VSL sklep II Cp 430/2013

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka v celoti ter III. točka izreka glede zneska 6.000,00 EUR z obrestmi) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 5.100,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti 182,44 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom. V presežku (glede 7.800,00 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Obe pravdni stranki sta se pravočasno pritožili, tožnik brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov, toženka pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, tožnik pa podrejeno tudi njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3Tožnik meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Opozarja na dolgotrajnost svojega zdravljenja in s tem povezane številne nevšečnosti ter prestane telesne bolečine. Sodišče bi mu za škodo iz tega naslova moralo prisoditi vseh zahtevanih 5.000,00 EUR. Omejena gibljivost vratu ga še vedno ovira pri vožnji avtomobila, pri delu na vrtu in v hiši, poleg tega pa se ne more več ukvarjati s špornorekreativnimi dejavnostmi. Prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je zato prenizka. Tožnik pa je upravičen tudi do odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti med dveletnim psihiatričnim zdravljenjem, ko je trpel zaradi nespečnosti, tesnobe in preobčutljivosti. Za povrh pri vožnji čuti nelagodje ob srečevanju z večjimi tovornimi vozili. Za to škodo predlaga odškodnino v višini 5.000,00 EUR. V podobnem primeru je namreč sodišče oškodovanki prisodilo odškodnino v višini devetih povprečnih mesečnih neto plač. Poleg tega tožnik meni, da je upravičen tudi do povračila stroškov, ki so mu nastali z izdelavo pritožbe v predpravdnem postopku.

4Toženka očita sodišču, da je s sodno prakso uveljavljeni standard stabilizacije zdravstvenega stanja, ki je odločilna za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka, preširoko tolmačilo. Zmotno je ocenilo, da je bil tožnik seznanjen z obsegom škode šele po letu 2008. V resnici se je to zgodilo že 29.5.2008. Tožnik se je zaradi posttravmatske stresne motnje, depresije in nespečnosti zdravil ambulantno, vendar kontrolni pregledi v letu 2007 niso pokazali nobenih pomembnejših sprememb, na pregled v januarju 2008 pa je tožnik celo pozabil priti. Tudi izvedenka psihiatrije je ocenila, da so se tožnikove duševne težave že konec leta 2007 toliko izboljšale, da zanj niso bile več moteče, poznejše tožnikove težave pa je pripisala obremenitvam na delovnem mestu in ne obravnavani prometni nezgodi. Ker je bila tožba prepozna, toženka vztraja pri zavrnitvi celotnega tožbenega zahtevka.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Sodišče prve stopnje se je pri presoji toženkinega ugovora zastaranja oprlo na pravilno materialnopravno stališče, po katerem začne zastaranje odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo teči takrat, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje ustali do te mere, da je mogoče opredeliti višino škode in zanesljivo predvideti tudi morebitno bodočo škodo. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo namreč po 352. členu Obligacijskega zakonika (OZ) zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala.

7V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik poleg nihajne poškodbe vratne hrbtenice utrpel tudi posttravmatsko stresno motnjo. Sodeč po mnenjih izvedencev je bilo zdravljenje prve poškodbe končano že v letu 2006, medtem ko je bilo zdravljenje druge dolgotrajnejše in se je zaključilo šele konec leta 2008. Med pravdnima strankama sicer ni spora o tem, da je treba pri ugotavljanju pravočasnosti tožbe vso nastalo škodo obravnavati kot celoto. Kljub temu pa je preuranjen zaključek izpodbijane sodbe, da ob vložitvi tožbe (1.8.2011) tožbeni zahtevek še ni zastaral, ker je tožnikovo zdravljenje trajalo do konca leta 2008.

8Res je, da oškodovanec za obseg škode izve praviloma takrat, ko je njegovo zdravljenje končano, vendar je za zastaranje relevantno samo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (1). Ni torej izključeno, da se oškodovančevo zdravstveno stanje že pred zaključkom zdravljenja toliko stabilizira, da dopušča opredelitev škode (2). Zastaranje začne teči, ko oškodovanec razpolaga z zadostnimi podatki za vložitev tožbe. Od okoliščin posameznega primera pa je odvisno, kdaj je oškodovanec lahko izvedel za vsa pravnorelevantna dejstva, pomembna za ugotovitev vrste in višine škode.

9Toženka upravičeno izpostavlja dejstvo, da pri zdravljenju tožnikove posttravmatske stresne motnje, depresije in nespečnosti v letu 2007 ni bilo bistvenih sprememb in da tožnik od sredine novembra 2007 do konca maja 2008 ni obiskal psihiatra, na naročeni pregled v januarju 2008 pa je celo pozabil priti. Vprašljivo je torej, ali je tožnik (višji medicinski tehnik, zaposlen na Psihiatrični kliniki v Ljubljani), kljub svojim poklicnim izkušnjam, res šele konec leta 2008 spoznal, da ne more več pričakovati bistvenega izboljšanja ali poslabšanja svoje duševne motnje. Tudi od oškodovanca se namreč zahteva skrbnost pri ugotavljanju in predvidevanju dokončnosti posledic škodnega dogodka.

10Sodišče prve stopnje je po navedenem zmotno uporabilo materialno pravo, ko je začetek teka zastaralnega roka vezalo zgolj na zaključek tožnikovega zdravljenja. Ker ni ugotavljalo, kdaj se je tožnikovo zdravstveno stanje dovolj ustalilo, da je tožnik lahko izvedel za obseg svoje škode, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker odprava ugotovljenih pomanjkljivosti v postopku na drugi stopnji ne bi bila smotrna.

11Sodišče prve stopnje bo moralo pred ponovno odločitvijo o tožbenem zahtevku dopolniti postopek, da bo lahko odgovorilo na nakazana vprašanja. V ta namen bo moralo zaslišati tožnika, če bo potrebno, pa tudi izvedenko.

12Od odgovora na vprašanje, ali je bila tožnikova tožba pravočasna, je odvisno ugotavljanje višine njegove škode. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo tudi tožnikovi pritožbi, pri čemer obrazložen odgovor na njegove pritožbene trditve zaenkrat ni potreben.

13O stroških pritožbenega postopka bo v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločalo sodišče prve stopnje.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 229/2006 z dne 9.7.2008

(2) Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 7/2004 z dne 24.3.2005

odločba : VSL sklep II Cp 430/2013

zveza : OZ člen 352.