VSC sklep Cp 107/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.
Predlagateljica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo:

da se materi S. Đ. in očetu N. I. prizna roditeljska pravica za sina N. I. in se ta od njegove polnoletnosti podaljša (točka I izreka),

da se N. I. odvzame pravica voliti in biti voljen (točka II izreka),

da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka (točka III izreka),

da se zavrne predlog predlagateljice, da sodišče podaljša roditeljsko pravico čez polnoletnost sina N. I. izključno njej (točka IV izreka).

Predlagateljica je s pritožbo izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje pod točko I in IV izreka uvodoma navedenega sklepa in predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu razveljavi oziroma spremeni tako, da odloči, da se samo predlagateljici podaljša roditeljska pravica čez polnoletnost prvega nasprotnega udeleženca, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajala je, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je potrebno roditeljsko pravico priznati in podaljšati staršem in ne zgolj predlagateljici. Zmotno in nepopolno je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je odločilna dejstva napačno ugotovilo oziroma jih sploh ni ugotovilo, ko je presodilo, da pri drugem nasprotnem udeležencu ni lastnosti, zaradi katerih ne bi bil primeren, da se mu roditeljska pravica podaljša oziroma zaradi katerih roditeljske pravice ne bi mogel izvrševati, posledično pa je napačno uporabilo materialno pravo. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila predlagateljica od meseca februarja 2010 dalje s strani CSD večkrat obravnavana zaradi fizičnega in psihičnega nasilja s strani drugega nasprotnega udeleženca, ter da je CSD pri svoji obravnavi ocenil, da gre za visoko stopnjo ogroženosti predlagateljice s strani drugega nasprotnega udeleženca, ter kljub temu, da je ugotovilo, da je drugi nasprotni udeleženec obravnavan zaradi storitve kaznivih dejanj ogrožanja varnosti zoper predlagateljico, da mu je bila odrejena prepoved približevanja predlagateljici ter da sta predlagateljica in drugi nasprotni udeleženec sklenila sodno poravnavo, s katero se je slednji zavezal, da se predlagateljici oziroma naslovu njenega prebivališča ter krajem, kjer se predlagateljica redno nahaja, ne bo približeval, sprejelo izpodbijan zaključek. Sodišče je predlagateljici verjelo, da je bil drugi nasprotni udeleženec do nje psihično in fizično nasilen. Že samo na podlagi s strani sodišča ugotovljenega ravnanja drugega nasprotnega udeleženca do predlagateljice bi moralo sodišče pravilno zaključiti, da drugi nasprotni udeleženec ni primere za podaljšanj roditeljske pravice čez polnoletnost prvega nasprotnega udeleženca, saj njegovo ugotovljeno ravnanje kaže na dejstvo, da je sposoben psihičnega in fizičnega nasilja. Dalje je navajala, da ne gre pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se drugemu nasprotnemu udeležencu ne očita storitev dejanj na škodo prvega nasprotnega udeleženca, ter da slednji v konflikte med predlagateljico in drugim naspotnim udeležencem ni bil vpleten. Prvi nasprotni udeleženec se je ves čas zavedal konfliktnih situacij v krogu družinske skupnosti, kar je gotovo negativno vplivalo na njegov psihofizični razvoj, prav tako pa je bil zaradi nasilnih ravnanj drugega nasprotnega udeleženca ogrožen, kar je razvidno iz mnenja o ogroženosti osebe CSD C. z dne 13. 10. 2010. Do tega mnenja se sodišče prve stopnje ni opredelilo, popolnoma je spregledalo tudi izpoved predlagateljice, da se drugi nasprotni udeleženec s prvim nasprotnim udeležencem ni nikoli ukvarjal, da je odnos med njima hladen, da je prvi nasprotni udeleženec kričal, ko je prišel drugi nasprotni udeleženec domov, ter izpoved prvega nasprotnega udeleženca, ki je povedal, da si želi, da bi zanj skrbela mama, pri kateri šteje, da je doma. Tudi zastopnica za poseben primer je povedala, da je po opravljenem razgovoru s prvim nasprotnim udeležencem prišla do enakih ugotovitev kot center za socialno delo v poročilu z dne 10. 5. 