VSM sklep Cpg 227/99

Pritožbam se ugodi in se izpodbijana sodba (v zavrnilnem, obsodilnem in stroškovnem delu) razveljavi, zaradi ponovnega odločanja pred sodiščem prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških obeh pritožiteljev se pridrži.

Okrožno sodišče je s sodbo najprej ugotovilo, da je glede zemljiškoknjižnih parcel št. 3153, 3154, 3583 in 3584, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku 1154 k.o. D.V. in gline ležeče pod temi parcelami lastnik Republika Slovenije, kar je tožena stranka dolžna priznati, izstaviti listino za vpis v zemljiško knjigo, sicer bo sodba nadomestila to listino in jih tožeči stranki izročiti v neposredno posest in razpolaganje, ker ne spadajo v stečajno maso tožene stranke.

Nadalje je ugotovilo, da je glina ležeča pod vsemi preostalimi parcelami (v naštetih zemljiškoknjižnih vložkih k.o. D.V. v prvem in drugem odstavku izreka sodbe) last Republike Slovenije, kar je tožena stranka tudi dolžna priznati in zanje izstaviti listino za vpis v zemljiško knjigo, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba, ker ne spadajo v stečajno maso tožene stranke in se iz nje izločijo.

V presežku je tožbeni zahtevek zavrnjen, tožeči stranki pa sta dolžni plačati stroške pravdnega postopka toženi stranki v znesku 215.909,00 SIT in stranskemu intervenientu v znesku 336.740,00 SIT, obema v roku 8 dni pod izvršbo.

Drugotožnica Republika Slovenija gornjo sodbo izpodbija s pritožbo iz vseh treh v členu 353/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP vsebovanih pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev zaradi vnovičnega sojenja pred prvo stopnjo, ker sodbe ni mogoče preizkusiti ne v glavni stvari, ne glede pravdnih stroškov. Glede neplodnih zemljišč pa dejansko stanje ni ugotovljeno popolnoma. Graja tudi vsa tri izvedeniška mnenja, ki da bi naj terjala ustrezne dopolnitve.

Opozarja tudi na nepravilno uprabo Zakona o kmetijskih zemljiščih - ZKZ (Ur. list RS št. 17/86 z vsemi spremembami in dopolnitvami) Zakona o urejanju prostora - ZUreP ter Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov. Po poteku pritožbenega roka je pritožbo še dopolnila, vendar je zaradi poteka roka ni bilo mogoče upoštevati.

Stranski intervenient pa s pritožbo izpodbija celotni obsodilni del prvostopne sodbe in njen stroškovni del. Pri tem tudi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga njeno spremembo z izdajo zavrnilne sodbe ter priznanje vseh priglašenih pravdnih stroškov. Kot absurdno graja uporabljeno pravo v tistem delu, s katerim je tožnicama priznana glina pod določenimi zemljiškimi parcelami. Tožeča stranka v stečajnem postopku namreč ni priglasila izločitvene pravice na teh zemljiščih, ki jih terja v pravdi, zato je s takim zahtevkom za izročitev prekludirana. Upira se tudi izdaji listin, s katerimi naj bi na tožečo stranko tožena stranka prenesla posest na štirih parcelah. Ker izpodbijana sodba ni odgovorila na vsa njena številna sprožena vprašanja, so bile s sodbo tudi kršene določbe pravdnega postopka.

Odgovor na nobeno izmed teh pritožb ni bil vložen.

Obe pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi drugotožnice: V zvezi s pritožbo tožeče stranke, Republike Slovenije je potrebno najprej ugotoviti, da je ta stranka aktivno legitimirana le za uveljavljanje lastninske pravice na zemljiščih z zalogami gline tožene stranke kot mineralnimi surovinami, ki so poleg drugih naravnih virov prešle v lastnino Republike Slovenije z uveljavitvijo Zakona o varstvu okolja (Ur. list RS št. 32/93 z dne 17.06.1993). Na čas uveljavitve tega zakona je potrebno opozoriti zaradi presoje, ali so zemljišča s temi zalogami gline sploh prišle v stečajno masto tožene stranke ali ne, in če jih je sploh potrebno izločati iz nje.

Začeti stečjani postopek dne 03.10.1994 nad toženo stranko torej ni mogel vplivati na spremembo lastninske pravice glede teh zemljišč, oziroma zalog gline, ker so že leto poprej postale državna lastnina, medtem ko stečajno maso tvorijo samo stvari in premoženje stečajnega dolžnika.

