UPRS sodba II U 487/2009

1.Tožba se zavrne.
2.Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Murska Sobota tožniku naložil plačilo carinskega dolga v skupnem znesku 2.240.356,00 SIT za blago uvoženo po carinski deklaraciji ECL št. ... z dne 5. 3. 2002. Navedeno odločbo je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT-498-1-560/2006 z dne 11. 11. 2009. V obrazložitvah odločb upravna organa navajata, da je deklarant družba A. d.d. pri Izpostavi Murska Sobota vložila carinsko deklaracijo za začetek postopka skladiščenja pšenice v skladišču tipa A. Sektor za preiskovalne zadeve pri Generalnem carinskem uradu je naknadno dne 1. 10. 2002 in 14. 10. 2002 opravil inšpekcijski pregled skladiščenja blaga pod carinskim nadzorom v prostorih družbe A. d.d. in družbe B. d.d. Predmet inšpekcijskega pregleda je bil uvoz pšenice v letu 2002 v postopek carinskega skladiščenja v javno skladišče, kjer je imetnik odgovoren za obveznosti iz 78. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in spremembe, CZ). Carinsko skladišče tipa A, katerega imetnik je družba A. d.d., je bilo odprto z dovoljenjem carinskega urada z dne 23. 5. 1996 ter z odločbo z dne 1. 9. 1999 razširjeno na dva silosa št. 3 in 4, ki se nahajata v prostorih tožnika, ki je bil tudi na deklaraciji vpisan kot prejemnik blaga. Pri pregledu je bilo ugotovljeno, da silosa nimata prostornine 2300 m3, kot je bilo to navedeno v dovoljenju carinskega urada, saj znaša skupni volumen obeh 1.517 m3. V letu 2002 je bila v postopku carinskega skladiščenja v omenjeno skladišče za tožnika kot prejemnika uvožena mlinska pšenica v skupni količini 1.080.850,00 kg. Ob fizičnem pregledu je bilo ugotovljeno, da je carinsko skladišče prazno, uvožena pšenica pa bi se naj po besedah vodje proizvodnje pri tožniku, ki je prisostvoval pri pregledu, v celotni količini nahajala v silosu št. 10. Navedeni silos je bil 95 % napolnjen s pšenico, kar znaša skupno 990.000,00 kg. Tako je bilo ugotovljeno, da v njem ni bila celotna količina uvožene pšenice. Prečrpavanje pšenice v silos št. 10 iz silosov št. 3 in 4 je potekalo med 28. 2. 2002 in 1. 10. 2002 zaradi zračenja in preprečevanja samovžiga ter vzdrževanja kvalitete in skladiščnih škodljivcev. Glede prečrpavanja pšenice je tožnik v postopku v pisni izjavi potrdil, da o prečrpavanju pšenice ne hrani dokumentacije, saj je bilo vse ustno dogovorjeno. Po določbah 83. in 84. člena CZ pa mora nadzorni carinski organ dovoliti kakršnokoli ravnanje in premeščanje blaga v carinskem skladišču, kar pa v omenjenem primeru ni bilo storjeno. Blago je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora brez vednosti nadzornega carinskega organa, zato ni bilo mogoče ugotoviti istovetnosti pšenice v silosu št. 10. O navedenih ugotovitvah je bil dne 17. 10. 2002 sestavljen zapisnik o inšpekcijskem pregledu, ki je bil vročen družbi A. d.d. kot imetniku carinskega skladišča ter tožniku. Oba sta bila opozorjena, da lahko podata pripombe na zapisnik. Pripombe je posredovala le družba A. d.d. V zvezi z njenimi pripombami je bil dne 5. 11. 2002 sestavljen dopolnilni zapisnik, ki je bil posredovan carinskemu uradu s predlogom, da opravi naknadni obračun carinskega dolga. Na zahtevo carinskega urada je sektor za preiskovalne zadeve naknadno dopolnil zapisnik o inšpekcijskem pregledu z obrazložitvijo nastanka carinskega dolga, ki ga je vročil tudi družbi A. d.d. in tožniku, ter ju pozval, da podata pripombe. Pripombe je podala le družba A. d.d. Bistvo ugotovitev inšpekcijskega pregleda je, da je bilo blago nezakonito odstranjeno iz carinskega skladišča, kar sta priznala tako družba A. d.d. in tožnik. S tem je bil kršen 78. člen CZ, kar ima za posledico nastanek carinskega dolga v skladu z določbo 145. člena istega zakona. Na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja je carinski urad dne 20. 2. 2003 izdal odločbo, s katero je družbi A. d.d. naložil plačilo carinskega dolga za blago odstranjeno izpod carinskega nadzora. Navedeno odločbo je drugostopni organ odpravil z odločbo z dne 5. 