VDSS VDS sklep Pdp 256/99

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. odstavek izreka) razveljavi.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna takoj plačati tožeči stranki x.y., 1.000.000,00 SIT (I. odstavek izreka sklepa). Po uradni dolžnosti pa je izdalo začasno odredbo, ki velja do pravnomočne rešitve spora, po kateri je tožena stranka dolžna v 8 dneh izplačati tožniku neto zneske zajamčenega osebnega dohodka za obdobje od 14.9.1995 do 15.2.1998, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, od bruto zneskov, navedenih v izreku sklepa (II. odstavek sklepa).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka, ki izpodbija II. odstavek sklepa sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da v obravnavani zadevi ni nobene osnove in zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Tožniku je delovno razmerje dokončno prenehalo in na podlagi pravnomočne sodbe ima le možnost uveljavljati pravice iz dela v obsegu, kot bo izkazano prikrajšanje na zaslužku. Pravnomočna sodba ne določa, kakšna je višina denarnega zneska, do katerega bi bil tožnik upravičen. Tožena stranka je v skladu s pravnomočno sodbo priznala tožniku obstoj delovnega razmerja do 15.2.1998, o višini prikrajšanja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa še ni bilo odločeno, ker je to predmet postopka po vloženi tožbi v obravnavani zadevi. Za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni niti pogoji po ZDSS niti po ZIZ, tožena stranka pa nasprotuje neutemeljenim očitkom, da naj bi si samovoljno jemala pravico, da zadržuje denar, ki ga dolguje tožniku. Tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) lahko sodišče med postopkom izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Začasne odredbe so sredstva zavarovanja, zato z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni že delno izpolnitev tožbenega zahtevka. Začasna odredba torej ne sme biti takšna, da po svoji vsebini pomeni že samo odločitev o glavni stvari.

Kot je že navedeno, z začasno odredbo ni mogoče nalagati ravnanja, ki po svoji vsebini predstavlja delno izpolnitev tožbenega zahtevka, oziroma se prekriva z zahtevkom, ki se tiče glavne stvari. Prav taka pa je po uradni dolžnosti izdana začasna odredba, ki očitno ne služi le zavarovanju terjatve, ampak njenemu delnemu poplačilu. V takšni obliki začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve ni dopustno izdati. Tovrstna začasna odredba bi bila dopustna le, če bi šlo za zavarovanje nedenarne terjatve, saj lahko npr. v sporu o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja sodišče po 5. točki 1. odstavka 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98) naloži delodajalcu plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja traja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati. Plačevanje nadomestila se delodajalcu naloži za naprej, to je za čas trajanja spora, in tudi v takšnem primeru ne bi bilo dopustno z začasno odredbo nalagati izplačila zapadle plače oz. nadomestila za več let za nazaj. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj se spor nanaša na denarno terjatev - plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bil tožniku priznan obstoj delovnega razmerja tožniku do 15.2.1998, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

Ker niso izpolnjeni pogoji za izdajo takšne začasne odredbe, kot jo je z izpodbijanim sklepom izdalo prvostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti, saj pomeni delno izpolnitev tožbenega zahtevka in kot taka ni dopustna, je izdana začasna odredba nezakonita. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.