UPRS sklep I U 1343/2010

Tožba se zavrže.

Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je dne 19. 2. 2007 izdal sklep št. DT 4295-369/2007-08021-02 o davčni izvršbi na tožnikove premičnine, iz katerega izhaja, da se tožniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost (DDV) ter denarne kazni po 70. členu belgijskega zakona o DDV, na podlagi zaprosila Zvezne javne službe za finance, Urad za pobiranje DDV, Centralni urad za DDV za tuje obdavčljive osebe, Bruselj, Belgija, ki znaša 343.919,30 EUR.

Tožnik je zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 19. 2. 2007 o davčni izvršbi pri drugostopenjskem organu vložil zahtevo za odpravo in razveljavitev oziroma spremembo tega akta po nadzorstveni pravici. Drugostopenjski organ je s sklepom št. DT-499-29-447/2010-3 z dne 23. 9. 2010 navedeno zahtevo zavrgel. Presodil je, da niso podani pogoji za odločanje o odpravi, razveljavitvi oziroma spremembi navedenega sklepa po nadzorstveni pravici. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je bil sklep prvostopenjskega organa z dne 19. 2. 2007 v postopku odločanja o pritožbi odpravljen z odločbo drugostopenjskega organa št. DT-499-29-116/2007-5 z dne 30. 7. 2010 in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje. Navedeni sklep o izvršbi ne obstoji več, saj je bila odločba drugostopenjskega organa tožniku že tudi vročena (dne 18. 8. 2010), kar pomeni, da tožnik že iz tega razloga nima več pravnega interesa za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo sklepa z dne 19. 2. 2007. Zato je potrebno vlogo na podlagi drugega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) zavreči, saj tožnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Drugostopenjski organ pa nadalje pojasnjuje, da tudi drugače (če sklep o izvršbi s strani drugostopenjskega organa še ne bi bil odpravljen in zadeva vrnjena v ponovni postopek) ne bi bili izpolnjeni pogoji za odpravo in razveljavitev oziroma spremembo sklepa o izvršbi z dne 19. 2. 2007 po nadzorstveni pravici ter se sklicuje na 88. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2).

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka pritožbenega organa v zvezi z zahtevo za odpravo in razveljavitev sklepa prvostopenjskega organa z dne 19. 2. 2007 po nadzorstveni pravici. Potem, ko je bil izdan sklep pritožbenega organa z dne 23. 9. 2010, s katerim je bila tožnikova zahteva zavržena, je tožnik razširil tožbo zoper novo izdani akt.

Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ izdal tožniku štiri sklepe o davčni izvršbi. Dva sklepa (z dne 27. 12. 2006 in z dne 9. 1. 2007) sta predmet odločanja pri sodišču, ki se vodita pod opr. št. I U 1141/2010. V neposredni zvezi z navedenima sklepoma je tudi predmetni sklep prvostopenjskega organa z dne 19. 2. 2007 o davčni izvršbi tožnikovih premičnin ter sklep z dne 5. 3. 2007 o davčni izvršbi denarnih prejemkov tožnika. Glede obeh pritožb zoper navedena sklepa je drugostopni organ odločil in pritožbama ugodil in zadevo vrnil v ponovno odločanje (sklepa z dne 30. 7. 2010). Tožnik je glede vseh navedenih aktov dne 24. 6. 2010 vložil na drugostopenjski organ zahtevo za odpravo in razveljavitev po nadzorstveni pravici, v kateri je zahteval njihovo odpravo.

Tožnik navaja, da vlaga tožbo, ne glede na dejstvo, da je drugostopenjski organ o pritožbah zoper prvostopenjska sklepa z dne 19. 2. 2007 in z dne 5. 3. 2007 že odločil ter da je prvostopenjski organ v ponovnem postopku izdal nov sklep o davčni izvršbi (z dne 20. 8. 2010). Tožnik ima neposreden pravni interes, da sodišče zaradi molka tožene stranke odloči in da se sklepi prvostopnega organa v celoti in zgolj odpravijo (z učinkom od njihove izdaje – za nazaj). Takšnega stanja z odločitvijo v rednem (upravnem) postopku ni mogoče doseči. Tožnik se sklicuje na 213. in nadaljnje člene ZDavP-2, ki urejajo načine upravne pomoči med pristojnimi organi držav članic EU pri pobiranju davščin, katerih obveznost za plačilo naj bi nastala v drugi državi članici EU in se sklicuje na Ustavo Republike Slovenije. Tožnik izpodbija zakonitost sklepov, ki jih je izdal prvostopenjski organ. S postopanjem prvostopenjskega organa so bile tožniku kršene ustavne pravice. Tožnik je upokojenec, ki nima premoženja in se z davčno izvršbo ogroža njegovo preživljanje, prvostopenjski organ pa je grobo kršil materialno pravo s tem, da je nudil pomoč državni članici EU, pa je ne bi smel. Tožnik predlaga, da sodišče s sklepom združi obravnavanje tožbe glede molka, ki se nanaša na sklepa prvostopenjskega organa z dne 19. 2. 2007 in z dne 5. 3. 2007 ter s tožbo, ki je na sodišču vodena pod opr. št. I U 1141/2010. Odločitev drugostopenjskega organa o zavrženju tožnikove zahteve – izrednega pravnega sredstva je nezakonita in nepravilna. Stališče tožene stranke, da sklep o izvršbi ni akt, ki bi ga bilo mogoče odpraviti z izrednim pravnim sredstvom, je napačno. Sklep o izvršbi je vsekakor odločba v smislu določil ZUP in po ZDavP-2. Sklep je nezakonit, zastaranje je le eden od razlogov za navedeno pravno sredstvo. Tožnik zato uveljavlja svoje pravne koristi in svoje pravice in meni, da so v konkretni zadevi podane očitne kršitve materialnega prava. Tožnik vztraja pri vloženi tožbi in zahtevi, da sodišče odloči v zadevi tako, da odpravi napadeni sklep. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrne, tožbo zaradi molka pa zavrže.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Sodišče ugotavlja, da tožba zoper sklep drugostopenjskega organa z dne 23. 9. 2010, s katerim je bila zavržena tožnikova zahteva za odpravo in razveljavitev sklepa prvostopenjskega organa (sklepa o davčni izvršbi na premičnine z dne 19. 2. 2007) po nadzorstveni pravici ni dovoljena.

V 1. odstavku 5. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) je določeno, da se v upravnem sporu lahko akt, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbija samo, če je bil z njim postopek odločanja končan. V 2. odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavanem primeru je bila zahteva tožeče stranke za odpravo sklepa prvostopenjskega organa po nadzorstveni pravici zavržena s sklepom pritožbenega organa z dne 23. 9. 2010 iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da je bil izpodbijani sklep prvostopenjskega organa že odpravljen v pritožbenem postopku (zadeva je bila vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek), kar v zadevi ni sporno. Ob takem stanju stvari pa tudi niso podani pogoji za tožbo po ZUS-1, saj v obravnavanem primeru z izpodbijanim sklepom postopek ni bil končan (in tudi ne obnovljen ali ustavljen). V obravnavanem primeru tako ne gre za akt iz 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bil dovoljen upravni spor, zaradi česar je potrebno tožbo zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.