2011, saj ji je povedal, da je sedaj v novem stanovanju boljše, da je mir in da se počuti bolje te da občuti razliko v primerjavi s prejšnjim življenjem, ko sta s predlagateljico še živela skupaj z drugim nasprotnim udeležencem. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi navedenega zaključiti, da drugi nasprotni udeleženec nima lastnosti, zaradi katerih bi bil primeren, da se mu roditeljska pravica podaljša. Moralo bi upoštevati ravnanje drugega nasprotnega udeleženca v preteklosti in njegovo fizično in psihično nasilje v razmerju do predlagateljice kot tudi v razmerju do prvega nasprotnega udeleženca, moralo bi upoštevati, da prvemu nasprotnemu udeležencu ni v korist odločitev sodišča, da se staršem podaljša roditeljska pravica, s takšno odločitvijo je sodišče ponovno vzpostavilo konfliktno situacijo v krogu bivše družinske skupnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo iz razloga, ker je za odločitev smiselno uporabilo določbo 116. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Te določbe nikakor ne gre aplicirati na konkretno pravno razmerje, čeprav je več kot očitno, da so v obravnavani zadevi podani tudi razlogi za odvzem roditeljske pravice drugemu nasprotnemu udeležencu. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati v predmetni zadevi primernost oz. sposobnost staršev za uresničevanje namena, ki ga roditeljska pravica zasleduje, to je zagotavljanje zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo. V tem okviru bi se lahko oprlo na razloge, ki jih določa zakon za odvzem roditeljske pravice, ne bi pa jih smelo presojati tako strogo kot v primeru, ko se obravnava odvzem roditeljske pravice enemu od staršev za mladoletnega otroka. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dejstvo, da je podaljšanje roditeljske pravice bliže odvzemu poslovne sposobnosti ter postavitvi takšne osebe pod skrbništvo kot pa odvzem roditeljske pravice in bi moralo primernost drugega nasprotnega udeleženca presojati ob smiselni uporabi pogojev, določenih za skrbnika. Drugi nasprotni udeleženec pa pogojev za skrbnika gotovo ne izpolnjuje, saj iz ugotovitev o fizičnem in psihičnem nasilju le-tega več kot očitno izhaja, da nima osebnih lastnosti in sposobnosti, potrebnih za opravljanje dolžnosti skrbnika. Sodišče v postopku ni raziskovalo, ali so v obravnavani zadevi podani pogoji za odvzem roditeljske pravice, pooblaščenki predlagateljice ni dovolilo, da bi v tej smeri postavljala vprašanja predlagateljici in prvemu nasprotnemu udeležencu ter v zvezi s tem ni zaslišalo predlagane priče N. O. O., delavke Centra za socialno delo C., ki je družino obravnavala in bila tako v celoti seznanjena z njeno problematiko. Takšno svoje ravnanje je sodišče prve stopnje opravičilo z obrazložitvijo, da se v predmetnem postopku obravnava zgolj to, ali je prvi nasprotni udeleženec sposoben skrbeti sam zase, za svoje pravice in korist ali ne, vse ostalo pa je predmet drugih postopkov, predvsem že začetega postopka pred Okrožnim sodiščem prve stopnje, ko bo sodišče odločalo o varstvu in vzgoji prvega nasprotnega udeleženca, v katerem bo odločalo o načinu izvrševanja roditeljske pravice. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali je zaradi podaljšanje roditeljske pravice prvi nasprotni udeleženec v enakem položaju kot mladoletnik, ki še ni star 15 let, ali pa je v enakem položaju kot že 15 let star mladoletnik. Zaradi varstva pravic in koristi prvega nasprotnega udeleženca bi to moralo biti iz izreka sklepa jasno razvidno, to odločitev bi moralo sprejeti, upoštevaje izvedeniško mnenje prof. dr. M. K. Po mnenju pritožbe je glede na njene trditve sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 340. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zagrešilo je kršitev iz 341. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, saj je napačno uporabilo materialno pravo. Kršilo je tudi določbo 287. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP vse v zvezi s 37. členom ZNP, saj ni izvedlo pravno relevantnega dokaza z zaslišanjem priče N. O. O., kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa.

Drugi nasprotni udeleženec je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

Prvi nasprotni udeleženec po skrbnici za poseben primer in tretji nasprotni udeleženec nista odgovorila na pritožbo predlagateljice. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bil izpodbijani sklep sodišča prve stopnje obremenjen s katero od tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Pritožba ne izpodbija ugotovitev in zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je potrebno za prvega nasprotnega udeleženca, skupnega sina predlagateljice in drugega nasprotnega udeleženca, podaljšati roditeljsko pravico čez njegovo polnoletnost. Da je podaljšanje roditeljske pravice potrebno, tudi ni bilo sporno tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Predlagateljica in drugi nasprotni udeleženec pa sta vsak zase predlagala, da jima sodišče podaljša roditeljsko pravico za sina čez sinovo polnoletnost. Po določbi 118. člena ZZZDR so otrokovi starši aktivno legitimirani za takšen predlog, v citirani zakonski določbi je uporabljen samostalnik “starši”, to pa po presoji pritožbenega sodišča v skladu z jezikovno in teleološko razlago zakonske določbe pomeni, da se praviloma, če sta predlagatelja oče in mati, roditeljska pravica podaljša obema, če je izpolnjen naslednji zakonski pogoj, to pa je, če otrok zaradi telesne ali duševne prizadetosti ni sposoben, da sam skrbi zase, za svoje koristi in pravice.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo naslednja dejstva:

da prvi nasprotni udeleženec ni sposoben logičnega mišljenja in sprejemanja odločitev glede svojega življenja, da ni sposoben sam skrbeti zase, za svoje pravice in koristi,

da je predlagateljica že od rojstva skrbela za prvega nasprotnega udeleženca in skrbi zanj še danes,

da se je predlagateljica skupaj s prvim nasprotnim udeležencem konec leta 2010 odselila od drugega nasprotnega udeleženca, da od tedaj živi sama z njim in mu mora nuditi pomoč, kadar je to potrebno,

da je o partnerski zvezi predlagateljice z drugim nasprotnim udeležencem večkrat prihajalo do konfliktnih situacij in do psihičnega ter celo fizičnega nasilja, ter da je zaradi tega bila od meseca februarja 2010 dalje predlagateljica večkrat obravnavana s strani CSD zaradi fizičnega in psihičnega nasilja s strani drugega nasprotnega udeleženca,

da je predlagateljica zoper drugega nasprotnega udeleženca vložila več kazenskih ovadb, zaradi katerih teče pri Okrajnem sodišču v Celju zoper njega kazenski postopek, obtožna predloga pa ga bremenita storitve treh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) na škodo predlagateljice, storjenih v letu 2010,

da je bila s strani PP C. 21.11. 2010 drugemu nasprotnemu udeležencu odrejena prepoved približevanja predlagateljici do 23. 11. 2010, ki je bila s sklepom sodišča podaljšana do vključno 29. 11. 2010,

da sta predlagateljica in drugi nasprotni udeleženec v postopku za izrek ukrepov po 19. in 21. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini, začetem na predlog predlagateljice, sklenila sodno poravnavo 23. 12. 2010, s katero se je drugi nasprotni udeleženec zavezal, da se ne bo približeval predlagateljici oziroma naslovu njenega prebivališča ter krajem, kjer se predlagateljica redno nahaja in da tudi ne bo vzpostavljal stikov z njo,

da se drugemu nasprotnemu udeležencu očita storitev kaznivih dejanj na škodo predlagateljice in ne tudi na škodo prvega nasprotnega udeleženca, ker v te konflikte ni bil vpleten, saj drugi nasprotni udeleženec ni želel izrekati groženj ob prisotnosti prvega nasprotnega udeleženca,

da sodišče ni ugotovilo zlorabe roditeljske pravice oziroma zanemarjenja dolžnosti s strani drugega nasprotnega udeleženca, temveč da je ta s prvim nasprotim udeležencem preživljal čas, ko so še živeli skupaj, da je s prvim nasprotnim udeležencem ohranjal stike tudi po odselitvi iz prejšnjega skupnega bivališča, saj ga je večkrat pričakal na poti v šolo in mu tudi podaril kakšen manjši denarni znesek, da je prvi nasprotni udeleženec navezan na drugega nasprotnega udeleženca in do njega ne goji odklonilnih čustev, da je navezan na oba roditelja,

da niti predlagateljica niti drugi udeleženec nimata lastnosti, zaradi katerih ne bi mogla izvrševati roditeljske pravice,

da bosta predlagateljica in drugi nasprotni udeleženec še naprej, kot sta to počela doslej, skrbela za koristi prvega nasprotnega udeleženca, da pa je v teku pravdni postopek za dodelitev prvega nasprotnega udeleženca v varstvo in vzgojo, določitev preživnine in stikov, kjer bo odločeno o načinu izvrševanja roditeljske pravice staršev.

