VSC sodba Cp 954/99

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba
sodišča prve stopnje.
Pritožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

:

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v pretežnem delu v veljavi sklep o

izvršbi sodišča prve stopnje, ki ga je izdalo na podlagi verodostojne

listine pod I I 2680/93 dne 29. 11. 1993. Sklep o izvršbi je vzdržalo

v veljavi do višine zneska 23.359,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od zapadlosti posameznih vtoževanih zneskov dalje. Zaradi

umika tožbe je sklep o izvršbi delno razveljavilo za znesek 2.464,00

SIT in v tem obsegu izvršbo ustavilo. Stroške postopka v znesku

21.980,00 SIT je naložilo v plačilo toženi stranki.

Zoper sodbo se je toženec pritožil in uveljavljal pritožbeni razlog

zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da pritožbeno

sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi. Večkrat je, med drugim

z dopisom z dne 20. 10. 1991, obvestil toženo stranko, da ni več

lastnik stanovanja, za katerega mu je tožena pošiljala račune za

ogrevanje. Očital je tožeči stranki, da ni preverila, kdo je

uporabnik in lastnik stanovanja. Pritožnik ni zavezanec k plačilu

stroškov ogrevanja in zato ni pasivno legitimiran v tej pravdi.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku

(Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek

nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ,

št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/94, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in

27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana

pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Sodišče prve stopnje je

na podlagi listinskih dokazov, ki so v spisu (overjen izpis iz

poslovnih knjig tožeče stranke, spis N 120/84, prodajna pogodba in

drugi) ter strankine izpovedi, toženca, sprejelo pravilno dokazno

oceno o vseh, za ta spor odločujočih okoliščinah in na tej podlagi

pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo skrčenemu zahtevku

tožeče stranke.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v čl. 33 Stanovanjskega

zakona, Odloku o komunalnih dejavnostih Občine Celje, ki v čl. 4

nalaga obvezno uporabo komunalnih storitev in plačilo le-teh

uporabnikom, Zakon o energetskem gospodarstvu in Splošni pogoji za

dobavo in odjem toplotne energije iz vročevodnega toplovodnega

omrežja na območju Celja, ter tarifni pogoji - kar je slednje oboje

sprejeto v citiranem zakonu o energetskem gospodarstvu. Svojo

odločitev je sodišče prve stopnje skrbno obrazložilo, pri njegovem

delu pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora

pritožbeno sodišče paziti uradoma (čl. 365/II ZPP/77).

Pritožbeno je sporno, ali je toženec pasivno legitimiran v tem sporu,

to je, ali je odgovoren za plačilo terjatve tožeče stranke. Sodišče

je v dokaznem postopku ugotovilo, da je po razvezi zakonske zveze

toženca in njegove bivše žene postala imetnica stanovanjske pravice

na stanovanju, na katerega se nanašajo stroški ogrevanja, toženčeva

razvezana žena (N 120/84).Pozneje je stanovanje odkupila po pogojih o

privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš. Nesporno pa v tem

stanovanju stanuje in uživa komunalne storitve tudi toženec. Toženec

je res o prodaji stanovanja obvestil tožečo stranko z dopisom z dne

21oktobra 1991, češ da naj pošiljajo račune za stanovanjske

storitve lastniku stanovanja, vendar ni sporočil, kdo je lastnik

stanovanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi čl. 19 Splošnih pogojev

za dobavo in odjem toplotne energije, ki določa med drugim, da so

odjemalci dolžni dobavitelja obveščati o vseh lastninskih in

statusnih spremembah, ki vplivajo na razmerje med odjemalcem in

dobaviteljem, odločilo, da je toženec legitimiran v tej pravdi.

Toženec bi se razbremenil svoje obveznosti plačevanja storitev tožeče

stranke le, če bi dokazal, da je tožečo stranko obvestil, kdo je novi

odjemalec njihovih storitev. Tega ni storil, tožeča stranka pa na

podlagi citiranega 19. člena Splošnih pogojev ni dolžna preverjati

statusnih razmerij svojih odjemalcev.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo toženca

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje (čl. 368 ZPP/77).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je po čl. 154 v zvezi s čl. 166

ZPP dolžan trpeti sam svoje pritožbene stroške.