VSL sodba I Cp 1376/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je v celoti razveljavilo 1., 3. in 4. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. 0008 I 2006/00347 z dne 16. 1. 2006 ter odločilo, da se postopek nadaljuje kot s tožbo. Toženca je zavezalo k plačilu glavnice v višini 3.738,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Naloženo mu je bilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožnika v višini 1.243,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo (točka II. in III. izreka) se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povračilo pravdnih stroškov. Uveljavlja nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, zlasti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter prostispisnost. Sklicuje se na pripravljalno vlogo z dne 12. 12. 2011, v kateri je bilo jasno navedeno, da ima na nepremičnini zgolj ¼-ski solastniški delež, zato je tudi dolžan plačati zgolj četrtino vrednosti spornih faktur, ostali znesek pa bremeni solastnico K. K.. V obravnavani zadevi bi morala biti tožena solastnica K. K. in ne on, za katerega se niti ni dokazalo, da je bil v času K. mladoletnosti njen zakoniti zastopnik. Tožbeni zahtevek bi zato moral biti glede na določbe Stvarnopravnega zakonika zavrnjen. Izpostavlja, da je bilo blago dobavljeno v manjši količini, kot pa ga vtožuje tožnik. Ob zaključku montaže laminata 20. 10. 2004 je bil podpisan montažni zapisnik, vendar pa v njem ni navedena količina dobavljenega in montiranega laminata. Gre za dolžnost tožnika, ki tudi nosi dokazno breme, da je določeno količino laminata in ostalega montiral. Tožnik ni z ničemer izkazal, da mu je dobavil in montiral več laminata, kot mu je bil priznan. Glede spornih vrat poudarja, da se nahajajo nemontirana kot navlaka v kleti, ker jih tožnik kljub pozivom še ni prevzel. Gre za neustrezna vrata, ker je tožnikov pooblaščenec napačno izmeril odprtino in odpiralno možnost. Glede tlakovanja dvorišča in priprave terena meni, da ne dolguje ničesar, saj je v celoti poravnal račun št. 4390462 z dne 10. 11. 2004; tožnik pa je gramoz odkopal, ga razgrnil ob tlakovanem gradbišču ter ga še enkrat zaračunal. Sicer pa je tožbeni zahtevek glede tega dela preuranjen, ker še ni bil podpisan primopredajni zapisnik o končanju del.

V odgovoru na pritožbo tožnik ponavlja svoje navedbe iz pripravljalnih vlog ter pritrjuje argumentaciji in pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča; predlaga zavrnitev pritožbe in povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava in kršitvi določb postopka so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo mogoče preizkusiti. Toženec se sklicuje tudi na protispisnost, kar pa ni napaka, ki bi onemogočala preizkus sodbe. Protispisnost je napaka tehnične narave – napačen „postopek prenosa“, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu ne opredeljuje in ne ocenjuje vrednosti posameznega dokaza, ampak listini pripiše drugačno vsebino, kot jo v resnici ima(2). Sicer pa toženec niti ni pojasnil, v čem naj bi bila protispisnost in na katera odločilna dejstva se nanaša.

Pritožbeno zatrjevanje, da je dolžan plačati zgolj eno četrtino vrednosti spornih računov, ker je v tem deležu tudi solastnik nepremičnine, je zmotno. Toženec ni izkazal, da je bil tožnik ob sklenitvi posla seznanjen z deleži in da je bil sklenjen kakršen koli dogovor o tem, da bo toženec plačal le četrtinsko vrednost opravljenega posla. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem zaslišanja prič, izhaja, da je tožnik štel toženca za pogodbeno stranko, saj je pri izvedbi posla aktivno sodeloval. Toženec ni uspel izkazati, da je bilo tožniku pojasnjeno in navzven zaznavno, da je pogodbena stranka tudi mladoletna hčerka, ki naj bi jo zastopala zakonita zastopnica I. F.. Zato je povsem irelevantno sklicevanje na določbe Stvarnopravnega zakonika, saj delež na nepremičnini nima vpliva na plačilo računov po podjemni pogodbi; gre za notranje razmerje med solastniki, ki pa se podjemnika ne tiče. V tem primeru tudi ne gre za nujno sosporništvo, kar smiselno zatrjuje pritožba. Bistveno je, da je toženec pri tožniku ustvaril vtis, da je on pogodbena stranka, v poslu je aktivno sodeloval, tudi preko pooblaščenke I. F., zato se ne more sklicevati na pomanjkanje pasivne legitimacije.

Neutemeljeni in neizkazani so pritožbeni očitki glede količine dobavljenega blaga ter opravljenega dela. V zvezi z navedenim je sodišče napravilo celovito dokazno oceno, ki je logična in življenjsko prepričljiva. Ker je bil toženec v postopku razmeroma pasiven, saj se ni odzval vabilu na zaslišanje, je prvostopenjsko sodišče, upoštevaje načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, v celoti sledilo izpovedbi prič U. D. in E. S., ki sta opravila končni izračun kvadrature položenega laminata in s tem potrdila pravilnost vtoževanega zneska. Enako velja tudi za dobavljeni gramoz in položene tlakovce; priča A. L. je potrdil, da je bilo potrebnega več materiala, kot bi ga bilo na podlagi posredovanih izmer s strani toženca. Račun v prilogi A4 je predstavljal končni obračun, s čimer so bila izvedena dela tudi predana; drugačen obračun niti ni bil mogoč, ker toženec ni izpolnil svoje sodelovalne dolžnosti, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, saj ni hotel sodelovati pri kontrolnih izmerah.

Neprepričljivo in v nasprotju z izvedenimi dokazi je pritožbeno sklicevanje, da so vrata, katerih plačilo se vtožuje, nahajajo kot navlaka v kleti. Toženec ni uspel izpodbiti trditve tožnika, da so bila vrata, ki jih zaradi napačnih dimenzij res ni bilo mogoče montirati v mansardi, na željo I.F. montirana v kleti istega objekta. Toženec se vabilu na zaslišanje ni odzval, s tem pa ni izkoristil možnosti, da sodišču predstavi svoje videnje zadeve, in tako ni zadostil dokaznemu bremenu. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo zatrjevanjem tožnika in tožencu naložilo tudi plačilo zneska iz naslova dobavljenih vrat.

Glede na zgoraj navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami.

(2) prim. Zobec, J. in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba.