UPRS sklep IV U 302/2009

Tožba se zavrže.

Tožeča stranka je pri tem sodišču vložila tožbo, v kateri izpodbija odločbo o izbiri koncesionarja, številka 35404-17/2008/12, ki jo je 14. 11. 2008 izdala Vlada Republike Slovenije. V tožbi navaja, da je tožena stranka izdala odločbo o izbiri koncesionarja za dimnikarsko območje A. brez navedbe območij oziroma števila naprav. Iz navedenega razloga tožeča stranka zahteva, da se v upravnem sporu, po opravljeni glavni obravnavi, naloži toženi stranki, da že izdano odločbo popravi oziroma dopolni z besedilom „za 1200 naprav oziroma brez območja ..., ker bo le tako popravljena odločba skladna z že podpisano koncesijsko pogodbo. Ker je v Občini A. najmanj 1500 naprav, za preostali del naprav (nad 1200) ni znanega koncesionarja. V nadaljevanju tožbe, tožeča stranka utemeljuje svoj pravni interes za vložitev tožbe: na javni razpis se je prijavila dne 25. 1. 2008 in podala je vlogo za vstop v upravni postopek. Meni, da gre za diskriminatorno in neenakovredno obravnavanje izvajalcev dimnikarskih storitev, ker je tožena stranka podelila koncesijo brez javnega razpisa. Kršene so bile določbe Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne gospodarske javne službe izvajanje meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uradni list RS, št. 129/04 – v nadaljnjem besedilu Uredba). Zaradi napačne razlage Uredbe je tožena stranka ravnala v nasprotju z določilom 14. člena Ustave v zvezi s 74. členom Ustave. Sodišču predlaga, da naloži toženi stranki, da izdano odločbo dopolni s prej navedenih besedilom, tožeči stranki pa naj se v tem upravnem sporu izda odločba za območje ... Kolikor tožeči stranki ne bi bilo ugodeno, pa pričakuje, da ji bo sodišče prisodilo primerno denarno odškodnino, ker ji je bilo s sprejemom Uredbe onemogočeno opravljanje dela.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke in navaja, da je v skladu z določbo 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/06 in 62/10-v nadaljevanju ZUS-1) tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. V obravnavanem primeru gre za postopek podelitve koncesije na podlagi javnega poziva, ki ga je Ministrstvo za okolje in prostor objavilo v časniku Delo dne 17. 12. 2004. Tožnik ni oddal svoje vloge na ta javni poziv za podelitev prve koncesije za izvajanje dimnikarskih storitev na dimnikarskem območju A. Tega niti ne zatrjuje, niti ne dokazuje v tožbi. Glede na to, da v postopku z javnim pozivom kot stranke sodeluje le tisti subjekti, ki so oddali svojo vlogo, tožnik ne more imeti statusa stranke. Prav tako tožnik v postopku podelitve koncesije na podlagi javnega poziva z dne 17. 12. 2004 nima statusa stranskega udeleženca. V tožbi namreč navaja, da naj bi tak status pridobil na podlagi prijave na javni razpis z dne 25. 1. 2008, vendar oddaja vloge na drug javni razpis ne more predstavljati dejstev in okoliščin, ki bi dajale pravno podlago in bi upravičevala ter utemeljevale sodelovanje tega subjekta v postopku, v katerem ni oddal svoje vloge. Nenazadnje je bilo o statusu tožnika odločeno s sklepom Vlade Republike Slovenije, številka 35404-03/2008/11 z dne 8. 5. 2008, s katerim se predlogu za pridobitev statusa stranskega udeleženca ni ugodilo. Zoper takšno odločitev je sicer tožnik sprožil upravni spor, ki pa se je končal s sodbo Upravnega sodišča opr. št. U 202/2008 z dne 13. 5. 2009, v kateri je le to zavrnilo tožbo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev Vlade Republike Slovenije. Izpostaviti je potrebno tudi dejstvo, da odločba o izbiri koncesionarja za dimnikarsko območje A., št. 35404-17/2008/12 z dne 14. 11. 2008, ni bila nikoli vročena tožniku, ampak se je z odločbo seznanil preko inštituta dostopa do informacij javnega značaja. Na podlagi navedenega tožnik ni legitimiran za vložitev tožbe zoper odločbo Vlade Republike Slovenije, številka 35404-17/2008/12 z dne 14. 11. 2008, zato tožena stranka Upravnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da se tožba na podlagi 36. člena ZUS-1, zavrže. Podrejeno sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjega razloga:

Tožnik v tožbi izpodbija odločbo, številka 35404-17/2008/12 z dne 14. 11. 2008, s katero je bilo odločeno, da se za dimnikarsko območje A. izbere za koncesionarja za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom vlagatelj, družba B. d.o.o. Odločba je bila vročena koncesionarju in Občini A. Tega, da bi bila stranka tega postopka tudi tožeča stranka in da bi ji bila ta odločba vročena, listine spisa ne dokazujejo. Na predloženi odločbi (listina A1) je sicer zaznamek (verjetno tožeče stranke), da je odločbo prejel 5. 9. 2009, vendar ta okoliščina ne spremeni dejstva, da tožeča stranka ni bila stranka postopka in zato ne more biti upravičen vlagatelj za izpodbijanje prej navedene odločbe v upravnem sporu.

Sodišče je v nadaljevanju vpogledalo tudi v listine predloženih spisov in ugotovilo, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi javnega poziva za predložitev vloge o zainteresiranosti za izvajanje dimnikarske službe, objavljenega dne 18. 12. 2004, v dnevniku Delo. Na javni poziv je vlogo o zainteresiranosti podala samo družba B. d.o.o. torej listine predloženega upravnega spisa ne izkazujejo, da bi v tem postopku sodelovale tudi druge stranke.

Po določbi 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Ker tožnik tega, da je bil udeleženec postopka v katerem je bila izdana odločba, ki jo izpodbija, niti ne zatrjuje, niti tega dejstva ne dokazujejo listine predloženega upravnega spisa, nima aktivne legitimacije za vložitev te tožbe, kar pomeni, da je bilo treba tožbo zavreči iz procesnih razlogov na podlagi določbe 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se ni bilo dolžno opredeliti do tožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost izpodbijane odločitve in tožbenih navedb, ki se nanašajo na zahtevek tožeče stranke za izplačilo odškodnine.