VSL sodba I Cp 1339/2014

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbenega zahtevka za plačilo 32,81 EUR postopek v tem delu ustavilo, nato pa razsodilo,da se zavrne tožbeni zahtevek za 646,94 EUR. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 164,70 EUR stroškov postopka.

Tožeča stranka se pritožuje, in sicer nominalno iz vseh predvidenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe ali pa njeno razveljavitev in novo sojenje. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Nasprotuje odločitvi glede nepriznavanja civilne kazni, češ da se je tožena stranka zavedela kršitev, saj je vse prireditev izvedla, ko med strankama ni bilo sklenjene nobene pogodbe. Meni, da se sodišče do relevantnih navedb glede tega sploh ni opredelilo, saj je tožeča stranka pravice kršila večkrat in z različnimi dejanji. Glasbo je uporabljala protipravno, brez dovoljenja. Pravilnik iz leta 1998 je za dovoljenje zahteval ne le obvestilo, pač pa popoln seznam in osnove za obračun. Nasprotuje stališču sodišča, da sporočilo bruto avtorskega honorarja nastopajočih za obračun ni bilo potrebno. Katero od osnov bi lahko tožnik uporabil, ni prepuščeno izbiri pravdnih strank, pač pa je to odvisno od objektivnih okoliščin. Tožena stranka je bila tako prisiljena uporabiti drugačen način za izračun honorarjev, kar ni pravilno in zakonito, saj če je bil bruto honorar nastopajočih višji od prihodkov od vstopnine, je treba za osnovo vzeti bruto honorar, zato mora prireditelj obvezno navesti oba podatka. Toženec, ki se ukvarja z organizacijo raznih prireditev, je s temi podatki razpolagal in se je zavestno, naklepno odločil, da tega ne posreduje. Odločitev sodišča za zavrnitev zahtevane civilne kazni po mnenju pritožbe podpira samovoljo uporabnikov in nedopustno odstopa od ustaljene sodne prakse, npr. od odločitev tega pritožbenega sodišča v zadevah II Cp 65/2012, I Cp 787/2011, 1572/2011, I Cpg 890/2013 in I Cp 1472/2011.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Opredelila je tudi stroške v zvezi s podanim odgovorom.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb obeh strank ter za svojo odločitev podalo jasne in nenasprotujoče si razloge o odločilnih dejstvih, zato še posebej očitani kršitvi določb postopka po 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP nista storjeni.

Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri zahtevi za plačilo civilne kazni - povišanju honorarja za do 200%, kar je na podlagi 3. odst. 168. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravica (ZASP) možno, če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevano civilno kaznijo ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki sicer pravočasno prijavila glasbene prireditve, na katerih se je izvajala glasba iz repertoraja, za katerega male avtorske pravice upravlja tožeča stranka (in sicer deset koncertov v mesecu septembru 2008), da pa ji ob tem ni posredovala podatkov o bruto honorarjih nastopajočih, kar predstavlja eno od osnov za obračun honorarja. Ugotovilo je še, da je tožena stranka 26. 11. 2008 tožeči stranki plačala oz. celo preplačala ustrezen avtorski honorar, ni pa sporno, da je tožeča stranka 26. 10. 2006 enostransko odpovedala njuno Pogodbo o javni priobčitvi glasbenih del na koncertih in glasbenih prireditvah. Jedro spora med strankama je bilo vprašanje uporabe starega ali novega Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del. Novemu, iz leta 2006, ki je uvedel višje tarife, je tožena stranka odrekala veljavnost, kar se je izkazalo za utemeljeno (1) in tako ni dvoma, da (še vedno) velja Pravilnik iz l. 1998, po katerem je bil obračunan in plačan tu sporni honorar.

Pritožbeno sodišče deli oceno prvostopenjskega, da (zgolj) opustitev posredovanja prej omenjenega podatka ne pomeni namerne ali hudo malomarne kršitve avtorske pravice na delih, ki so se uporabila. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženec ni niti zamolčal niti zanikal uporabe avtorskih del in se tudi ni upiral plačilu honorarja. Do drugačnega zaključka pa ne more privesti niti sklicevanje pritožbe na toženčevo strožjo odgovornost, češ da je dolžan kot organizator raznih prireditev poznati pravila in se po njih ravnati.

Drži, da mora uporabnik poslati SAZAS točne finančne podatke, ki so osnova za delitev avtorskega honorarja najkasneje 15 dni po izvedbi (14. čl. Pravilnika) in da mora uporabnik evidentirati podatke o prihodkih, ki so osnova za obračun avtorskega honorarja na tak način, da je mogoče ugotoviti, kakšen prihodek je bil ustvarjen pri uporabi avtorskih del (15. čl. Pravilnika). Vendar Tarifa za izračun ustreznega honorarja predvideva tudi drugo metodo oz. izračun omogoča na drug način, zato plačilo avtorskega honorarja za uporabo glasbe ni bilo ogroženo.(2) Navedenih kršitev določb Pravilnika, tudi če bi bile hudo malomarne ali celo namerne, ni mogoče izenačiti z hudo malomarno ali namerno kršitvijo samih avtorskih pravic.

Tudi sklicevanje na drugačno ustaljeno sodno prakso ni utemeljeno. Od zadev, na katere se konkretno sklicuje pritožnik, so gre večinoma za sklepe tukajšnjega pritožbenega, ki razveljavljajo zavrnitev plačila civilne kazni (I Cp 787/2011, 1572/2011 in II Cp 5215/2007), kar pomeni, da še ne gre za vsebinsko dokončno odločitev, izdani pa so pred odločitvijo Vrhovnega sodišča v sporu glede nezakonitosti nove tarife (3), predvsem pa ne gre za enotno prakso, ki bi v podobnih okoliščinah tožeči stranki ali primerljivi kolektivni organizaciji priznavala civilno kazen. Več odločitev tukajšnjega sodišča je namreč drugačnih (I Cp 2774/2011, 2628/2012, 3521/2012, 1756/2012, 489/2013 in mnoge druge), pa tudi odločitev v zadevi II Cp 65/2012, na katero se pritožba sklicuje, njene teze ne podpira. Abstraktni dejanski stan pogojev za izrek civilne kazni, ki ga večinoma povzemajo odločbe, in ki naj bi bile za pritožnika ugodne, sploh ni sporen, le okoliščine tega primera ga konkretno ne izpolnjujejo.

Odločitev sodišča prve stopnje se tako izkaže za pravilno, pritožba pa ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ni ugotovilo, je pritožbo zavrnilo in sodbo na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožeča stranka mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe, tožena pa svojega nepotrebnega odgovora nanjo; tak je bil slednji zlasti glede na ustaljeno sodno prakso in popolne ter pravilne razloge sodišča prve stopnje.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) Že sodišče prve stopnje se pri tem ustrezno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi II Ips 160/2011, ki je o tem vprašanju podalo dokončno stališče in odpravilo dotedanje dileme in deloma različno sodno prakso.

(2) Tarifa iz leta 1998 predvideva obračun nadomestila od osnove po točki II tarife tudi v primerih, ko iz dokumentacije, ki jo predloži uporabnik, niso razvidne osnove za obračun iz točke I, ali pa so te nerealne.

(3) Glej op. 1.