VSK sodba Cpg 180/2009

I/1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in v izreku o pravdnih stroških (drugi in tretji odstavek izreka) spremeni tako, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki še odškodnino v višini 1.557,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.103,22 EUR (prej 264.375,64 SIT) od 1.7.2004 dalje in od zneska 454,62 EUR (prej 108.945,13 SIT) od 2.7.2004 dalje ter še dodatnih 978,52 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

I/2. Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki tudi 325,62 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki odškodnino v višini 3.373,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 966,37 EUR (prej 231.581,38 SIT) od 2.7.2004 dalje in od zneska 2.406,76 EUR (prej 576.755,60 SIT) od 1.7.2004 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je še odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki še 1.085,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka.

Zoper zavrnilni del te sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala sodišču druge stopnje, da sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku in stroškovni zahtevi tožeče stranke v celoti ugodi, hkrati pa toženi stranki naloži še plačilo stroškov pritožbenega postopka; podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da tožena stranka iztoževani odškodnini po višini sploh ni nasprotovala. Ugotovitev števila otrok med potniki v višini 10 % je napačna, saj je iz priloženega seznama potnikov razvidno, da je bil na rezervaciji potnikov za Poreč le en otrok (do 12 let starosti), kar velja tudi za pot proti Trstu. V zvezi z zaključkom, da bi prišlo do 10 % odpovedi rezervacije, pritožba opozarja, da gre zgolj za spekulacijo sodišča, ki pa je povsem neobrazložena, pri čemer ta ugotovitev tudi nima podlage v navedbah pravdnih strank. Kar zadeva odbitek plačila 8,5 % DDV, pa tožeča stranka v pritožbi navaja, da iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je davek plačeval na realiziran dobiček na letni ravni in pavšalno za vsako prodano vstopnico.

Zoper ugodilni del sodbe in izrek o pravdnih stroških se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po svojem zakonitem zastopniku pritožila tožena stranka in predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da načelno pravno mnenje z dne 27.6.1989 obravnava primer izgubljenega dobička kot posledico nezmožnosti za delo, kar velja tudi za sodbo VS, opr.št. II Ips 611/2005. V obravnavani zadevi pa izpodbijani dobiček ni posledica nezmožnosti za delo, pri čemer tudi ne izhaja iz dejavnosti, ki bi jo tožeča stranka že opravljala. V konkretnem primeru izhaja izgubljeni dobiček iz nedovoljene dejavnosti (vožnja brez mednarodnega spričevala) in predstavlja protipravno premoženjsko korist. Gre namreč za prekršek, pri katerem tožeča stranka ne tvega le globe, marveč tvega tudi odvzem premoženjske koristi, pridobljene s tem prekrškom (prvi odstavek 28. člena Zakona o prekrških). Iztoževana odškodnina ne upošteva tudi nižje tarife za vožnjo v Trst (6.200,00 SIT za odrasle in 3.600,00 SIT za otroke), poleg tega pa tožeča stranka ni nasprotovala 15 % proviziji za agenta.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke:

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo (česar pritožba niti ne izpodbija), da je v konkretnem primeru podana protipravnost državnega organa (v smeri odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave), ki se kaže v uporabi predpisa (Uredbe ES št. 725/2004 z dne 31.3.2004 o povečanju zaščite na ladjah in v pristaniščih in Uredbe o izvajanju zaščitnih ukrepov na ladjah in v pristaniščih), ki v času izdaje sporne odločbe pomorskega inšpektorata še ni veljal. S to odločbo z dne 28.6.2004, ki je s 1.7.2004 tožeči stranki prepovedovala izplutje in je bila izdana tri dni pred začetkom uporabe omenjenega predpisa (ki je med drugim zapovedal, da mora imeti ladja po 1.7.2004 ustrezno mednarodno spričevalo), je državni organ po mnenju sodišča prve stopnje prekršil načelo zakonitosti kot temeljno načelo upravnega postopka. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala vzročno zvezo med protipravnim dejanjem tožene stranke in škodo, ki se odražajo v izgubljenem dobičku tožeče stranke (odpoved rezervacij potnikov za potovanje z ladjo 1.7.2004 (Poreč) in 2.7.2004 (Trst). Tožeča stranka je namreč omenjeni potovanji odpovedala zaradi (protipravne) odločbe državnega organa, pri čemer tudi po oceni pritožbenega sodišča ni pomembno, ali bi tožeča stranka z izvedbo spornih potovanj kršila materialne predpise o povečanju zaščite na ladjah in v pristaniščih (ker konkretna ladja ni imela ustreznega mednarodnega spričevala).

