UPRS sodba I U 268/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Občina Ribnica, Župan, je z izpodbijano odločbo odločila, da se javni uslužbenec A.A. imenuje v naziv pete stopnje „inšpektor II“ s pogojem, da v roku 1 leta od sklenitve pogodbe o zaposlitvi uspešno opravi predpisano usposabljanje za imenovanje v naziv. V obrazložitvi se sklicuje na 84. člen Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU). Pojasnjuje, da je bil tožnik na podlagi nove sistemizacije razporejen v skladu s Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi Občine Ribnica na delovno mesto inšpektor. Izpolnjuje pogoje za naziv inšpektor II v skladu z veljavnimi predpisi. V 89. členu ZJU določa, da mora javni uslužbenec po imenovanju v naziv najpozneje v 1 letu od sklenitve pogodbe o zaposlitvi opraviti predpisano usposabljanje za imenovanje v naziv. Tožnik ga še ni opravil.

Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je kot drugostopenjski organ pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila. V obrazložitvi navaja, da iz dokumentacije ni razvidno, da bi bil tožnik z odločbo imenovan v naziv inšpektor II. To pomeni, da tega naziva ni nikoli pridobil in ni mogel napredovati v višji naziv inšpektor I. Zato je drugostopenjski organ s sklepom z dne 12. 8. 2011 razveljavil odločbo z dne 14. 4. 2010 o imenovanju v naziv inšpektor I in aneks št. 3 k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 4. 2010. Z odločbo z dne 19. 10. 2011 je bil tožnik imenovan v naziv inšpektor II pod pogojem, da v roku enega leta opravi usposabljanje v naziv. V zvezi s pritožbo zoper to odločbo drugostopenjski organ tožniku odgovarja, da je bilo že v sklepu z dne 12. 8. 2011 ugotovljeno, da iz dokumentacije ni razvidno, da bi bil premeščen na delovno mesto inšpektor, da od sklenitve pogodbe z dne 1. 2. 2006 z odločbo nikoli ni bil imenovan v uradniški naziv inšpektor II. To pomeni, da ni mogel napredovati v višji naziv inšpektor I. Zato ga je delodajalec z izpodbijano odločbo pravilno imenoval v naziv inšpektor II, ker v navedeni naziv ni bil imenovan. Glede ponovne pridobitve naziva inšpektor I pa je treba upoštevati Uredbo o napredovanju uradnikov v nazive, v skladu s katero bo lahko že s 1. 5. 2012 imenovan v višji naziv inšpektor I, v skladu s prvim odstavkom 12. člena te Uredbe.

Tožnik v tožbi, s katero izpodbija prvostopenjsko odločbo navaja, da župan v izpodbijani odločbi ni sledil predlogu inšpektorice za sistem javnih uslužbencev, da ga premesti na delovno mesto inšpektorja, temveč ga je le razporedil na delovno mesto v skladu z novim Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi Občine Ribnica z dne 16. 6. 2011 in njegovo spremembo z dne 7. 10. 2011. Pojasnjuje, da je bil leta 2003 izbran na javnem natečaju za prosto delovno mesto inšpektor, na katerem je naloge mogoče opravljati v treh zaporednih nazivih „inšpektor III, II ali I“. V novi sistemizaciji bi lahko delodajalec delovno mesto inšpektor sistematiziral kot zahtevnejše delovno mesto, v nazivu inšpektor svetnik, za kar tožnik izpolnjuje vse zakonske pogoje. S tem bi bil tožnik dejansko premeščen na zahtevnejše delovno mesto ter bi lahko ohranil vse že pridobljene pravice do plače, kot če bi bil po izbiri na javnem natečaju z zasedbo prostega delovnega mesta z odločbo pravilno imenovan v naziv. Tožnik je bil na podlagi natečaja s pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 2. 2004 razporejen na delovno mesto inšpektor v nazivu višji svetovalec III, s čimer naj bi po pogodbi pridobil uradniški naziv šeste stopnje. S sklepom o razporeditvi z dne 1. 2. 2006 je bil razporejen na delovno mesto višji svetovalec II – inšpektor II ter tedaj sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. Z odločbo z dne 14. 4. 2010 je bil s 1. 5. 2010 imenovan v uradniški naziv drugega kariernega razreda, naziv četrte stopnje, inšpektor I. Hkrati je prejel obvestilo o napredovanju v višji naziv in sklenil aneks št. 3 k pogodbi o zaposlitvi. Tožnik navaja, da ga delodajalec po javnem natečaju ob sklenitvi pogodbe ni imenoval v naziv, niti to ni storil ob kasnejši razporeditvi na delovno mesto višji svetovalec II – inšpektor II, čeprav je tožnik izpolnjeval pogoje za imenovanje v naziv. Ves čas delovnega razmerja so mu bile priznanje vse pravice, kot da bi bile izdane potrebne odločbe. Šlo je za napačno ravnanje delodajalca, tega pa tožniku ni mogoče pripisati v odgovornost. Tožnik meni, da je razporeditev, sklepov in pogodb o zaposlitvi ter aneksov ni mogoče anulirati, saj je ves čas opravljal delo in izdajal odločbe kot inšpektor III, II in I. Gre za njegove pridobljene pravice in zgolj neizpolnjena formalnost neimenovanja v naziv tega ne more spremeniti, saj so v nasprotnem primeru lahko vprašljive vse odločbe, ki jih je kot inšpektor izdajal. Tožnik navaja, da je imel delovno razmerje sklenjeno v okviru polnega delovnega časa pri dveh delodajalcih, 32 ur v Občini Ribnica in 8 ur v Občini Dobrepolje. V občini Dobrepolje obstajajo vse tri odločbe o imenovanju v naziv in so pravnomočne. Datumi imenovanj v nazive sovpadajo v občinah, ker sta občini vse pravice tožnika iz delovnega razmerja urejali v dogovoru (vključno s spremembami aktov o sistematizaciji delovnih mest). Gre za primer, kot ga ureja peti odstavek 45. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih. V tem primeru lahko uradnik opravlja naloge samo na uradniških mestih, ki se lahko opravljajo v istem nazivu. To pomeni, da je dejansko tudi v Občini Ribnica opravljal naloge, kot uradnik na uradniških mestih z imenovanjem v naziv. Tožnik predlaga vpogled v pogodbe o zaposlitvi, anekse pogodb, pravilnike in predlaga zaslišanje sebe ter prič, B.B., C.C., D.D. in E.E. Predlaga, da se odločba z dne 19. 10. odpravi in odloči, da je odločba z dne 14. 4. 2010 in aneks št. 3 k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 4. 2010 pravno veljaven. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka Republika Slovenija je v odgovoru na tožbo prerekala pasivno legitimacijo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik tožbo pravilno uperil zoper odločbo Občine Ribnica z dne 19. 10. 2011, s katero je bilo odločeno o njegovi pravici (glej 2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka pa je v tem upravnem sporu, v skladu s petim odstavkom 17. člena ZUS-1, Republika Slovenija, ki jo zastopa Vlada RS, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, saj je bil postopek odločanja končan s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 11. 1. 2012. Tako je tožnik tudi popravil naziv tožene stranke.

V navedeni zadevi je sporna uporaba določbe 84. člena ZJU, ki določa, da uradnik izvršuje javne naloge v nazivu (prvi odstavek). Naziv se pridobi z imenovanjem po izbiri uradnika na javnem natečaju ali s premestitvijo na zahtevnejše delovno mesto v skladu s tem zakonom ali z napredovanjem v višji naziv (drugi odstavek). Uradnik se imenuje v naziv z odločbo, v kateri se določi naziv in datum pridobitve naziva (tretji odstavek).

V obravnavanem primeru je bil tožnik z izpodbijano odločbo imenovan v naziv pete stopnje „inšpektor II“, po tem ko je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom št. 10051-902/2011/2 z dne 12. 8. 2011 razveljavila odločbo o njegovem imenovanju v naziv „inšpektor I“. Ni sporno, da tožnik te odločitve ni izpodbijal. Zato je nesklepčen njegov tožbeni predlog, da sodišče odloči, da ta odločba ostane v veljavi.

Tožnik tudi ne prereka ugotovitve drugostopenjskega organa v obrazložitvi njegove odločbe, da mu delodajalec – Občina Ribnica ni podelil naziva „inšpektor II“. V tožbi sam navaja, da v naziv ni bil imenovan niti po izbiri na javnem natečaju niti pozneje. Pred izdajo izpodbijane odločbe torej tožnik odločbe o imenovanju v naziv ni imel.

V izpodbijani odločbi je navedeno, da je tožnik na podlagi nove sistemizacije razporejen v skladu s Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi Občine Ribnica na delovno mesto inšpektor. Iz navedenega akta je razvidno, da je pod zap. št. 4 sistemizirano uradniško delovno mesto inšpektor. Naloge na tem delovnem mestu se opravljajo v nazivu inšpektor II in inšpektor I in so brezpredmetne tožbene navedbe, da bi delodajalec lahko predvidel tudi naziv „inšpektor svetnik“. Kot je ugotovljeno v točkah 8. in 9. te obrazložitve, tožnik odločbe o imenovanju v naziv „inšpektor II“ ni imel, zaradi česar je bila tudi odločba v imenovanju v naziv „inšpektor I“ razveljavljena. Če pa tožnik v naziv ni bil imenovan na način, kot to zahteva ZJU (na to ne more vplivati, kakšne pravice in dolžnosti so bile dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi), je bil tudi po mnenju sodišča z izpodbijano odločbo pravilno imenovan v naziv „inšpektor II“.

Tudi če je neizdajo odločb o imenovanju v naziv mogoče pripisati delodajalcu, kot navaja tožnik v tožbi, to ne more vplivati na to, kakšno zakonito odločbo o imenovanju v naziv je bil delodajalec v nastali situaciji dolžan izdati. Ta odločitev po mnenju sodišča tudi ni odvisna od dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi, niti od konkretnih nalog, ki jih je tožnik opravljal. Tudi na podlagi Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih določb ZJU ni mogoče obiti.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, ker v tem upravnem sporu ni ugotavljalo, kaj je tožnik dejansko delal, ampak, ali je bil v skladu z ZJU imenovan v ustrezen naziv.

O stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.