12. 2005 ter zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je carinski urad izdal izpodbijano odločbo z dne 14. 9. 2006, s katero je tožnika zavezal k naknadnemu plačilu carinskega dolga sklicujoč se na določbo 154. člena CZ v povezavi z določbami 145. člena istega zakona. Kot nezakonito ravnanje s carinskim blagom je namreč šteti tudi premestitev začasno hranjenega blaga brez soglasja carinskega organa. Ker je tožnik tisti, ki je odstranil carinsko blago izpod carinskega nadzora, je s tem postal carinski dolžnik na podlagi 1. alinee tretjega odstavka 145. člena CZ. V zadevi tako ni sporno, da je bil tožnik tisti, ki je brez vednosti carinskega organa odstranil blago izpod carinskega nadzora s tem, ko je prečrpaval pšenico iz silosov št. 3 in 4, ki sta bila po dovoljenju carinskega urada namenjena carinskemu blagu, v silos št. 10. Takšna ugotovitev izhaja iz izjave, ki jo je dal tožnik v postopku, navedeno izjavo pa je potrdila tudi družba A. d.d. Pri tem razlogi za prečrpavanje pšenice ter dejstvo, da je bila sporna pšenica v silosu št. 10, ne vplivajo na ugotovitev, da je šlo za nezakonito ravnanje s carinskim blagom. Za takšno ravnanje je treba šteti vsakršno ravnanje, ki povzroči, da je carinsko blago odstranjeno izpod carinskega nadzora brez ustreznega dovoljenja carinskega organa. Posledično to pomeni nastanek carinskega dolga, ki je v konkretnem primeru nastal na dan 1. 10. 2002, ko je bil opravljen prvi inšpekcijski pregled in blago ni bilo v carinskem skladišču. Ker je carinski dolg nastal zaradi nezakonitega ravnanja tožnika s carinskim blagom, je bil dolg utemeljeno naknadno obračunan glede na določbo točke a) prvega odstavka 154. CZ. V takšnem primeru pa za ugotovitev nezakonitega ravnanja s carinskim blagom ni potrebno predhodno izvesti prekrškovnega ali kazenskega postopka, saj po navedeni določbi ni potrebno preizkusiti odgovornosti v carinskem postopku, ker ne gre za predhodno vprašanje. Tožena stranka je v svoji odločbi tudi kot neutemeljene zavrnila tožnikove pritožbene ugovore zoper odločbo carinskega urada. Ker je bil carinski postopek pričet pred 1. 5. 2004, ga je bilo potrebno v skladu z Zakonom o izvajanju carinskih predpisov evropske skupnosti (ZICPES) dokončati po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. Zaradi navedenega v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati določb o zastaranju postopka po Carinskem zakoniku skupnosti (CZS). Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da je bil carinski dolg obračunan v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-353/04 z dne 31. 5. 2006, saj se navedena odločba nanaša na 151. b člena CZ, tožniku pa je bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je bil tožnik seznanjen z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda, saj so mu bili vročeni vsi zapisnik, prav tako je bil pozvan, da lahko poda pripombe. Pripombe pa je podala zgolj družba A. d.d., ne pa tudi tožnik. S takim postopanjem je torej carinski urad zadostil načelu zaslišanja stranke, katerega bistvo je v tem, da mora organ pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so podlaga za odločbo. Tudi ne drži, da se je ugotovitveni postopek vodil zgolj zoper družbo A. d.d. Ker je bil postopek naknadnega obračuna carinskega dolga uveden po uradni dolžnosti, carinski organ ni dolžan upoštevati preferencialno poreklo blaga, zlasti še, ker tožnik v postopku ni izkazal izpolnjevanja pogojev za uveljavitev preferencialnega porekla blaga. Dejansko stanje v tem postopku tudi ni primerljivo z dejanskim stanjem v zadevah SHAPO, na katere se sklicuje tožnik, ker je v tistih zadevah šlo za odstranitev blaga izpod carinskega nadzora v okviru tranzitnega postopka, v obravnavanem primeru pa je stranka postopka tožnik kot pravna oseba in ne v njej zaposlene posamezne fizične osebe. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori v zvezi s pooblastili fizične osebe, ki naj bi izpolnila polje 14 carinske deklaracije ter glede podpisnika deklaracije. V polje 14 carinske deklaracije je vpisana družba A. d.d. neposredno zastopana po špediciji C. d.o.o., ki je tudi vložila carinsko deklaracijo, kot to izhaja iz polja 54. Po določbi 4. a člena CZ carinski organ ni dolžan vsakokrat ob vložitvi carinske deklaracije preverjati pooblastila. To je dolžan storiti le v primeru dvoma. V zvezi s tem se tožnik tudi ne more sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. U 113/05 z dne 25. 3. 1998, saj je z navedeno sodbo Vrhovno sodišče RS odločbo carinskega organa odpravila iz procesnih razlogov, ne pa razloga, da bi bilo potrebno posebno pooblastilo. Glede pravnega položaja in obveznosti špediterjev ter pooblaščenca po zaposlitvi je že večkrat zavzelo stališče tako Upravno sodišče RS kot Vrhovno sodišče RS, in sicer, da pooblastilo špediterjev za opravljanje carinskih poslov in dejanj v carinskem postopku izhaja iz same špediterske pogodbe. Izrek prvostopne odločbe je tudi v skladu z določbo 213. člena ZUP, saj ima vse elemente v skladu z navedeno določbo. Prav tako pooblastilo carinika za sprejem carinske deklaracije izhaja iz njegovih del in nalog na podlagi Zakona o carinski službi, zato se tožnik pri tem neutemeljeno sklicuje na določbe Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest.

Tožnik v tožbi navaja, da v obravnavani zadevi sploh ne gre za sprostitev blaga izpod carinskega nadzora, saj je pšenica ostala pod carinskim nadzorom. Silosi so namreč med seboj fizično povezani. V primeru, da sodišče zavzame stališče, da gre za sprostitev blaga izpod carinskega nadzora, pa je potrebno upoštevati določbo 78. člena CZ. Po odločbi Carinskega urada Murska Sobota z dne 1. 9. 1999 je imetnik carinskega skladišča tipa A družba A. d.d. Navedena družba mora kot imetnik navedenega skladišča zagotoviti, da blago, ki je shranjeno v carinskem skladišču, ostane pod carinskim nadzorom. S tem je presumirana odgovornost imetnika carinskega skladišča. V obravnavanem primeru je tudi bistveno vprašanje, ali pravna oseba odgovarja za protipravna ravnanja svojih zaposlenih, oziroma ali je krivda individualizirana. V carinskem postopku pa sploh ni bilo ugotovljeno, katera fizična oseba je pustila blago izpod carinskega nadzora, temveč se pavšalno navaja, da je to storila pravna oseba. Takšna odločitev carinskega organa je zato v nasprotju z odločbami Vrhovnega sodišča RS v zadevi SHAPO, ker je carinska uprava obremenila fizične osebe (šoferje), pravne osebe (njihove delodajalce) pa je pustila ob strani. Po mnenju tožnika je tudi prišlo do zastaranja postopka v skladu s 3. točko 221. člena CZS, kjer je določeno, da po poteku treh let od datuma, ko je carinski dolg nastal, se dolžniku ne pošlje obvestila. Dolg je nastal 1. 10. 2002, kar pomeni, da je nastopilo zastaranje 1. 10. 2005. Ker je bil postopek zoper A. d.d. končan, to pomeni, da gre v obravnavanem primeru za nov postopek, zato ne pride v poštev določba 105. člena ZICPES. Tožniku tudi ni bila omogočena udeležba v postopku v skladu s 146. členom ZUP, saj je carinski organ izvajal ugotovitveni postopek zoper drugega carinskega dolžnika. Tožniku tako sploh ni bil vročen zapisnik o naknadni kontroli. V ugotovitvenem postopku bi tako moralo biti tožniku omogočeno, da uveljavlja preferencialni status pšenice, ker gre za uvoz kmetijskih proizvodov iz Republike Madžarske. Carinski organ bi moral v postopku ugotavljati tudi imena in priimke oseb, ki naj bi sprostile blago izpod carinskega nadzora, saj pravna oseba sama ne more odstraniti blaga. Pravna sposobnost in sposobnost za dejanja namreč nista soznačnici. Sposobnost za dejanja je bodisi poslovna sposobnost ali pa deliktna sposobnost, ki se nanaša na odgovornost za pravne kršitve. Nezakonito ravnanje tako implicira subjektivno odgovornost, ki se običajno ugotavlja v postopku o prekršku. Carinski urad pa se s tem predhodnim vprašanjem sploh ni ukvarjal in je torej arbitrarno določil carinskega dolžnika ter pri tem neupravičeno fingiral objektivno odgovornost. Tožnik v tožbi tudi ponavlja pritožbene ugovore v zvezi z izpolnitvijo carinske deklaracije, pooblastili oseb, ki so vložile carinsko deklaracijo, glede podpisnika carinske deklaracije, pooblastil uradnih oseb, ki so odločale o carinski deklaraciji. