UPRS sklep U 615/2003

Tožba se zavrže.

Tožeča stranka je na podlagi določila 39. člena Zakona o zavodih (ZZ) v zvezi z določilom 2. odstavka 36. člena ZZ vložila tožbo zoper sklep upravnega odbora tožene stranke kot javnega zavoda z dne 17. 7. 2001, s katerim je bila po tožbeni navedbi tožeče stranke razrešena s funkcije generalne direktorice. V tožbi pravi, da je na seji upravnega odbora tožene stranke tožeča stranka sicer bila prisotna, vendar ji izpodbijani sklep ni bil vročen. Ker za izvedbo takšne odločitve ni bila zagotovljena 2/3 večina v upravnem odboru, je Vlada RS na korespondenčni seji en dan pred sprejemom spornega sklepa zamenjala dva člana upravnega odbora, zato da bi nova dva člana glasovala v skladu z zahtevo ministrstva za gospodarske dejavnosti. Vsebinsko odločitev o razrešitvi pa je sprejela ministrica za gospodarske dejavnosti. Nova dva člana upravnega odbora do seje nista prejela sklepa o imenovanju in stara dva člana do seje nista prejela sklepa o razrešitvi, zato se na seji niti ni vedelo, kdo je član upravnega odbora. Nova dva člana sta gradivo prejela tik pred sejo. Zato je bil kršen 13. člen poslovnika o delu upravnega odbora tožene stranke. Kršen pa je bil tudi 16. člen poslovnika, ker bi na seji morali biti vsi člani upravnega odbora, manjkal pa je g. AA. Zaradi tega niso bili podani pogoji za razrešitev po 1. odstavku 39. oziroma 2. odstavku 38. člena ZZ. Tožeča stranka med drugim predlaga zaslišanje strank in da se sklep upravnega odbora z dne 17. 7. 2001 v delu, ki se nanaša na razrešitev generalne direktorice razveljavi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene argumente, pojasnjuje pod kakšnimi pogoji lahko ustanovitelj razreši direktorico in da so bili v konkretnem primeru podani tudi vsebinski pogoji za razrešitev po določilu 2. odstavka 38. člena ZZ. Tožena stranka pravi, da je tožnica prejela sklep o razrešitvi dne 28. 8. 2001. Predlaga zaslišanje strank in da ji tožnica povrne stroške postopka.

V pripravljalnih vlogah z dne 23. 4. 2003 in 22. 1. 2004 tožeča stranka predlaga, da sodišče izvede glavno obravnavo, na kateri bi zaslišalo tožnico in pričo BB in utemeljuje, da niso podani vsebinski razlogi za razrešitev in da je treba v postopkih razrešitev direktorjev javnih zavodov upoštevati določena procesna pravila.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 23. 1. 2004, pravi, da je tožba vložena prepozno in da tožeča stranka ni izkazala, da je kršitev procesnih pravil bistvena, kar sicer zahteva določilo 39. člena ZZ. Predlaga zaslišanje prič in da sodišče tožbo zavrže oziroma podrejeno, da jo zavrne.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba se zavrže.

Če zakon tako določa, lahko v upravnem sporu stranke izpodbijajo posamične akte o razrešitvah nosilcev javnih služb oziroma delavcev v javnih zavodih. Za obravnavani primer to možnost predvideva Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS, Uradni list RS, št. 32/93, 30/98-ZZLPPO) v določilu 2. odstavka 22 člena. Ta možnost je v ZGJS predvidena, ker posamični akt o razrešitvi direktorja javnega zavoda namreč lahko pomeni (ne)dopusten poseg v pravne interese, pravice ali obveznosti posameznika, zato ima posameznik pravico do sodnega varstva (1. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) oziroma ima možnost sprožiti upravni spor zaradi presoje zakonitosti akta o razrešitvi (1. odstavek 157. člena Ustave, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003; določilo 2. odstavka 1. člena ZUS v povezavi z določilom 2. odstavka 3. člena ZUS). Da pa je posamični akt o razrešitvi lahko predmet presoje v upravnem sporu, mora zadostiti temeljnemu kriteriju, ne samo da gre za dokončen akt, zoper katerega ni pritožbe v upravnem postopku, ampak mora biti tak akt samostojen in dokončen tudi v tem smislu, da pravno veljavno odloči o pravnem interesu oziroma pravici stranke (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi U 491/95-2 z dne 23. 11. 1995). Posamični akt o razrešitvi, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, torej ne more biti akt, ki je samo eden izmed nujnih pogojev oziroma faz v postopku razrešitve, ki pa se konča v kasnejši fazi postopka z dokončnim posamičnim aktom, ki ima ustrezen uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk.

Tožeča stranka je tožbo nedvomno vložila zoper izglasovani sklep, ki ga je tožena stranka sprejela na 14. seji dne 17. 7. 2001. Vendar pa izpodbijani sklep še ni dokončno odločil o pravici oziroma pravnem interesu tožnice in v času sprejema tudi še ni imel pravne veljave, saj je bila njegova veljavnost pogojena s soglasjem Vlade RS, ki ga v času sprejema izpodbijanega sklepa še ni bilo. Vlada RS je dala soglasje k razrešitvi s sklepom dva dni po sprejemu izpodbijanega sklepa, to je dne 19. 7. 2001. S soglasjem Vlade RS so sicer lahko nastopile prve pravne posledice izpodbijanega sklepa, vendar pa ne tiste, ki so relevantne za tožničino pravno veljavno sprožitev upravnega spora. Posamični akt o razrešitvi direktorja javnega zavoda mora namreč imeti ustrezno obliko in vsebino, to pomeni, da mora imeti uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk, ker pomeni dokončno odločitev o pravici oziroma pravnem interesu stranke. Z vidika varstva pravic in pravnih interesov v upravnem sporu je torej dokončen posamični akt o razrešitvi sklep tožene stranke št. … z dne 20. 8. 2001, ki ga je tožnica nesporno prejela, kar je tudi potrdila z vlogo v upravnem sporu z dne 22. 3. 2004. Tožnica pa ni vložila tožbe zoper akt z dne 20. 8. 2001, ampak je tožbo vložila pred izdajo posamičnega akta, ki bi ga lahko izpodbijala v upravnem sporu. Tožbo je namreč vložila dne 1. 8. 2001 zoper sklep z dne 17. 7. 2001 v kombinaciji s soglasjem Vlade RS z dne 19. 7. 2001.

Ker izpodbijani sklep z dne 17. 7. 2001 v kombinaciji s soglasjem Vlade RS z dne 19. 7. 2001 ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000). Sodišče ni sledilo predlogu strank za razpis glavne obravnave, ker v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS presoja procesne predpostavke za vložitev tožbe ne pomeni, da je v zadevi sporno dejansko stanje in to velja tudi v konkretnem primeru, zato razpis glavne obravnave ne bi mogel vplivati na pravilnost oziroma zakonitost odločitve (4. odstavek 72. člena ZUS, sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 89672001-2 z dne 17. 3. 2004).

V skladu z določilom 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.