Pritožba izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se drugemu udeležencu ne očita storitev dejanj na škodo prvem nasprotnega udeleženca in da slednji ni bil vpleten v konflikte med predlagateljico in drugim nasprotnim udeležencem z navedbami, da se je prvi nasprotni udeleženec ves čas zavedal konfliktnih situacij v krogu družinske skupnosti in da je bil zaradi nasilnih ravnanj drugega nasprotnega udeleženca ogrožen, kar izhaja iz mnenja o ogroženosti osebe CSD z dne 13. 10. 2010, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Po presoji pritožbenega sodišča navedeno mnenje ogroženosti (priloga ...), ni pravno relevanten dokaz za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev za odločanje o utemeljenosti predloga staršev za podaljšanje roditeljske pravice čez otrokovo polnoletnost, ker je bilo izdano za potrebe predlagateljice v drugem postopku, to je za potrebe priznanja predlagateljici pravice do brezplačne pravne pomoči v postopku za uveljavljanje pravic po 19. in 21. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Ob drugih izvedenih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo in pravilno dokazno ocenilo v točkah 21 in 22 obrazložitve svojega sklepa, pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da drugi nasprotni udeleženec nima lastnosti, zaradi katerih ne bi bil primeren, da se roditeljska pravica podaljša tudi njemu.

Sodišče prve stopnje je v zgoraj navedenih točkah obrazložitve svojega sklepa navedlo dokaze, na podlagi katerih je prišlo do ugotovitve, da prvi nasprotni udeleženec ni bil vpleten v konflikte med predlagateljico in drugim nasprotnim udeležencem in da se v kazenskem postopku očita drugemu nasprotnemu udeležencu le storitev dejanj na škodo predlagateljice, ne pa tudi na škodo prvega nasprotnega udeleženca. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da konfliktno partnersko razmerje med predlagateljico in drugim nasprotnim udeležencem ne more biti odločilno za presojo utemeljenosti predloga drugega nasprotnega udeleženca, da se tudi njemu podaljša roditeljska pravica čez polnoletnost prvega nasprotnega udeleženca. Njun partnerski konflikt ni okoliščina, zaradi katere ne bi mogla uresničiti namena izvrševanja roditeljske pravice, način izvrševanja roditeljske pravice pa bosta morala še urediti, kot je zapisalo tudi sodišče prve stopnje.

Pritožba sicer pravilno meni, da bi se v postopku za podaljšanje roditeljske pravice preko otrokove polnoletnosti sodišče lahko oprlo na razloge, ki jih v 116. členu ZZZDR določa za odvzem roditeljske pravice, da pa bi jih moralo presojati manj strogo, kot v primeru odvzema roditeljske pravice. Vendar pa je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje povsem jasno, da drugi nasprotni udeleženec ni na škodo prvega nasprotnega udeleženca storil ničesar, kar bi kazalo na katerokoli ravnanje na škodo prvega nasprotnega udeleženca, ki je kot takšno opredeljeno v prvem odstavku 116. člena ZZZDR, zato za presojo ravnanja drugega nasprotnega udeleženca v tej smeri sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne dejanske podlage.

Na podlagi podatkov v spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje opravilo 3 naroke (12. 5. 2011, 31. 5. 2011 in 11. 11. 2011), iz zapisnikov o opravljenih narokih pa ni razvidno, da sodišče ni dovolilo pooblaščenki predlagateljice, da bi v smeri obstoja pogojev za odvzem roditeljske pravice postavljala vprašanja predlagateljici in prvemu nasprotnemu udeležencu, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