V konkretnem primeru je s strani tožeče stranke uveljavljena premoženjska škoda tudi pravno priznana škoda, in sicer ne glede na to, da izgubljeni dobiček nima zakonite podlage. Tudi izguba tega dobička (zaslužka) od dela na črno (oziroma od prepovedanega dela glede na izostanek ladijskega mednarodnega spričevala) se v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 27.6.1989 šteje za pravno priznano škodo, pri čemer celo uveljavitev Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo utemeljeno odstopiti od tega načelnega pravnega mnenja (odločba VS, opr.št. II Ips 611/2005). Iz tega razloga pritožbeno sodišče ocenjuje, da dejstvo, da je tožeča stranka pred škodnim dogodkom opustila pridobitev mednarodnega ladijskega spričevala, še ne zadošča za oceno, da izgubljenega dobička od prepovedane dejavnosti ni mogoče šteti za pravno priznano bodočo škodo. V tej zvezi pritožbeno sodišče še pripominja, da ne soglaša s pravnim stališčem, izraženim v obravnavani pritožbi tožene stranke, da je pravno priznan samo tisti ugotovljeni dobiček, ki se nanaša na primere, ko gre za trajno nezmožnost posameznika za delo, pri čemer je tožnik tudi pred obravnavanim škodnim dogodkom opravljal mednarodne ladijske prevoze potnikov na obeh spornih lokacijah.

Judikat revizijskega sodišča (sodba VS II Ips 37/2003), na katerega se sklicuje obravnavana pritožba, po oceni pritožbenega sodišča tudi ne predstavlja ustaljene in enotne sodne prakse v smeri, da morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo uporabiti enako. V tej zvezi pritožbeno sodišče ne opozarja zgolj na že omenjeno načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča in odločbo tega sodišča II Ips 611/2005, pač pa tudi na nekatere druge odločbe tega sodišča, iz katerih izhaja, da v obravnavanem primeru ni šlo za samovoljno oziroma arbitrarno odločitev, oziroma za odločitev, ki bi brez razumne pravne obrazložitve odstopila od enotne in ustaljene sodne prakse (sodba II Ips 696/2006, sklep II Ips 17/2003, sklep II Ips 554/96).

Pritožbena navedba tožene stranke, da je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi sankcijo odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, je prepozna in zato pravno neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), kar velja tudi za pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu odškodnine ugotoviti nižjo tarifo za potovanje v Trst, oziroma 15 % (namesto 10 %) agencijsko provizijo.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo tudi nobene procesne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in v izpodbijanem delu (ugodilni del in izrek o pravdnih stroških) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožeče stranke:

Za zbiranje procesnega gradiva so odgovorne stranke (ne pa sodišče), zato sodišče ne sme upoštevati ničesar, česar vsaj ena stranka ni zatrjevala (razpravno načelo po prvem odstavku 7. člena ZPP). Dejstva, ki jih stranka ne zanika (ki jim ne konkretno nasprotuje), pa se štejejo za priznana dejstva (drugi odstavek 214. člena ZPP). Pritožbeno sodišče (po vpogledu v spisovne podatke) zaradi tega v celoti soglaša s pritožbeno kritiko tožeče stranke v smeri, da je sodišče prve stopnje samovoljno (brez kakršnekoli trditvene podlage) ugotavljajo (zniževalo) iztoževano odškodnino po višini, čeprav tožena stranka v postopku na prvi stopnji nikdar ni konkretno prerekala višine iztoževanega odškodninskega zahtevka, razen kolikor je (glede števila potnikov) polemizirala z dokaznim predlogom tožeče stranke glede priloženih seznamov potnikov, da so potniki s teh seznamov zgolj potencialni potniki, ki bi šele z nakupom karte in vkrcanjem postali (pravi) potniki, pri čemer iz predloženih seznamov tudi ni razvidno, kdaj sta bila seznama sestavljena. V tej zvezi pritožbeno sodišče opozarja, da gre v konkretnem primeru za preprečitev povečanja premoženja, torej za izgubljeni dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Iz te pravne podlage je tudi pravilno izhajalo sodišče prve stopnje, pri čemer pa glede ugotavljanja števila potnikov, ki so že izvršili plačila za sporna izleta, ni sledilo zgolj omenjenima seznamoma potnikov (priloga A21 do A24 spisa), marveč je svojo dokazno oceno o tem odločilnem dejstvu gradilo tudi na izpovedbah tožnika in priče D.M.

Pritožbeno sodišče je glede na naravo omenjene postopkovne kršitve na kabinetni seji samo odpravilo to kršitev tako, da je pritožbi tožeče stranke ugodilo in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo. Poleg tega je pritožbeno sodišče (glede na dejstvo, da je tožeča stranka z zahtevkom v celoti uspela) spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških, in sicer tako, da je tožeči stranki priznalo še dodatne pravdne stroške (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo pravdni stroški tožeče stranke na prvi stopnji 2.064,27 EUR) v višini 978,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne dalje).

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 325,62 EUR (za sestavo pritožbe 375 odvetniških točk, 2 % za materialne stroške, 20 % DDV na odvetniško nagrado in 114,94 EUR za sodno takso za pritožbo), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka.