VSM sodba I Cp 1262/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61468/2010 z dne 10. 5. 2010 v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki kot dolžniku naloženo, da tožeči stranki kot upniku v roku 8 dni plača glavnico v višini 262,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 234,09 EUR od 1. 5. 2010 do plačila in 64,59 EUR izvršilnih stroškov (I. točka izreka). Toženi stranki je sodišče prve stopnje nadalje naložilo, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 15,00 EUR skupaj s pripadki v primeru zamude (II. točka izreka).

2Zoper tako prvostopno odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Uvodoma navaja, da Okrajno sodišče na Ptuju ni pristojno za reševanje obravnavane zadeve, saj glede spremembe pristojnosti niso bili izdani ustrezni sklepi. Nadalje pritožnica izpostavlja, da z M. in B.D. (četrtim tožnikom in peto tožnico) ter S.M. p.o. ni v nobenem razmerju, slednji tudi ni upravnik objekta, v katerem naj bi bila lastnica etažnega stanovanja. V predlogu za izvršbo in v sklepu o izvršbi so tudi napačno navedeni tako lastniki nepremičnin kakor tudi objekt, v katerem naj bi bile nepremičnine, zato takšen sklep ne more ostati v veljavi (razlika med objekti G. 19 in G. 14 v Mariboru). Sicer pa tretji tožnik ni podal nobenega pooblastila za vložitev tožbe, z njo ni seznanjen in tožbi nasprotuje. Pritožnica ponovno poudarja, da ni lastnica etažnega stanovanja v spornem objektu, saj etažna lastnina na spornem objektu ni bila nikoli ustanovljena, zato naj bi bila neutemeljena prvostopna obrazložitev, da je kot etažna lastnica dolžna plačevati prispevek rezervnega sklada. Napačno naj bi bilo tudi prvostopno razlogovanje, da upravnik upravlja s sredstvi rezervnega sklada, saj so v skladu z določili Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov in jih vodi upravnik na posebnem računu. Upravljanje ali vodenje sredstev pa je bistvena razlika. Pritožnica ponovno ugovarja zastaranje terjatve, saj gre za terjatev upravnika po 6. točki (prvega odstavka) 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ta pa zastara v 1 letu. Višjemu sodišču predlaga, da „sodbo razveljavi in zavrne oziroma zavrže zahtevek za izvršbo“. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Glede na sporno vrednost v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti. Na procesne posebnosti tega postopka je prvostopno sodišče pravdni stranki med postopkom poučilo (list. št. 13, 19 in 34 - 35 spisa). Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka v pravnem pouku k sodbi tudi opozorjene. Omenjena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

6Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih (in v sporu majhne vrednosti dopustnih) pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo v pritožbi izpostavljenih niti po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev ter je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

7Čeprav iz pritožbene graje, da naj prvostopno sodišče ne bi bilo pristojno za reševanje obravnavane zadeve, ni mogoče razbrati, ali toženka ugovarja stvarni ali krajevni pristojnosti prvostopnega sodišča, sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je bila krajevna pristojnost prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi določena s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I R 173/2010 z dne 20. 1. 2011 (list. št. 27 do 28 spisa), s katerim je bilo prvostopno sodišče določeno kot drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v obravnavani zadevi iz razlogov smotrnosti (67. člen ZPP). Pritožbena uveljavljanje nepristojnosti prvostopnega sodišča, katerega stvarna pristojnost glede na sporno vrednost temelji na prvem odstavku 30. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je po vsem obrazloženem neutemeljena.

8V obravnavani zadevi je tožeča stranka, v skladu s peto alinejo četrtega odstavka 118. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) zastopana po upravniku, od toženke terjala plačilo prispevka v rezervni sklad za obdobje od februarja 2008 do januarja 2010 na transakcijski račun rezervnega sklada. Postopek se je začel po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v katerem sta bila kot upnika navedena le dva etažna lastnika v stavbi na G. 14 (sedaj četrti tožnik in peta tožnica). Med postopkom (in ne že v predlogu za izvršbo, kot zmotno navaja pritožnica), je sicer tožeča stranka enkrat pomotoma navedla drugačen naslov stanovanjske stavbe (G. 19), kar pa je kasneje ustrezno popravila, zato v pritožbi izpostavljena očitna pisna pomota (ki jo je kot tako v naslednji pripravljalni vlogi opredelila tudi toženka) na pravilnost izpodbijane odločitve ne more imeti nobenega vpliva. Navedba tožeče stranke je bila med postopkom na prvi stopnji popravljena tako, da so bili na strani tožeče stranke navedeni še vsi (ostali) etažni (so)lastniki v stavbi na G. 14, ki jih zastopa upravnik te stanovanjske stavbe. Pravilno je prvostopno stališče, da opisana sprememba navedbe strank na aktivni strani, za katero v skladu z drugim odstavkom 191. člena ZPP tudi ni bila potrebna privolitev tožene stranke, na odločitev v obravnavani zadevi nima nobenega vpliva. V skladu z drugim odstavkom 119. člena SPZ so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov, ki jih vodi upravnik ločeno na posebnem računu. Ob smiselni uporabi 100. člena SPZ, ki daje skupnemu lastniku pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, pri čemer lahko takšno pravico izvaja sam, neodvisno od drugih lastnikov, je aktivno legitimiran za tožbo v zvezi s sredstvi rezervnega sklada (kot skupnim premoženjem etažnih lastnikov) vsak etažni lastnik. Vplačilo v rezervni sklad lahko tako zahtevajo vsi ali pa tudi samo eden od etažnih lastnikov, kot njihov zakoniti zastopnik pa lahko po posebnem zakonskem pooblastilu (peta alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ) nastopa upravnik (kot v obravnavanem primeru). Zato za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, da posamezni tožnik (konkretno tretji tožnik) upravniku ni podal nobenega pooblastila za vložitev tožbe, kot v svoji pritožbi izpostavlja toženka.

