VSL sklep II Cp 4753/2008

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

    Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje in da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

    Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je vložil tožnik pritožbo iz vseh zakonskih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da v predmetnem sporu toži na povrnitev škode, ki jo je toženka povzročila s kršitvijo določil dveh pogodb o prodaji poslovnih deležev. Samo škodo je izkazal kot izpad dohodka zaradi protipravne izgube zaposlitve. Če nekdo izkazuje škodo, ki jo je utrpel zaradi odsotnosti zaposlitve, ni mogoče avtomatsko šteti, da je za odločanje pristojno delovno sodišče v smislu odškodninske odgovornosti delodajalca. Toženka mu škode ni povzročila kot njegov delodajalec, temveč kot nasprotna pogodbena stranka iz dveh civilnopravnih pogodb o prenosu poslovnih deležev, ki sta bili sklenjeni pred sklenitvijo delovnega razmerja, zato je podana poslovna odškodninska odgovornost iz civilnopravnega pogodbenega razmerja med kupcem in prodajalcem. Slednje ni delovno razmerje, zato ne gre za individualni delovni spor. Zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi se ne bo presojala na podlagi kogentnih določb delovnega prava in določil pogodbe o zaposlitvi, temveč na podlagi določil navedenih civilnopravnih pogodb o prodaji poslovnih deležev. Za ugotovitev kršitev civilnopravnih pogodb pa ni potrebna presoja specializiranih sodišč.

    Pritožba ni utemeljena.

    Tožnik kot nekdanji delavec toženke vtožuje škodo, ki mu je nastala, ker mu je toženka kot delodajalka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da gre za individualni delovni spor, zato se je sodišče prve stopnje na podlagi 19. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravilno izreklo za stvarno nepristojno. Med individualne delovne spore, za katere je v skladu s 5. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) pristojno delovno sodišče, se uvrščajo tudi spori o odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot vrsta sporov o prenehanju delovnega razmerja. Ni relevantno, da bo v konkretnem primeru glede na trditveno podlago tožnika treba presojati ne le delovnopravno zakonodajo in določila pogodbe o zaposlitvi, temveč tudi določila dveh civilnopravnih pogodb. Na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je delavec upravičen zahtevati odškodnino, kar tožnik v konkretnem primeru tudi zahteva. V skladu z drugim odstavkom 184. člena ZDR je delodajalec namreč odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo delavcu povzroči s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, pri čemer se ta presoja po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodnina zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je v osnovi poslovna odškodninsko odgovornost, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi.

    Glede na povedano je izpodbijani sklep pravilen, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).