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, priglasil pa je tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi. Meni, da je odgovorila na vse pritožbene navedbe, v kolikor so tožbene navedbe identične pritožbenim navedbam, se sklicuje na svojo odločbo, ostale tožbene navedbe pa predstavljajo tožbene novote. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta odločitvi prvostopnega organa v izpodbijani odločbi, kakor tudi odločitev tožene stranke, ki je zavrnila tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno, pravilni in zakoniti. Pri tem sta oba organa za svojo odločitev navedla pravilne razloge, zato se sodišče v tej sodbi v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge v obeh upravnih aktih (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1). Tudi v tožbi tožnik smiselno le ponavlja ugovore, ki jih je navedel v upravnem postopku in o katerih je že pravilno presodila tožena stranka, zato s tožbo ne more uspeti.

Predmet tega upravnega spora je naknadni obračun carinskega dolga zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. V zadevi ni sporno, da je tožnik v letu 2002 uvažal pšenico v carinsko skladišče tipa A, katerega imetnik je družba A. d.d. Sporno pa je vprašanje, ali je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora ter ali je tožnik carinski dolžnik.

Eden izmed carinskih postopkov z ekonomskim učinkom je carinsko skladiščenje blaga. V skladu z določbo 76. člena CZ je imetnik carinskega skladišča oseba, ki ji carinski organ dovoli poslovanje s carinskim skladiščem. Po določbi 78. člena istega zakona je imetnik carinskega skladišča dolžan zagotoviti, da blago, ki je shranjeno v carinskem skladišču, ostane pod carinskim nadzorom. Po določbi drugega odstavka 83. člena CZ mora vsako ravnanje z blagom, ki je v carinskem skladišču, v naprej odobriti carinski organ s posebnim dovoljenjem, v katerem določi pogoje, pod katerimi se postopki z blagom lahko opravljajo. Prav tako mora vsako začasno odstranitev blaga iz carinskega skladišča v naprej dovoliti carinski organ in določiti pogoje takšnega ravnanja (prvi odstavek 84. člena CZ). V okviru navedenega lahko carinski organ tudi dovoli premestitev blaga iz enega carinskega skladišča v drugo. Bistveno pri navedenem postopku je torej, da blago ves čas ostane pod carinskim nadzorom. V primeru odstranitve blaga izpod carinskega nadzora pa v skladu z določbo 145. člena CZ pride do nastanka carinskega dolga. V takšnem primeru je po določbi prve alinee tretjega odstavka navedenega člena carinski dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora.

Med strankama ni spora o tem, to pa potrjujejo tudi podatki upravnih spisov, da je tožnik pšenico, ki bi morala biti skladiščena v silosih št. 3 in 4 carinskega skladišča, brez predhodne odobritve carinskega organa prečrpal v silos št. 10. To izhaja tako iz izjave vodje proizvodnje pri tožniku kot tudi iz izjave imetnika carinskega skladišča družbe A. d.d. Navedene okoliščine pa tudi po presoji sodišča zadoščajo za zaključek, da je bilo carinsko blago s tem odstranjeno izpod carinskega nadzora, saj premestitev ni bila v naprej odobrena s strani carinskega organa. V takšnem primeru po določbi 145. člena CZ nastane carinski dolg, ki ga je po določbi 1. alinee tretjega odstavka istega člena dolžna plačati oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Iz podatkov spisa nadalje tudi izhaja, da je bil prav tožnik tisti, ki je blago odstranil izpod carinskega nadzora, zato je glede na citirane določbe tudi po presoji sodišča carinski organ pravilno odločil, da je s tem postal carinski dolžnik.

V zvezi z vprašanjem, kdo je carinski dolžnik, se po mnenju sodišča tožnik v tožbi neutemeljeno sklicuje na določbe 78. člena CZ. V navedenem členu so določene obveznosti imetnika carinskega skladišča, med drugim tudi, da mora zagotoviti, da blago, ki je shranjeno v carinskem skladišču, ostane pod carinskim nadzorom. Vprašanje carinskega zavezanca v primeru odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, pa je urejeno v določbi 145. člena CZ, zato navedena določba predstavlja pravno podlago za odločitev v tej zadevi. V skladu z navedeno določbo pa je to predvsem oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Druge osebe so sicer tudi lahko carinski dolžniki, vendar če je to glede na okoliščine primera primerno, in sicer če gre za osebo, ki je bila zavezana izpolniti dolžnosti, ki izhajajo iz začasne hrambe blaga oziroma iz za to blago odobrenega carinskega postopka (četrta alinea tretjega odstavka 145. člena CZ). V konkretnem primeru pa je bilo nedvoumno ugotovljeno, da je blago izpod carinskega nadzora odstranil tožnik, zato je glede na navedene določbe carinski dolžnik.

Glede odstranitve blaga izpod carinskega nadzora sodišče kot nerelevantne zavrača tožbene ugovore v zvezi z razlogi, zakaj je tožnik prečrpal pšenico v drug silos, kakor tudi glede subjektivne odgovornosti v zvezi s tem. Po določbah 83. in 84. člena CZ bi namreč moral tožnik za kakršnokoli ravnanje z blagom v carinskem skladišču vnaprej pridobiti dovoljenje carinskega organa, česar pa ni storil. Tudi okoliščina, da bi naj bili silosi med seboj povezani, kot navaja tožnik v tožbi, ne spremeni dejstva, da se pšenica ob pregledu ni nahajala v silosih, kot je to bilo navedeno v dovoljenju. V zvezi z navedeno kršitvijo, da je blago v času carinskega skladiščenja pod carinskim nadzorom, pa zakon tudi ne predpisuje, da bi morala biti podana krivdna odgovornost, zato se subjektivni odnos v postopku obračuna carinskega dolga ne ugotavlja niti kot predhodno vprašanje niti v posebnem prekrškovnem ali kazenskem postopku. Takšno stališče tudi ne pomeni odstopanja od odločitev Vrhovnega sodišča v zadevah SHAPO, kot to zatrjuje tožnik v tožbi, v katerih je šlo za odmero carinskega dolga v okviru tranzitnega postopka, torej za drugačno dejansko in pravno stanje.

Tožnik tudi neutemeljeno ugovarja, da gre v obravnavanem primeru za nov postopek. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je isti postopek tekel tako zoper imetnika carinskega skladišča (družbo A. d.d.), kot tudi zoper prejemnika blaga (tožnika). Obema je inšpekcijski organ vročal zapisnike o ugotovitvah inšpekcijskega postopka ter tudi oba pozival, da podata pripombe na zapisnik. S tem, ko je carinski organ odpravil prvotno odločbo o odmeri carinskega dolga družbi A. d.d. ter izdal izpodbijano odločbo, s katero je kot carinskega dolžnika določil tožnika, ne pomeni, da gre za nov postopek. Iz navedenega razloga se zato tožnik neutemeljeno sklicuje na zastaranje postopka po določbi 221. člena CZS. Ker je bil tožnik ves čas vključen v postopek, so tudi neutemeljeni tožbeni ugovori v zvezi s kršitvijo določb postopka, saj je bil seznanjen z ugotovitvami upravnega organa, prav tako mu je bilo omogočeno, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v tej zadevi. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori v zvezi s pooblastili oseb, ki so vložile carinsko deklaracijo, saj je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da carinski organ ni dolžan ob vložitvi carinske deklaracije preverjati pooblastila ter da pooblastilo špediterjev za opravljanje carinskih poslov in dejanj v carinskem postopku izhaja iz same špediterske pogodbe.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je tožena stranka odločitev oprla na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, na katero je tudi pravilno uporabila materialno pravo, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.