Sodišče prve stopnje res ni izvedlo po predlagateljici predlaganega dokaza z zaslišanjem priče N. O. O., delavke CSD C. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo poročila CSD, ki so jih sestavili delavci te institucije, ni bilo potrebno njenih delavcev še zaslišati kot priče, saj so svoje ugotovitve podali v sestavljenih pisnih poročilih. Iz priloge ... pa je razvidno, da je N. O. O. predlagateljici v imenu Centra za socialno delo na prošnjo predlagateljice sestavila priporočilo z namenom pridobitve pravice do stanovanja. Iz tega priporočila je razvidno, da opisuje življenjske razmere predlagateljice v skupnem gospodinjstvu z obema nasprotnima udeležencema kot nevzdržne za predlagateljico zaradi konfliktnih stanj in nasilja, da se posledice že odražajo na njenem psihofizičnem stanju. Ugotovitve v istem priporočilu v delu: “Prav tako so takšne razmere močno obremenjujoče za otroka in nevarne za otrokov psiho socialni razvoj.”, pa ne potrjuje izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. M. K., ki je vsekakor pravno relevantnejši dokaz in ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri sprejemu izpodbijane odločitve. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo predlagane priče N. O. O., ni storilo očitane bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje.

Iz izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke izhaja, da se prvi nasprotni udeleženec z očetom razume, da ga sicer vidi le takrat, ko gre k bratu B. na obisk, da pa ga je oče vozil v šolo na G., ko je še bil doma, da se ne prepirata, da oče nanj ni nikoli vpil. Iz sklepnega dela mnenja pa izhaja tudi ugotovitev izvedenke, da je prvi nasprotni udeleženec navezan na oba roditelja, je pa zaradi svoje sugestibilnosti trenutno (ker živi skupaj z mamo) bolj navezan na mamo, nikakor pa ne goji odklonilnih čustev do očeta. Iz mnenja dalje izhaja, da je oče gotovo bolj zdrava osebnost kot mati, ker nikoli ni bil psihiatrični bolnik, dosegel je redno upokojitev, živi v dobrih odnosih s starejšim sinom in njegovo družino. Teh ugotovitev izvedenke sodišče prve stopnje ni v celoti povzelo v obrazložitev svojega sklepa, kar pa ni ovira, da je to storilo pritožbeno sodišče (3. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) v tem sklepu, je pa sodišče prve stopnje v točki 22 obrazložitve svojega sklepa zapisalo, da je ugotovitve v izvedenskem mnenju upoštevalo. Po presoji pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje brez dvoma bolj objektiven dokaz in ima zato večjo težo v primerjavi z izpovedbo stranke, ki je (vedno) subjektivna. Sicer pa so ugotovitve izvedeniškega mnenja nasprotne od s pritožbeno izpostavljenim delom izpovedbe predlagateljice o čustvenem odnosu oziroma navezanosti med obema nasprotnima udeležencema, zato je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo in upoštevalo ugotovitve izvedenke.

Pravni položaj polnoletne osebe, nad katero je podaljšana roditeljska pravica, je načelu enak položaju pred njeno polnoletnostjo, torej položaju starejšega mladoletnika. Je pa pravni položaj take osebe odvisen od njenih dejanskih voljnih sposobnosti in glede na okoliščine primera lahko sodišče v odločbi o podaljšanju roditeljske pravice postavi tako osebo tudi v položaj mlajšega mladoletnika oziroma otroka do 15 let, to pa sodišče stori v primeru, kadar je osebi že kot starejšemu mladoletniku odvzeta omejena poslovna sposobnost. Prvemu nasprotnemu udeležencu kot starejšemu mladoletniku očitno ni bila odvzeta omejena poslovna sposobnost (o tem ni nikakršnih trditev strank, niti podatkov v spisu), zato sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa ni bilo dolžno navesti tudi, kakšen je pravni položaj prvega nasprotnega udeleženca, ker je glede na obrazloženo njegov pravni položaj enak položaju starejšega mladoletnika.

Glede na med starši nesporno dejstvo, da je za prvega nasprotnega udeleženca koristno in potrebno podaljšanje roditeljske pravice nad njegovo polnoletnostjo, je glede na ugotovljene okoliščine o osebnostnih lastnostih predlagateljice in drugega nasprotnega udeleženca brez dvoma pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se roditeljska pravica prizna in podaljša obema roditeljema in je s tako odločitvijo tudi optimalno dosežen namen instituta podaljšanja roditeljske pravice v korist prvega nasprotnega udeleženca.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče presodilo, da je pritožba v celoti neutemeljena in jo je zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Predlagateljica s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Drugi nasprotni udeleženec ni zahteval povrnitve stroškov sestave odgovora na pritožbo, zato o teh stroških pritožbeno sodišče ni odločilo.