VSK sklep I Cp 89/2014

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki 226,46 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je dolžan toženec takoj prenehati z motenjem posesti, postavljanjem kakršnihkoli vozil, ovir ali drugih predmetov na parceli št. 5159/6 k.o. P., ki tožeči stranki ali z njene strani pooblaščeni osebi preprečujejo uporabo parc. št. 5159/6, ki v naravi predstavlja pot za peš hojo in vožnjo do parcele tožeče stranke št. 3548/7. Glede na izid postopka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti tudi 729,93 EUR pravdnih stroškov.

Proti taki odločitvi se pritožuje toženec po pooblaščencu. Meni, da sodišče ni pravilno razumelo njegovih ugovorov. Nesporno je namreč, da je tožnica do leta 2006 vozila z avtom po poti do svoje parcele s sedanjo parcelno št. 3548/7 in svoje vozilo parkirala na betonskem nadstrešku na svoji parceli. Po porušitvi nadstreška pa toženec tožnici ni več dovolil vožnje, saj bi morala avto parkirati na njegovi parceli, ker je na mestu njenega prejšnjega nadstreška globok zid. Od tedaj dalje zato toženec prepoveduje tožnici vožnjo, celo po izpovedi tožnice to počne od maja 2011, torej najkasneje od tedaj dalje tožnica ni izvrševala posesti na viden in navzven zaznaven način. Da te posesti ne izvaja najmanj od jeseni 2012, pa izhaja tudi iz izpovedi tožničinega svaka P.J., da mu toženec ni dovolil parkirati na sporni služnostni poti in je zato avto puščal drugje. Sodišče je zato zmotno ugotovilo, da je tožnica do 18.12.2013 dostopala po toženčevi nepremičnini in da toženec do tedaj razen verbalnega nasprotovanja voženj ni preprečeval. Tožnica je izpovedala, da je toženec že maja 2011 preprečil prihod delavcem s kamionom. Poleg tega je sodišče zmotno ugotovilo, da je toženec 18.2.2013 postavil traktor na mesto, na katerem je tožnica izvajala soposest. Traktor je bil postavljen na meji med parcelama 5159/6 in 3548/4, kjer tožnica nikoli ni izvajala služnosti. Na mestu, kjer je bil traktor, ni nikoli vozila in zato soposesti ni imela. Dne 18.2.2013 na kraju ni bilo osebnega vozila tožnice, traktor je oviral odhod le strojni mehanizaciji. Pa tudi če bi P.J. parkiral svoj avtomobil pred zidom, ga traktor ni oviral in bi vozilo lahko odpeljal. Glede postavitve traktorja 30.6.2013 in plastičnega zaboja 7.7.2013 pa je sodišče zmotno ugotovilo, da je imela tožnica posest vožnje z avtomobilom. Plastični zaboj je ni oviral pri peš dostopu na njeno parcelo, enako kot tudi ne postavljen traktor.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem obširno in argumentirano odgovarja na posamezne pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Da je tožena stranka tožeči stranki prvič fizično onemogočila dostop do njene parcele šele februarja 2013, za pritožbo ni sporno. Toženčev ugovor, da že od leta 2006 dalje tožnici in njenim verbalno prepoveduje uporabo njegovega zemljišča za dostop na parcelo tožeče stranke, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo s pravilnim argumentom, da je kljub temu vse do februarja 2013 tožeča stranka pot uporabljala. Tožničin svak P.J. je sicer res povedal, da je od jeseni 2012 vozilo pušča drugje (pri vodnem zajetju), povedal pa je tudi, da se je tožnica pred motilnim dejanjem z dne 18.2.2013 pripeljala do svoje parcele tako, da je peljala po toženčevi, in sicer tudi po tistem delu, na katerem je bil 18.2.2013 parkiran traktor, pri čemer je zatem svoje vozilo parkirala deloma na svoji parceli, deloma pa na parceli toženca ter da je poleti prihajala večkrat, od jeseni 2012 do februarja 2013 pa le nekajkrat. Tudi tožnica sama je povedala, da šele od 18.2.2013 svoje vozilo parkira tam, kamor jo je napotila tožena stranka, sicer pa je na spornem mestu vozilo parkirala najmanj enkrat mesečno pozimi in enkrat tedensko poleti. Enako je povedal na zaslišanju njen mož J.J.. Na podlagi izvedenih dokazov je zato prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je tožnica pred 18.2.2013 imela soposest nad delom toženčeve nepremičnine, ki ga je uporabljala za dostop do svoje parcele in delno za parkiranje vozila. Te ključne ugotovitve pritožba ni uspela izpodbiti, saj se sklicuje le na izpoved tožničinega svaka P.J., da on od jeseni 2012 na spornem mestu ni več parkiral in na verbalne prepovedi, ki pa glede na dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča tožnici niso preprečile nadaljnje uporabe poti.

Ne glede na to ali je bilo 18.2.2013 na kraju parkirano tožničino osebno vozilo ali pa je postavljen traktor oviral odhod le strojni mehanizaciji, to na ugotovitev motilnega dejanja ne vpliva. Pritožbeni navedbi, da tožnica nikoli ni dostopala do svoje parcele na mestu, kjer je bil dne 18.2.2013 postavljen traktor, ni mogoče pritrditi, saj je priča P.J. povedala drugače. Glede mesta, na katerem je bil postavljen plastični zaboj, pa je tožeča stranka trdila, da so ona in ostali, ki so prihajali na njeno parcelo, svoja vozila prej parkirali na tem mestu, česar tožena stranka pred prvostopenjskim sodiščem ni prerekala. Nasprotno, celo sama je povedala, da je zaboj postavila zato, da bi tožeči stranki preprečila parkiranje.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, je dolžna povrniti tožeči stranki, ki je v svojemu odgovoru na pritožbo argumentirano odgovorila na posamezne pritožbene navedbe in jih izkazala za neutemeljene, stroške pritožbenega postopka, odmerjene na 226,46 EUR (nagrada za odgovor na pravno sredstvo 168,00 EUR, 22 % DDV, pavšalni znesek za kopiranje dokumentov 1,50 EUR, poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR).