UPRS sodba I U 447/2013

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 11. 3. 2013 od 15.15 ure do dne 11. 6. 2013 do 15.15 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik skupaj s še tremi osebami prijet na regionalni cesti pred naseljem Hrpelje in da je ilegalno vstopil iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo. Hrvaškim policistom se je izkazal s ponarejeno osebno izkaznico Bolgarije. Pri tožniku so bili najdeni dokazi za zadrževanje na ozemlju Republike Hrvaške. To, da se je pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal na ozemlju Republike Hrvaške, izhaja iz spisovne dokumentacije in njegovih navedb pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot tudi iz dejstva, da je ob prijetju s strani PP Ilirska Bistrica posedoval dokaze o zadrževanju na Hrvaškem. Ker je tožnik pri podaji prošnje izjavil, da se ne želi vrniti na Hrvaško, tožena stranka ugotavlja, da obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo uradni predaji Republiki Hrvaški izognil. Poleg tega je tožena stranka upoštevala tudi to, da je tožnik navajal, da je ilegalnemu sprovajalcu plačal za pot, da ga odpelje v eno od evropskih držav, s strani policije pa je bil prijet v bližini naselja Hrpelje, kjer je bližina državne meje z Republiko Italijo. Pooblaščencu tožnika je bil vročen sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito na podlagi 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Tožena stranka je odločila, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo zagotovilo njegove predaje varni tretji državi Republiki Hrvaški. Pri tem je izhajala iz njegovih izjav, da se na Hrvaško ne želi vrniti. Tožena stranka je upoštevala, da se je tožnik po lastnih izjavah po odhodu iz izvorne države nahajal v BiH in na Hrvaškem, nato pa ilegalno vstopil v Slovenijo, kjer je bil prijet s strani policistov. Na Hrvaškem se je izkazal tudi s ponarejeno osebno izkaznico, ki so mu jo s potrdilom zasegli. S svojimi dejanji kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, v prošnji za mednarodno zaščito pa je navedel tudi, da je bil njegov namen odpotovati v eno od evropskih držav, ne pa izrecno v Slovenijo.

Tožnik v tožbi navaja, da drži, da je tožena stranka izdala sklep, s katerim je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla, vendar je ta sklep nezakonit. V tožbi zoper ta sklep je navedel, da v konkretnem primeru tožena stranka ni ugotovila zveze med prosilcem in državo, na podlagi katere bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. Ni obrazložila vezi med tožnikom in Republiko Hrvaško. V spisu tudi ni podatka, da bo Hrvaška vsebinsko obravnavala tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Razen tega je določba "in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje“ v neskladju z mednarodnim pravom. Tožena stranka se tudi ni opredelila do tožnikovih trditev o tem, da Hrvaška zanj osebno ni varna država, ker bi ga ljudje, ki ga preganjajo, lahko tam našli in ubili. V konkretnem primeru tudi niso podani utemeljeni razlogi, da se bo tožnik izognil predaji Republiki Hrvaški, v kolikor bo do le-te dejansko prišlo. Samo dejstvo, da je rekel, da se ne želi vrniti na Hrvaško, še ne pomeni, da se bo predaji Hrvaški dejansko izognil. Okoliščine, ki bi kazale na tožnikovo begosumnost v konkretnem primeru niso podane. Tožnik se v Bosni in Hercegovini ni nikoli zadrževal, ponarejeno osebno izkaznico pa je uporabil po navodilu sprovajalca. Ni mu bilo pomembno, v kateri evropski državi bo prosil za azil, ampak le, da bo ta država zanj varna. Neutemeljen je očitek, da tožnik ni izrecno povedal, da je želel za azil zaprositi prav v Sloveniji. Dejstvo, da je ilegalno prečkal meje različnih držav, še ne dokazuje, da je tožnik begosumen. Tožena stranka ni preverila, ali je tožnik imel kakšno možnost, da bi se poslužil legalnega načina prehajanja mej. Če pa bi se ugotovilo, da je ukrep o omejitvi gibanja dejansko potreben, je potrebno ugotoviti, da bi se takšen cilj prav gotovo lahko dosegel tudi z uporabo milejših ukrepov, kot je omejitev gibanja na območje Azilnega doma. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga spremeni in tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 21. 3. 2013 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo petega odstavka 51.člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je v Slovenijo pripotoval iz Istanbula z letalom najprej v Bosno in Hercegovino, nato pa sta z nekim znancem s kamionom odpotovala do Zagreba in ta oseba mu je rekla, da mora nekaj dni ostati tam. Ta oseba je imela potni list Bolgarije in bolgarsko osebno izkaznico, nakar je ponaredila potni list, da bi tožnik zaprosil za azil v Zagrebu. Ne ve, zakaj je ta oseba to storila, saj je sam že imel turški potni list. Eno noč je bil na policijski postaji, naslednjega dne so ga dali v nek kamp, en dan je ostal v kampu, nato pa ga je ta oseba s kamionom odpeljala, kjer so ga v Sloveniji dobili policisti. Ker je bil v Turčiji v nevarnosti, je hotel v eno od evropskih držav in sicer v eno izmed držav Evropske unije. Hrvaška se mu ne zdi osebno varna država. Tožnik je še povedal, da so mu ubili starejšega brata in je potem moral zbežati in je brez vize pripotoval do Hrvaške, vendar pa se mu Hrvaška ne zdi varna država. Na Hrvaško se ne želi vrniti. Sam ni mogel vplivati na pot, po kateri ga je peljal spremljevalec, rekel mu je, naj ga samo odpelje v eno izmed držav Evropske skupnosti. V Bosni in Hercegovini se ni zadrževal, ampak je istega dne odpotoval naprej. Celotno potovanje iz Turčije mu je organiziral nek znanec. Na vprašanje pooblaščenke tožene stranke, naj pojasni, zakaj je en dan po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dal izjavo, da ne želi mednarodne zaščite, je tožnik odgovoril, da je verjetno prišlo do kakšne napake in da je bila njegova izjava napačno napisana. Ni hotel reči, da se želi vrniti, to ni bil njegov namen. Hotel je le vedeti, ali ga bodo poslali v Turčijo ali pa ne. Ni želel umakniti prošnje za mednarodno zaščito, ker se v Turčijo ne sme vrniti, tam je situacija zelo težka. Ko bo dobil dokumente in potrdila, jih bo priložil in se bo videlo, da je vse to res. Prej omenjeno izjavo ni podal zaradi tega, ker bi bal, da bi bil vrnjen na Hrvaško. Tožnik je še izrazil željo, da ne bi bil nastanjen v Centru za tujce, ampak v Azilnem domu v Ljubljani.

Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 4. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ. ZMZ v 4. alineji prvega odstavka 51. člena določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno v primeru izdaje sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena tega zakona za zagotovitev predaje prosilca varni tretji državi, če obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo prosilec predaji izognil. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da ker je tožnik pri podaji prošnje izjavil, da se ne želi vrniti na Hrvaško, da obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo uradni predaji Republiki Hrvaški izognil, razen tega je tožnik navajal, da je ilegalnemu sprovajalcu plačal za pot, da ga odpelje v eno od evropskih držav, s strani policije pa je bil prijet v bližini naselja Hrpelje, kjer je bližina državne meje z Republiko Italijo, pooblaščencu tožnika pa je že bil vročen sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito na podlagi 63. člena ZMZ. Torej so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja iz 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Tožena stranka se je tudi pravilno odločila, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo zagotovilo njegove predaje varni tretji državi Republiki Hrvaški.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka izdala sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ, po njegovem mnenju pa je takšen sklep nezakonit in zato navaja, da je zoper ta sklep vložil tožbo, na kar v nadaljevanju navaja, iz katerih razlogov je vložil tožbo. S tem v zvezi sodišče meni, da presoja zakonitosti sklepa po prvem odstavku 63. člena ZMZ, to je sklepa o zavrženju prošnje v primeru, ko prosilec prihaja iz varne tretje države, ne more biti predmet tega upravnega spora, ko se presoja utemeljenost sklepa o omejitvi gibanja. Zoper sklep o zavrženju prošnje po prvem odstavku 63. člena ZMZ je bil sprožen poseben upravni spor in zakonitost tega sklepa se presoja v ločenem postopku. Pri sklepu o omejitvi gibanja, ki pa je predmet tega upravnega spora, je v konkretnem primeru bistveno zgolj to, da je bil sklep po prvem odstavku 63. člena ZMZ izdan, kar je prvi pogoj za omejitev gibanja po 4. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ in ta okoliščina med strankama ni sporna. Nadaljnji pogoj za ta razlog za omejitev gibanja pa je, da morajo obstajati utemeljeni razlogi, da se bo prosilec predaji izognil. Tožnik meni, da v konkretnem primeru ti razlogi niso podani. Po njegovem mnenju to, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, še ne pomeni, da se bo predaji Hrvaški izognil. Vendar pa sodišče meni, da je okoliščina, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, vsekakor pomembna pri presoji, ali bi se lahko tožnik predaji izognil. Razen tega je tožena stranka v izpodbijanem sklepu tudi upoštevala, da je tožnik navajal, da je ilegalnemu sprovajalcu plačal za pot, da ga odpelje v eno od evropskih držav. Prijet je bil v bližini meje z Italijo. S tem v zvezi sodišče opozarja še na to, da je tožnik na zaslišanju na sodišču povedal, da je njegov cilj priti v eno izmed držav Evropske Unije, kar je dodatna okoliščina, ki kaže na to, da se na Hrvaško ne želi vrniti in bi se predaji lahko izognil. Tožnikov cilj torej vsekakor ni bila Hrvaška in vanjo se tudi ne želi vrniti. Sodišče tudi ne more slediti tožbenemu predlogu, da naj bi se tožniku gibanje omejilo na območje Azilnega doma. Tožena stranka je namreč pojasnila, da je le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce resnično mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije. To pomeni, da je le na ta način zanesljivo mogoče zagotoviti, da se tožnik predaji Republiki Hrvaški ne bo izognil.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.