VSL sklep I Cpg 375/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

2Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, podrejeno pa naj ga razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu upoštevalo naslednja dejstva: da je tožeča stranka v stečajnem postopku, da sodna taksa, ki jo je treba plačati, znaša 165,00 EUR in da je že unovčila stečajno maso v višini 49.617,32 EUR. Iz tega je izpeljalo zaključek, da tožeča stranka razpolaga z denarnimi sredstvi, zaradi česar je zavrnilo njen predlog za oprostitev plačila sodnih taks, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Opozorilo je tudi, da stroški sodnih taks predstavljajo strošek stečajnega postopka.

5Zakaj naj bi plačilo sodnih taks ogrozilo izvedbo stečajnega postopka, tožeča stranka ni konkretno pojasnila. Dejstvo je, da sodni postopki stanejo, plačilo sodnih taks pa je eden od stroškov stečajnega postopka, ki ga morajo upniki v stečajnem postopku vzeti v zakup. So del stroškov, potrebnih za unovčenje stečajne mase. Pri tem višje sodišče še poudarja, da ji bo te stroške v primeru uspeha v pravdi tako ali tako morala povrniti tožena stranka. Glede na navedeno je tudi očitek, da bo plačilo oškodovalo stečajno maso, povsem neutemeljen. Izvedba stečajnega postopka in s tem unovčevanje premoženja nekaj stane, zaradi tega pa ni mogoče trditi, da gre za oškodovanje stečajne mase, čeprav gre za njeno zmanjšanje, kar pa je tako ali tako že predvideno v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Vendar pa ni stvar pravdnega postopka, ki meri na unovčenje stečajne mase, kakšni bodo učinki teh stroškov za upnike ene od strank pravdnega postopka. Presoja, ali so upniki pripravljeni kriti stroške pravd glede na predvideni „izplen“ teh pravd, se opravlja v stečajnem postopku, s tem pa je povezana tudi odločitev stečajnega sodišča, ali bo odobrilo plačilo teh stroškov, ali bo torej izdalo sklep o soglasju k plačilu stroškov. Teh okoliščin v pravdnem postopku ni dovoljeno presojati, in to niti ob presojanju obveznosti plačila sodnih taks.

6Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim tožeča stranka ne nasprotuje, pa je pravilen tudi zaključek, da tožeča stranka razpolaga z denarnimi sredstvi, glede na višino katerih je sposobna takoj plačati potrebno sodno takso, s čimer so pravilno upoštevana tudi določila 11. člena Zakona o sodnih taksah. Tožeča stranka pa ne navaja nobenih okoliščin, zakaj glede na vrednost že unovčene stečajne mase (49.617,32 EUR) temu ne bi bilo tako (višje sodišče poudarja, da to ni vse njeno premoženje, to je zgolj unovčeni del). Pri tem tudi ni pojasnila niti tega, koliko tožb je sploh vložila in koliko znaša skupna vrednost sodnih taks, ki jih mora zato plačati, iz česar bi šele bilo mogoče narediti primerjavo, ali ta sredstva zadoščajo za plačilo zahtevane sodne takse. Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka dovolj likvidnih sredstev za plačilo sodne takse, pa je dovolj obrazložena tudi odločitev o zavrnitvi predloga za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse.

7Izrecno uveljavljene kršitve tako niso podane. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).