VSL sklep I Cpg 1555/99

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Zahtevka obeh strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Sodišče prve stopnje je predlog Arbitraže za delitveno bilanco ljubljanskih občin za imenovanje nadomestnega arbitra za Občino X zavrglo. Ocenilo je, da arbitraža ne more biti aktivno legitimirana za vložitev predloga, naj sodišče imenuje arbitra, saj lahko po določilu 1. odst. 466. čl. ZPP tak predlog vložijo le stranke, ki so sklenile arbitražno pogodbo. Enak predlog Občine V. je kot neutemeljen zavrnilo. Menilo je, da določilo 100. čl. Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZSL) nalaga strankam le, da kadar pride do spora glede delitve premoženja, pred začetkom postopka pri upravnem sodišču skušajo spor rešiti v arbitražnem postopku. Pri tem ne gre za neko ex lege arbitražo, ki bi nadomeščala arbitražno pogodbo. Zato Občine X ni mogoče prisiliti, da bi imenovala arbitra niti njene volje ni mogoče nadomestiti s predmetnim postopkom.

Proti sklepu sta predlagatelja pravočasno po svojem pooblaščencu vložila skupno pritožbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge.

Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu drugega pradlagatelja ter imenovanje arbitra in povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi poudarjata, da jurisdikcijska teorija daje arbitraži status sodišča, po določilu 174. čl. ZPP pa je sodišče sodišču dolžno dati pravno pomoč. Arbitraža je bila konstituirana tisti hip, ko je bil imenovan zadnji od arbitrov. Poziv za imenovanje arbitra je bila ponudba, ki je bila integralno sprejeta z imenovanjem arbitrov. Ker pogodba veže, iz nje Občina X ne more izstopiti brez soglasja vseh pogodbenih strank. Tudi soglasna izvolitev predsednika arbitraže ni bistvenega pomena za konstuituiranje arbitraže, saj si arbitraža lahko sama določi postopek. Arbitraža je po ZLS ex lege določena, zato bi moralo prvostopno sodišče imenovati manjkajočega arbitra, ki ga Občina X noče imenovati. Nepravilno je stališče prvostopnega sodišča, da ZPP v 446. čl. daje možnost tudi nasprotni stranki vložiti tožbo na prenehanje veljavnosti arbitražne pogodbe, kadar se odloči, da ne bo izkoristila možnosti, da od sodišča ne bo predlagala imenovanje arbitra.

V odgovoru na pritožbo nasprotna stranka predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijanega sklepa in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja na stališče Višjega sodišča v Ljubljani (sklep I Cpg 8/2000 z dne 17.2.2000), da je za odločanje o veljavnosti ustanovitve arbitraže, ki naj rešuje spore v zvezi z delitvijo premoženja med novo nastalimi občinami, stvarno pristojno upravno sodišče. Ker je v predmetni zadevi ne glede na vrsto sporov, o katerih naj bi odločala arbitraža, prvostopno sodišče (tudi) meritorno odločilo o predlogu za imenovanje arbitra, je očitno menilo, da je na podlagi določila 3. odst. 466. čl. ZPP stvarno pristojno za to. Ker pa se pri odločanju o pritožbi na kršitve iz 3. tč. 2. odst. 399. čl. ZPP ne pazi več po uradni dolžnosti, se z vprašanjem, ali je o predlogu odločilo pristojno sodišče ali ne, pritožbeno sodišče tudi v tej zadevi ni ukvarjalo, saj pritožba take kršitve prvostopnemu sodišču ne očita.

V 1. odst. na 4. strani izpodbijane sodbe je pravilno obrazloženo, kdaj ima arbitražna odločba moč pravnomočne sodbe. Zato je pritožbeno opozarjanje, da ima arbitraža zaradi neposredne izvršljivosti njenih odločb status sodišča, odveč. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče le sklicuje na jasne in popolne razloge prvostopne sodbe.

Napačno je pritožbeno stališče, da ZLS v primeru spora pri delitvi premoženja bivših občin predvideva ex lege arbitražo, v katero je redno sodišče v okviru pravne pomoči sodiščem dolžno imenovati arbitra. Ustava RS v 2. odst. 23. čl. določa, da lahko o sporih iz 1. odst. istega člena sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom ali sodnim redom. Že zato je zmotno stališče pritožbe, da je arbitraža v okviru medsebojne pravne pomoči med sodišči upravičena od okrožnega sodišča zahtevati imenovanje arbitra. Ne glede na povedano pa je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da so le stranke tiste, ki so aktivno legitimirane za vložitev predloga za imenovanje arbitra (1. odst. 466. čl. ZPP). Ker pa arbitraža ni stranka, je odločitev prvostopnega sodišča, kolikor se nanaša na zavrženje predloga, pravilna. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja prva predlagateljica, niso podani.

Podlage za zaključek, da lahko sodišče z imenovanjem arbitra nadomesti voljo tiste stranke, ki nasprotuje, da bi o sporu odločala arbitraža, ne daje niti ZSL niti ZPP, še najmanj pa Ustava RS. Ta v 1. odst. 23. čl. določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Določilo 100. čl. ZLS v tistem delu, ki govori o arbitraži ne daje podlage za zaključek, da gre za z zakonom ustanovljeno sodišče. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, ZSL v tem členu strankam le nalaga, da pred vložitvijo tožbe pri upravnem sodišču poskusijo spor rešiti pred arbitražo, seveda če jo je bilo mogoče oblikovati. Če ne, o sporu odloči upravno sodišče.

Zato prvostopno sodišče pravilno zaključuje, pritožbeno sodišče pa napotuje na jasne in pravno pravilne razloge izpodbijane sodbe, da arbiraža, predvidena v 100. čl. ZLS ni ex lege arbitraža.

Iz cit. določila 1. odst. 23. čl. Ustave RS izhaja, da nihče ni dolžan pristati na to, da o njegovem sporu odloči pogodbeno ustanovljena arbitraža. Sodno imenovanje arbitra v nasprotju z voljo stranke, ki na arbitražno odločanje o sporu ne pristane, bi pomenilo nadomestiti njeno voljo.

V izpodbijani sodbi je pravilno in tudi v skladu s citiranim določilom 1. odst. 23. čl. Ustave RS pojasnjeno, da za oblikovanje arbitraže veljajo določila 459. do 466. čl. ZPP. Iz teh določil pa kljub temu, da je v 1. odst. 466. čl. predvideno imenovanje arbitra s strani sodišča, ne izhaja, da je kogarkoli mogoče prisiliti, da o njegovem sporu odloči arbitraža in ne sodišče. Zato je s tem določilom ustave skladno prvostopno stališče, da lahko v primeru, če arbiter ni imenovan, stranka, ki ne želi, da bi bil imenovan, s tožbo zahteva, naj sodišče izreče, da je pogodba o arbitraži nehala veljati. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče meša pravice predlagajoče in nasprotne stranke, češ da ima le tista (predlagajoča) stranka, ki je svojega arbitra imenovala, pravico zahtevati, da je pogodba o arbitraži nehala veljati, ne pa tudi tista (nasprotna) stranka, ki arbitra noče imenovati.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa (2. odst. 350. čl., v zvezi s 366. čl. ZPP) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. odst. 365. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka predlagajoče stranke temelji na določilu 1. odst. 154. čl., v zvezi s 1. odst. 165. čl, ZPP.

Ker odgovor na pritožbo zoper sklep v zakonu ni predviden (366. čl.

ZPP), se pritožbeno sodišče z njim ni ukvarjalo, zahtevek nasprotne stranke za povrnitev pritožbenih stroškov pa je kot neutemeljen zavrnilo.