Kljub temu, da se iz te pritožbe ne da natančno ugotoviti, kateri del prvostopne sodbe sploh izpodbija, je pritožbeno sodišče preizkušalo samo zavrnilni del, saj za izpodbijanje obsodilnega dela, vsaj na prvi pogled, nima pravnega interesa. Očitek te pritožbe, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti velja že samemu izreku. Tako skrajšana, lakonična oblika zavrnilnega dela sodbe, s kakršnimi je prvostopno sodišče zavzelo odklonilno stališče do velikega dela tožbenega zahtevka, se ne da preizkusiti, samega izreka pa tudi ni mogoče primerjati z dejanskimi in pravnimi razlogi, čeprav sodba vsebuje dobrih sedem strani takih razlogov. Tudi ni pojasnjen status zgornje plasti zemljišča nad zalogami gline, čeprav za ustvarjanje takega solastništva po vertikalnih plasteh v veljavnem pravu ni podlage in tudi ne vzorov v pravnih judikatih. Izkoriščanje gline je praviloma površinsko (dnevni kop) in se začne z odstranjevanjem zgornje plasti zemljišča in traja do izčrpanja zalog, zato lastništva samo na površinskem delu glinokopa ni mogoče ločiti od lastništva na spodnjih plasteh z zalogami gline. Z obsodilnim delom prvostopne sodbe pa je storjeno prav to, saj je samo glede zalog gline ugotovljeno lastništvo države, ne pa tudi na površinski plasti, ki bi naj torej ostalo v stečajni masi. Po Zakonu o rudarstvu, veljavnem v času vložitve tožbe je s členom 23 določeno, da so z izkoriščanjem rudnin mišljena vsa dela pri pridobivanju rudnin iz ležišča ter njihovi obogatitvi. S pridobivanjem rudnin so mišljena vsa dela pri odpiranju, pripravi in pridobivanju rudnin. Vse to pa brez posegov v vrhnjo plast seveda ni mogoče.

Pomanjkljivi so tudi razlogi v zvezi z zavrnilnim delom sodbe, ki se prepletajo s tistimi iz obsodilnega dela in tudi niso dovolj pregledni. Nekateri ključni tudi manjkajo, predvsem v zvezi z različnim lastništvom na vrhnjih plasteh zemlje in zalogami gline. Ne da se preizkusiti niti odločitev o pravdnih stroških, saj se ne da dognati način ugotovitve deležev strank v sporu. Tako precizno razmejiti ta deleža pri nedenarnem zahtevku, kakršen se uveljavlja v pravdi, skoraj ni mogoče.

Netransparenten izrek zavrnilnega dela in pomanjkanje odločilnih razlogov v zvezi s tem delom zahtevka o glavni stvari kot tudi glede stroškov, je vplivalo na razveljavitev zavrnilnega dela zaradi vnovičnega odločanja o njem. Do poglavitnih pritožbenih navedb v zvezi z dejanskim stanjem in uporabo materialnega prava ni bilo mogoče zavzeti decidiranih stališč tudi iz razlogov, ki bodo sledili kasneje.

V ponovljenem postopku pa velja pri ugotavljanju zemljišč z zalogami mineralnih surovin - gline, ki so po Zakonu o varstu okolja prešle v lastnino države, predvsem upoštevati podatke izvedenca geološke stroke s seznamom takih zemljišč, ki še niso izčrpana ter podatke raziskave gline v ležišču D.V., ki jo je izdelal Inštitut za geologijo, geotehniko in fiziko iz Ljubljane. Pri tem pa upoštevati, da se s tožbo uveljavlja ugotovitev lastnine ne samo na zalogah gline, ampak tudi na samih zemljiščih, ki so nad temi zalogami. Pri odmeri pravdnih stroškov pa ne bo mogoče mimo pojasnila na pripombe, ki jih je v zvezi z odmero stroškov naštela tožeča stranka.

K pritožbi stranskega intervenienta: Na večino intervientovih ugovorov je v izpodbijani sodbi ustrezno odgovorjeno, na tiste, ki jih je postavil šele v pritožbi pa prvostopno sodišče seveda ni moglo odgovoriti v prejšnjem, bo pa to lahko storilo v ponovljenem postopku. Torej ne gre za uveljavljano procesno kršitev. Uradoma pa je ta ugotovljena v zvezi z zastopanjem prvotožene stranke, ki v tožbi še nastopa kot organ Republike Slovenije - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki ga je tako kot drugotožečo stranko zastopalo Javno pravobranilstvo Republike Slovenije iz Ljubljane. Tako zastopanje sklada pa je bilo veljavno po Zakonu o javnem pravobranilstvu, čigar določbe so se z uveljavitvijo Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur. list RS št.

