VDSS sklep Psp 9/2014

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske dokončne odločbe št. ... z dne 15. 11. 2011. Presodilo je, da je izpodbijani drugostopenjski upravni akt o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 7. 9. 2011, s katero je bilo odločeno, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo z dnem 31. 3. 2011, pravilen in zakonit.

Zoper cit. sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da do izpodbijane sodbe ne bi prišlo, če sodišče 22. 11. 2013 glavne obravnave ne bi opravilo v njegovi odsotnosti. Nedopustno in skrajno neetično se mu zdi razlogovanje v sodbi, da sodišču ni bilo znano stalno prebivališče, na katerem bi mu vročilo vabilo za glavno obravnavo, čeprav mu je bila sodba, izdana istega dne, poslana na pravilni naslov, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Meni, da je prišlo do kršitve načela kontradiktornosti, saj mu ni bilo omogočeno, da odgovori na navedbe zakonitega zastopnika tožene stranke. V zvezi z uporabo 9. alinee 1. odstavka 65. člena Zakona o urejanju trga dela pa poudarja, da plačilo stroškov prevoza za opravljanje častnih del in nalog na področju štaba civilne zaščite ne spada v prihodek, ki ga je potrebno prijaviti zavodu in se pri tem sklicuje na 2. odst. 2. člena ter 7.a člen Uredbe o nadomestilu plače in povračilih stroškov med opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči. Ker ni sporno, da je šlo v njegovem primeru za opravljanje nalog zaščite, reševanja in pomoči, je postopanje državnih organov skrajno žaljivo. Poudarja, da opravljanje operativnih nalog in zaščite na nivoju občine ni taborniško delo, temveč gre za regulirane, usklajene in nadzorovane aktivnosti na nivoju celotne države. Opravljanje teh nalog vzame veliko časa, ki ga drugi ljudje porabijo za relaksacijo in hobije. Zaradi kršitve načela kontradiktornosti in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbenemu sodišču smiselno predlaga spremembo prvostopenjske sodbe in ugoditev njegovemu zahtevku.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik pravilno poudarja, da je v obravnavani zadevi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do absolutne bistvene kršitve iz 8. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana vselej, če kateri od strank z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Takšno dejansko procesno stanje pa v obravnavni zadevi ni podano, kot zmotno zatrjuje pritožba. Iz sodnega spisa namreč izhaja, da je bilo vabilo tožeči stranki na prvi narok za glavno obravnavo poslano na naslov A., torej na naslov, kot je bil naveden v tožbi. Sodno pisanje je bilo vrnjeno s pripombo vročevalca, da je tožnik preseljen. Pomeni, da je tožnik opustil dolžnosti iz 145. člena ZPP, po katerem mora ob spremembi naslova vse do vročitve odločbe sodišča druge stopnje, o tem takoj obvestiti sodišče. V nasprotnem primeru sodišče odredi, da se vse nadaljnje vročitve opravljajo tako, da se pisanja pritrdijo na sodno desko. Sodišče je v skladu s to določbo postopalo tudi v predmetni zadevi in dne 27. 9. 2013 vrnjeno vabilo na glavno obravnavo za 20. 11. 2013, nabilo na sodno desko. S takšnim postopanjem šteje vročitev za pravilno opravljeno, zaradi česar je bil narok 20. 11. 2013 izveden zakonito v odsotnosti tožnika, ker ni sporočil spremembe naslova. Iz navedenih razlogov zato ni mogoče uspešno zatrjevati kršitve načela kontradiktornosti, saj je odsotnost tožnika s prvega naroka za glavno obravnavo, na katerem je sodišče dokazno ocenil razpoložljivo listinsko gradivo, izključno v sferi tožnika in ne kršitve pravil procesnega prava s strani sodišča. Pritožba v tej smeri zato ni utemeljena.

Ne glede na prej navedeno pa je po oceni pritožbenega sodišča zaradi pomanjkljivosti postopka ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar ni mogoč preizkus pravile uporabe materialnega prava. Iz izpodbijanih zavrnilnih upravnih aktov izhaja, da je tožniku 31. 3. 2011 prenehala pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost iz razloga po 9. alinei 1. odstavka 65. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s poznejšimi spremembami, v nadaljevanju ZUTD), in sicer zaradi opustitve obveznosti sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo ter prejetih dodatnih dohodkih za opravljeno delo. Na istem dejanskem in pravnem temelju je izdana tudi izpodbijana zavrnila sodna odločba in to kljub temu, da je tožnik že v tožbi zatrjeval, da po pogodbi z Občino B. ne gre za plačilo za dodatno delo, temveč le povračilo potnih stroškov za neprofesionalno opravljanje nalog poveljnika civilne zaščite Občine B.. Prav slednja trditev pa bi bila lahko v povezavi s podjemno pogodbo, sklenjeno 13. 4. 2011 med Občino B. in tožnikom, odločilnega pomena za presojo zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost.

Po 2. odstavku 2. člena Uredbe o nadomestilu plače in povračilih stroškov med opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči (Ur. l. RS, št. 48/1999, 113/2007, 13/2011 in 20/2013; v nadaljevanju Uredba) namreč pripadnikom civilne zaščite, ki prejemajo pokojnino ali denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, pokojnina oz. denarno nadomestilo pripada tudi med opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči. Glede na 1. in 3. odst. istega člena Uredbe, le pripadnikom civilne zaščite, ki so v delovnem razmerju oz. samostojno opravljajo dejavnost, pripada nadomestilo plače v višini, ki bi jo prejeli, če bi delali oz. nadomestilo izgubljenega zaslužka od bruto osnove, določene za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred mesecem, v katerem so prejeli poziv na opravljanje nalog zaščite, reševanja in pomoči, če so nosilci samostojne dejavnosti. Iz navedenih določb Uredbe torej izhaja, da pripadnikom civilne zaščite, ki so uživalci nadomestila za brezposelnost, kakšna druga denarna odmena, razen povračilo stroškov za potovanje pod pogoji in na način, urejen v III. poglavju cit. Uredbe, ne pripada. To pa pomeni, da je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost potrebno razčistiti dejansko naravo prejemka po podjemni pogodbi med tožnikom in Občino B. z dne 13. 4. 2011. V kolikor bi se izkazalo, da so denarni zneski, ki jih je tožnik prejel po podjemni pogodbi v letu 2011 dejansko predstavljali le povračilo stroškov prevoza v zvezi z opravljanjem nalog poveljnika civilne zaščite, izpodbijana odločitev o prenehanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo z 31. 3. 2011, ne bi bilo zakonita.

Da bo lahko dopolnjen dokazni postopek v nakazani smeri in ob popolno ter pravilno ugotovljenem dejanskem stanju v zadevi pravilno odločeno, je bilo potrebno pritožbi tožnika v skladu s 355. členom ZPP ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. Pritožbeno sodišče se je za vrnitev zadeve v novo sojenje izjemoma odločilo iz razloga, ker prvostopenjsko sodišče posluje tudi izven sedeža sodišča. Pomanjkljivost postopka, torej razjasnitev narave prejemkov v letu 2011 s poizvedbami pri Občini B., z zaslišanjem tožnika ter z izvedbo morebitnih drugih dokazov, pomembnih za ugotovitev vseh pravno relevantnih dejstev, bo na takšen način lažje odpravljena, kot na pritožbeni stopnji. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo mogoče ponovno presoditi zakonitost izpodbijanih upravnih aktov in odločati o utemeljenosti tožbenega zahteva.