora v eni vlogi navajata dejstva in predlagata dokaze, nato pa je lahko vsaka stranka vložila še po eno pripravljalno vlogo, s katero je odgovorila na navedbe nasprotne stranke.

Očitek, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni ter v nasprotju z listinami, je neutemeljen, a ker je pretežno tudi pavšalen, nanj ni mogoče konkretneje odgovoriti; implicite očitana kršitev postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP pa ni podana.

Kot že navedeno, gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti, v katerih veljajo nekatera drugačna pravila kot v rednem postopku, med drugim tudi glede pravice do izjave. V postopku v sporih majhne vrednosti lahko vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo. Tožeča stranka lahko v 8 dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo. Tožena stranka lahko v 8 dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (2., 3. in 4. odst. 452. čl. ZPP). Tožencu so bile navedene možnosti izjavljanja zagotovljene, zato kršitev iz 8. tč. 2. odst. 452. čl. ZPP ni podana.

Očitek, da se je sodišče oprlo na opomine, ki na katere se tožeča stranka ni sklicevala, ni razumljiv. Te listine, ki so v prilogah označene pod A 6 do 9, je tožnica priložila k svoji prvi pripravljalni vlogi (z dne 20. 5. 2013), sodišče pa jih je vpogledalo skupaj z vsemi drugimi listinami. Očitek, češ da je bil glede stroškov opominjanja zahtevek prekoračen, tudi ni razumljiv, zato nanj ni mogoče relevantno odgovoriti.

Pritožnik ima sicer prav, da je dolžnost tožeče stranke konkretno navesti dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ter predložiti dokaze zanje, ki pa pomanjkljivih navedb ne morejo nadomestiti. Gre za pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, kar ne v teoriji ne v praksi ni sporno. Vendar sklicevanje na to pravilo tožencu ne pomaga, kot tudi ne sklicevanje na nekatere odločbe tukajšnjega pritožbenega sodišča v navidez podobnih zadevah. V zadevi II Cp 2498/2010 je to sodišče izreklo: „Zgolj opisno naštevanje stroškov (ogrevanje, ...), ki naj bi jih toženka dolgovala, ne predstavlja pojasnila delitve stroškov med etažnimi lastniki.“, v zadevi II Cp 1143/2012 pa: „Potrebno je zato, da so vsaj splošne dejanske navedbe razvidne iz tožbe, sklicevanje na priloge pa se lahko nanaša le na dokaz teh navedb ali na njihovo natančnejše substanciranje. Tudi takšno sklicevanje pa mora biti tako določno, da sodišču omogoča hitro in učinkovito povzemanje in povezovanje zatrjevanih dejstev.“

Tu obravnavani primer se od obeh navedenih očitno bistveno razlikuje. Tožničini trditveno in dokazno breme se poglablja glede na ugovor(e) tožene stranke, ki mora to storiti tudi čim bolj konkretno in argumentirano, čeprav je jasno, da ne more dokazovati negativnih dejstev. Toženec pa se spreneveda: v ugovoru je sicer nasprotoval obstoju pravnoposlovnega razmerja, torej obstoju veljavne pogodbe o upravljanju, pri čemer vztraja ves čas, sicer pa je nasprotoval le napačnemu oz. neustreznemu zaračunavanju stroškov ogrevanja, ki bi moral temeljiti na odčitavanju nameščenih kalorimetrov in po njegovem pretiranih stroškov upravnika.

Tožnica je na te ugovore obrazloženo, konkretno in dokazno podprto odgovorila. Pojasnila je, da se sporni stroški ogrevanja nanašajo na obdobje izpred 1. 10. 2011, ko kalorimetri še niso bili nameščeni in so se stroški ogrevanja razdelili glede na ogrevalno površino, pri čemer toženčeva meri 97,80 m2 oz. korigirano 87,90 m2. Glede stroška za svojo storitev je pojasnila, da je le-ta izračunan v skladu s pogodbo oz. aneksom v višini 0,3 % od osnove za izračun neprofitne najemnine za posamezni del stavbe za eno leto, mesečno pa 1/12 tega zneska. Toženec je na to odgovoril s splošnimi ugovori, da razdelilniki niso jasni, da iz njih ni moč ničesar razbrati, da tožnica dokazov ne prilaga oz. da ti ne morejo nadomestiti trditev. Gre za pavšalne ugovore, s ponavljanjem katerih v pritožbi seveda ne more uspeti.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je aktivna legitimacija tožnice kot upravnika v večstanovanjski hiši na V., kjer ima stanovanje tudi toženec, podana. Z vztrajanjem na tem ugovoru toženec v resnici že ves čas nasprotuje lastnemu ravnanju, ki ga izpostavlja že sodišče prve stopnje v 2. odst. na 7. strani obrazložitve svoje sodbe. 20. 10. 2008 je namreč sam obvestil tožnico kot upravnika, da je prišlo do spremembe lastništva stanovanja in naj za obveznosti, nastale po 21. 10. 2008, tožnica bremeni njega. Aneks pogodbe o upravljanju z dne 1998, iz katerega izhaja, da je slednja sklenjena 7. 11. 1994, aneks pa je podpisala zadostna večina etažnih lastnikov ter potrdilo o vpisu v register upravnikov je tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na okoliščine primera zadosten dokaz, da tožnica je pristojna upravnica. Da so te listine v kopiji, na njihovo verodostojnost ne vpliva; velja načelo proste presoje dokazov. Toženec ne utemelji, kaj naj bi bilo v kopijah morebiti predrugačeno glede na izvirnike, ki ga kopije dokazujejo. Tudi materialnopravni razlogi, ki jih podaja sodišče prve stopnje glede tožničine aktivne legitimacije na že omenjenem mestu svoje sodbe, so pravilni.

Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP). Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP je o tem odločilo po sodnici posameznici.

Stroške svoje neuspele pritožbe toženec krije sam (1. odst. 154. čl. ZPP).