20/97) nehale uporabljati. Državno pravobranilstvo namreč pred sodišči zastopa samo državo, njene organe in upravne organizacije v njeni sestavi, ki so pravne osebe. Med te subjekte pa ne šteje Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju sklad), ustanovljen z Zakonon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. list RS št. 10/93). Ima namreč status pravne osebe, ki posluje v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode, če ni s tem zakonom drugače določeno (člen 3). V njegovi kompetenci je gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije. Gospodarjenje obsega upravljanje in razpolaganje. Sklad opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun (člen 2) vodi in zastopa ga direktor sklada (prvi stavek člena 6). Republika Slovenija preko vlade in ministrstev sicer nadzira delo sklada in usmerja njegovo delo, ne more pa delovati namesto njega. Od 25.04.1997 (datum uveljavitve Zakona o državnem pravobranilstvu) torej Sklad zastopa direktor ali oseba, ki jo ta pooblasti, ne pa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. Po podatkih spisa Državno pravobranilstvo nastopa v tej pravdi kot zastopnik Sklada še vse do 10.04.1998, v njegovem imenu je bila tudi spremenjena tožba z razširitvijo tožbenega zahtevka za pretežni del zemljišč, na katerih se uveljavlja državna lastnina, ki je sicer v upravljanju Sklada, za vse to pa Državno pravobranilstvo ni imelo pooblastila. Prvotožena stranka tudi ni bila vabljena na glavne obravnave in seznanjena s postopkom v katerem nastopa. Ker je tudi ni zastopal zakonski pooblaščenec, pooblastilo za njegovo zastopanje pa tudi ni izkazano, zato vse te opustitve predstavljajo absolutno procesno kršitev iz točke 10 člena 354/II ZPP, ki je narekovala razveljavitev obsodilnega dela prvostopne sodbe po členu 369/I ZPP.

V pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 28.01.1999 na aktivni strani nastopa samo tožnica Republika Slovenija, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo, ob nespremenjenem tožbenem zahtevku. Nikjer pa ni pojasnjeno, če je iz postopka izstopil Sklad. V uvodu izpodbijane prvostopne sodbe sta imenovani obe prvotni tožnici, prepis sodbe pa je bil vročen samo Državnemu pravobranilstvu, zato so procesne pomanjkljivosti ugotovljene tudi pri vročitvi sodbe.

Gornja razveljavitev prvostopne sodbe pa je zajela samo uveljavljano lastnino na kmetijskih zemljiščih in gozdovih, ne samo tistih, ki so vpisane v vl. št. 1154 k.o. D.V., ampak tudi glede povečanega tožbenega zahtevka. Ugotovitveni tožbeni zahtevek, s katerim je bilo tožnicama priznano lastništvo na plasteh gline pod površjem zemlje, ne pa tudi na samem površju, ki bi naj bilo v lasti nekoga drugega, ni določen, za tako parcialno lastništvo pa tudi niso razjasnjena dejstva in našteti predpisi, ki jo omogočajo. Pritožbena graja takega obsodilnega dela je torej utemeljena in je zato razveljavljena po členu 370/I ZPP. Za plast zemlje, čeprav z omembe vrednimi zalogami gline namreč ni mogoče izstaviti zemljiškoknjižne listine in doseči njenega vpisa, kar je toženi stranki s prvostopno sodbo tudi naloženo, v praksi pa ni izvedljivo.

Tudi o pripombah stranskega intervenienta, vsebovanih v njegovi pritožbi, bo prvostopno sodišče v ponovljenem postopku moralo zavzeti stališče pri ponovni odmeri pravdnih stroškov. Že v zvezi s pritožbo tožeče stranke je bilo opozorjeno, da je država postala originalen lastnik na družbenih kmetijskih zemljiščih in gozdovih, ki jih je imela v uporabi tožena stranka že pred začetim stečajem, saj sta oba zakona (o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov ter o varstvu okolja) stopila v veljavo tekom leta 1993, leto dni pred začetim stečajem, zato te površine niso prešle v stečajno maso. Država ni bila dolžna priglasiti izločitvene pravice zanje in zato tudi ni prekludirana pri njihovem uveljavljanju, kot zmotno sklepa v pritožbi stranski intervenient.

Odločitev o pritožbenih stroških je skladna z določbo tretjega odstavka člena 166 Zakona o prvadnem postopku.

Določbe starega ZPP so bila v tej odločbi uporabljene po prehodni določbi člena 498 veljavnega ZPP.