9Upravnik po zgoraj navedenem posebnem zakonskem pooblastilu nastopa v imenu etažnih lastnikov in za njihov račun. Upravnik zato lahko sodeluje v postopku kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov (enega ali več oziroma vseh) kot skupnih lastnikov rezervnega sklada, ni pa sam aktivno legitimiran za izterjavo sredstev oziroma plačil prispevkov v rezervni sklad, saj ne gre za njegovo terjatev. Nepravilno je zato tudi pritožbeno stališče, da naj bi v obravnavani zadevi uveljavljana terjatev zastarala v enoletnem zastaralnem roku, ki je v skladu s 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ določen le za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Navedeni krajši zastaralni rok je torej določen le za upravnikove terjatve, ne pa za tiste, ki jih le-ta uveljavlja v imenu in za račun etažnih lastnikov (kot to velja za sporno terjatev). Za slednje ob odsotnosti drugačne zakonske ureditve velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ) oz. za občasne terjatve triletni zastaralni rok (347. člen OZ)

10Po vsem zgoraj obrazloženem je neutemeljena tudi pritožbena graja, v okviru katere toženka ponavlja svoje navedbe, da s četrtim tožnikom in peto tožnico ni v nobenem pravnem razmerju. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, sta navedena tožnika etažna lastnika v stanovanjski stavbi na G. 14, v kateri je etažna (so)lastnica tudi toženka, česar slednja med postopkom na prvi stopnji ni (pravočasno) zanikala. S tem pa je toženka v takem pravnem razmerju z navedenima tožnikoma kot etažnima lastnikoma v isti stavbi, da lahko slednja na podlagi 119. člena SPZ v zvezi s 100. členom istega zakona od nje terjata vplačilo sredstev v rezervni sklad (torej v skupno premoženje etažnih lastnikov), ki ga je toženka neupravičeno opustila. Neutemeljeno je tudi v pritožbi ponovljeno zanikanje lastnosti upravnika objekta na G. 14 S. p.o. (oz. sedaj njegovemu pravnemu nasledniku S. d.o.o.), ki je po ugotovitvi sodišča prve stopnje kot upravnik navedene stanovanjske hiše voden v registru upravnikov. Na toženkino odrekanje veljavnosti z navedenim upravnikom sklenjene pogodbe o upravljanju (pravilno: pogodbe o opravljanju upravniških storitev - 53. člen Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ-1) že med postopkom na prvi stopnji zgolj iz razloga, ker je niso podpisali sedanji lastniki, je že prepričljivo odgovorilo sodišče prve stopnje, pri čemer se je pravilno sklicevalo na vsebino četrtega odstavka 53. člena SZ-1, ki določa kontinuiteto učinkovanja te pogodbe tudi proti vsem pravnim naslednikom etažnih lastnikov (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 5). V skladu z drugim odstavkom 119. člena SPZ sredstva rezervnega sklada vodi upravnik ločeno na posebnem računu ter z njimi v skladu s 43. členom SZ-1 gospodari. Toženka se zato v pritožbi neutemeljeno zoperstavlja prvostopnemu stališču, da upravnik upravlja s sredstvi rezervnega sklada.

11V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj toženka ne bi bila etažna lastnica na spornem objektu, ker naj etažna lastnina na njem ne bi bila nikoli ustanovljena, zaradi česar toženka po v pritožbi izpostavljenem prepričanju tudi ni dolžna kot etažna lastnica plačevati prispevka v rezervni sklad, sodišče druge stopnje dodaja, da z navedenim toženka graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar v postopku v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Sicer pa s tem v zvezi sodišče druge stopnje povzema tudi prvostopno obrazložitev, da toženka med postopkom na prvi stopnji ni pravočasno prerekala zatrjevanj tožnikov o njeni solastnini 10 posameznih delov skupaj s tretjim tožnikom in drugim tožnikom, pri čemer na toženko odpade delež v višini 5% (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 5). Poleg tega je v skladu s prvim odstavkom 119. člena SPZ ustanovitev rezervnega sklada za kritje bodočih stroškov rednega upravljanja obvezna, če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, kar pa ne pomeni, da fakultativna ustanovitev rezervnega sklada tudi v drugih primerih ni mogoča. V obravnavani zadevi med postopkom na prvi stopnji ni bilo sporno, da je bil za stanovanjsko stavbo na G. 14 rezervni sklad ustanovljen, kakor tudi, da toženka vanj v spornem obdobju ni plačevala. Tudi višina zahtevanega vplačila v rezervni sklad ni bila prerekana.

12Ker se je po zgoraj obrazloženem pritožba izkazala za neutemeljeno, je vse navedeno narekovalo njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih toženka ni priglasila (163. člen ZPP).