VSC sodba Cpg 270/98

Pritožbo se z a v r n e kot neutemeljeno ter se p o t r d i
izpodbijano sodbo prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26.5.1998, opr. št. I Pg

770/97-15 izreklo, (1.) da se plačilni nalog Okrožnega sodišča v

Celju, opr.št. I Pg 121/97 z dne 13.10.1997 razveljavi, (2.) da se

(tožbeni) zahtevek tožeče stranke: "Tožene stranke E. je dolžna

plačati tožniku 195.173,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

12.7.1995 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške z

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15

dneh, da ne bo izvršbe." zavrne in (3.) da je tožeča stranka dolžna

povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 7.987,50 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 26.5.1998 dalje do

plačila,v 8 dneh pod izvršbo.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje najprej povzelo potek

mandatnega in pravdnega postopka ter navedbe pravdnih strank: tožeče

stranke v dne 23.7.1997, v dne 11.11.1997 in v dne 6.1.1998 vloženih

mandatni tožbi in pripravljalnih spisih ter tožene stranke v dne

21.10.1997 vloženem "ugovoru zoper predlog za izdajo plačilnega

naloga Pl 19/97 in odgovorom na tožbo" in v "predlogu ugovora

sodišča" z dne 11.12. 1997; naštelo pa je tudi na glavni obravnavi v

dokaznem postopku izvedene dokaze. Nato pa je zapisalo:

"Sodišče ni moglo slediti zatrjevanjem tožeče stranke, da ji je

tožena stranka dolžna povrniti stroške opravljanega prevoza. Na

računu št. 56/95 se tožeča stranka sklicuje na dva CMR-mednarodna

tovorna lista št. 0437060 in št. 0437052, iz katerih pa je razvidno,

da sta stranki glede plačila voznine dogovorili klavzulo EX WORKS,

to je klavzula po INCOTERMS 90, ki določa, da plača voznino prejemnik

blaga. Glede na to, da je prevoz opravila tožeča stranka, ki je

gospodarski subjekt, ki se ukvarja izključno s tovrstnimi storitvami,

bi morala vedeti, kaj pomeni takšna dogovorjena klavzula. Dejstvo je,

da je tožeča stranka omenjena mednarodna tovorna lista žigosala, kar

pomeni, da se je seznanila z njuno vsebino, zato njeno sklicevanje na

zmoto ni opravičljivo.

Tožeča stranka je v pravdi popolnoma propadla, zato mora v skladu s

154členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) toženi stranki povrniti

njene pravdne stroške. Tožena stranka je na glavni obravnavi

priglasila pravdne stroške v višini 7.987,50 SIT, ki ji jih sodišče

v celoti prizna v skladu z Zakonom o sodnih taksah, predstavljajo pa

takso za ugovor zoper plačilni nalog in stroške pooblaščenca."

Tožeča stranka z dne 24.8.1998 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija

sodbo prve stopnje v celoti iz pritožbenih razlogov nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču predlaga,da pritožbi ugodi,izpodbijano sodbo

prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Na pritožbenih stroških tožeča stranka priglaša:

"Pritožba 200 točk taksa - "

V pritožbi tožeče stranka navaja: "Tožeča stranka je zoper toženo

stranko vložila tožbo zaradi plačila terjatve v znesku 195.173,00

SIT. Znesek se nanaša na stroške prevoza, ki ga je tožnik opravil v

korist tožene stranke. Tožena stranka dolžnega zneska ni poravnala z

izgovorom, da je plačnik nastalih prevoznih stroškov podjetje EEC iz

Nemčije.To naj bi nedvomno izhajalo iz tovornega lista, katerega je

podpisal tudi tožnik.

Na enako stališče se je postavilo tudi sodišče prve stopnje, ko je

odločalo o tožbenem zahtevku. Po oceni sodišča prve stopnje se naj

bi pravdni stranki dogovorili, da bo stroške prevoza v Nemčijo

poravnalo podjetje E., za katero je bilo prevoz blaga opravljen.

Tožnik je že v svoji pripravljani vlogi navedel, da je prevoz blaga

naročila tožena stranka.Izrečeno sta se dogovorili, da stroške

prevoza plača tožena stranka. Brez takega dogovora tožnik prevoza ne

bi opravil. Tožena stranka mu je izpolnila tovorni - mednarodni list

in v rubriko, kjer se vpisujejo podatki o plačilu prevoznine

zapisala, da stroške prevoza plača prejemnik blaga.Tožnik listine ni

prebral,saj je verjel, da dogovor drži. Šele kasneje, ko je tožnik

tožeči stranki izdal fakturo in je fakturo tožena stranka zavrnila

ugotovil, da je v listini navedeno,da stroške prevoza plača prejemnik

blaga. Tožnik je vztrajal, da mu stroške poravna tožena stranka kot

izrecni naročnik prevoza. Pojasniti je še,da tožnik ni stalni

prevoznik v mednarodnem prometu in mu tozadevne klavzule mednarodnih

prevoznih listih niso znane kot se to zmotno navaja v izpodbijani

sodbi.

Sodišče prve stopnje bi torej moralo dejansko stanje v tej smeri

popolno ugotoviti. Zlasti bi moralo razščistiti kaj sta se pravdni

stranki dejansko dogovorili.Ni dovolj,da tožena stranka sama izpolnil

vnaprej pripravljen obrazec in v istega vnese tako pomembno klavzulo

kot je dogovor o plačilu prevoznine. To bi bilo možno z natančnim

zaslišanjem predstavnikov pravdnih strank in bolj popolnoma oceniti

sam motiv dogovora o prevoznih stroških glede na to, da tožnik

prejemnika blaga sploh ne pozna in da z njim ni imel nobenih stikov.

Še le po tako izvedenem dokaznem postopku bo moč odločiti o

utemeljenosti tožbenega zahtevka."

Tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo z dne 4.9.1998 prereka

pritožbene navedbe tožeče stranke in smiselno predlaga pritožbenemu

sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi

izpodbijano sodbo prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je bil z na prvi stopnji izdano izpodbijano sodbo postotopek pred

sodiščem prve stopnje končan (še) pred uveljavitvijo (dne 14.7.1999

(novega)) ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99), se je ta pritožbeni postopek

nadaljeval po dotedanjih predpisih (ZPP (Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90

(čl. 498/I (novega) ZPP))).

Kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl.

354/II ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti

(čl. 365/II ZPP), ni podana.

Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v

zadostnem obsegu pravilno in popolno ugotovljeno (čl. 7/I ZPP); na

podlagi navedb in dokazov,podanih oz. predlaganih do konca postopka

na prvi stopnji namreč ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega

stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z

izpodbijano odločitvijo (ugoditvijo tožbenemu zahtevku) tudi

materialno pravo pravilno uporabilo.

Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi

izpodbijano sodbo prve stopnje (čl. 368 ZPP).