VSK sklep Cp 1043/2008

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

OBRAZLOŽITEV

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo o ugovoru drugega toženca zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe ter drugemu tožencu ali komerkoli drugemu v njegovem imenu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine, vknjižene v vl. št. 4522/32 k.o. P., s tem, da se je odredba zaznamovala v zemljiški knjigi (sklep z dne 5.8.2008). Ugovoru je ugodilo in sklep z dne 5.8.2008 o začasni odredbi razveljavilo ter odredilo izbris prepovedi odsvojitve in obremenitve, ki je vknjižena pri predmetni nepremičnini v zemljiški knjigi. Tako je odločilo, ker je ocenilo, da terjatev ni verjetno izkazana. Zato osnovna predpostavka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni podana.

Zoper sklep se je tožnik pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep tako spremeni, da se potrdi izdana začasna odredba. Priglaša pritožbene stroške. Sklep je napačen. Dejstvo je, da je v fazi sklepanja posojilnih pogodb in prodajne pogodbe drugi toženec spraševal tožnika o poteku pravde med njim in prvim tožencem glede lastništva predmetnega stanovanja. To je bilo v prisotnosti priče, katere dokaz se je predlagal. Drugi toženec je bil torej v slabi veri. To dokazuje, da gre za ničnost posojilne prodajne pogodbe ter sporazumov. To je podkrepljeno tudi s pravnomočno sodbo v korist tožnika v zadevi pod opr. št. P 1. Sodišče pa se omeji na presojo, da so se ti posli sklepali v času pred izdajo ugodilne sodbe za tožnika, kar ni pravilno. Tudi, če bi držalo, da je prvi toženec računal, da bo spor dobil (a ga je pravnomočno izgubil), pa v teku pravde ne bi bilo smotrno odtujevati in obremenjevati nepremičnine. Očitno je bil namen prvega toženca nemoralen in usmerjen k izigranju tožnika in se je to tudi potrdilo. Bistveno je tudi zadnje dejanje drugega toženca, ki ni naključno. Prvi toženec je namreč pravnomočno sodbo v navedeni pravdni zadevi prejel konec novembra 2007, in je zato tudi bil predlagan v tožbi vpogled v ta spis, torej tudi v sodbo višjega sodišča z dne 13.11.2007. Takoj potem pa je drugi toženec ustanovil zemljiški dolg v korist vsakokratnega imetnika zemljiškoknjižnega pisma dne 8.1.2008 in to potem, ko je prvi toženec vložil revizijo. Dejstvo je, da je tožnik lastnik stanovanja po pravnomočni sodbi in s tožbo zasleduje, da se bo tudi vknjižil ob predhodnem izbrisu drugega toženca in izbrisu bremen. Če se upošteva še vedenje drugega toženca ob sklepanju pogodb, da obstaja spor, je terjatev izkazana, saj gre za namen obeh tožencev izigravanja in element ničnosti. Tožnik je v posesti stanovanja, na trgu je vredno prek 250.000 EUR, drugi toženec pa ga je odkupil za 100.000 EUR, kar je pol manj od dejanske vrednosti. Drugi toženec je ves čas vedel, da prvi toženec stanovanja ni imel v posesti, pa je kljub temu sklenil pogodbo, bil je torej v slabi veri. Če se upošteva vse te okoliščine, se ugotovi, da je šlo za zlorabo in navidezno izvrševanje pravic. To pa je prepovedano.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik s pritožbenimi razlogi izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni verjetno izkazal terjatve. Sodišče namreč po določbi 1. odst. 272. čl. ZIZ (začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve), ki ureja pogoje za začasno odredbo, izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Tožnik uveljavlja ničnost predmetnih pogodb in zahteva izbris v zemljiški knjigi, in sicer hipotek, zemljiškega dolga, kot tudi vzpostavitev prejšnjega lastninskega stanja, tako da se izbriše lastništvo drugega toženca in ponovno vpiše prvega toženca. Tako glasi t.im. „popravljeni“ tožbeni zahtevek, ki ga je postavil tožnik dne 24.7.2008. Ne gre za tožbeni zahtevek na temelju izbrisne tožbe, kot posebne stvarnopravne tožbe. Tak zahtevek je namreč specifičen, usmerjen mora biti na izbris materialno neveljavne vknjižbe, s tožbenim zahtevkom pa se ne zahteva, da sodišče ugotovi neveljavnost vknjižbe in posledično odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (1. odst. 243. čl. Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Tožnik tudi od drugega toženca ne zahteva, da mu izstavi zemljiškoknjižno listino. Zato tožba v delu, ko se (poleg ugotovitve ničnosti) zahteva tudi izbris vpisov v zemljiški knjigi in vzpostavitev prejšnjega lastninskega stanja z izbrisom lastništva drugega toženca in ponovnim vpisom prvega toženca, ni sklepčna. Terjatev v tem delu torej ni izkazana z verjetnostjo. Lahko bi bila verjetno izkazana „terjatev“ kolikor se s tožbenim zahtevkom uveljavlja ničnost navedenih pogodb oz. sporazumom. Mogoča je namreč začasna odredba v zavarovanje tudi ugotovitvenega in oblikovalnega zahtevka (tu ne gre za terjatev v smislu določb ZIZ – prim. 1. tč. 16. čl., tako tudi Ustavno sodišče RS dne 16.7.1998 –odločba št. Up-275/97). Toda kljub temu je namen začasne odredbe ta, da se zavaruje izvršitev obveznosti dolžnika (v konkretnem primeru je bila začasna odredba uperjena zoper drugega toženca) bodisi v bodočnosti bodisi zato, da ne pride do določenih sprememb tekom tega sodnega postopka, zato da se ne bi zgodilo, da bi sodno varstvo ostalo tako, da ne bi moglo doseči namena. Začasna odredba, kot je predlagana (prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine) je zato glede na zahtevek na ugotovitev ničnosti lahko le ureditvena začasna odredba, katere bistvo naj bi bilo varstvo obstoječega stanja pred grozečim nasiljem oz. nevarnostjo uporabe sile ali pred nevarnostjo nastanka nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode (2. alinea 2. odst. 272. čl. ZIZ). Pri izdajanju takih odredb je nujen restriktiven pristop, omejene so lahko le na izjemne primere, upoštevani morajo biti strogi pogoji, hkratno je treba tehtati tudi interese nasprotne stranke (tako tudi sodna praksa, npr. sklep VS RS II Ips 105/2008 z dne 26.6.2008). Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podal konkretnih trditev glede okoliščin, s katerimi bi utemeljeval težko nadomestljivo škodo, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, ko je predhodno predlogu ugodilo in začasno odredbo izdalo (dne 5.8.2008 – ugotovljen je bil obstoj predpostavke iz 1. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ – nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali otežena). Ni torej uveljavljal okoliščin, s katerimi bi glede na navedeni restriktiven pristop utemeljil ureditveno začasno odredbo. Iz teh razlogov je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in pritožba neutemeljena ter se zato pritožbeno sodišče do vprašanja, ali je upnik, torej tožnik verjetno izkazal prvo potrebno predpostavko, verjetnost, da terjatev obstoji ali mu bo zoper dolžnika nastala (te razloge pritožba napada), ni opredelilo. Ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).