VSL sodba I Cp 3789/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 458,73 EUR.

(2) Zoper prvostopenjsko sodbo se pritožuje tožena stranka ter v bistvenem navaja, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj tožnik ni uspešno opravil odvetniškega zastopanja. Dodaja še, da jo je tožnik s svojo neaktivnostjo in zavajanjem oškodoval. Meni, da je napačna ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni prerekala trditev tožnika. Ves čas je namreč trdila, da odvetnik svojih obveznosti ni izpolnil, delo pa je opravil malomarno.

(3) Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožnik kot odvetnik zastopal toženca v njegovi izvršilni zadevi opr. št. Ig 02/02733, za kar je tožencu izstavil vtoževani račun, sestavljen v skladu z Zakonom o odvetništvu, katerega pa toženec ni plačal. Pritrditi velja sodišču prve stopnje, da toženec ni grajal posameznih postavk vtoževanega računa, temveč je tožniku očital nestrokovno opravljeno delo, škode, ki naj bi mu nastala pa ni opredelil ter njene povrnitve ni zahteval s pobotnim ugovorom ali nasprotno tožbo. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča, da je tožbenemu zahtevku potrebno ugoditi. Mandatar ima namreč pravico do plačila za svoj trud oziroma opravljeno storitev (3. odstavek 766. člena in 768. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), razen če ni dogovorjeno drugače. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da pogodba o naročilu oziroma mandatna pogodba spada med t.i. obligacije prizadevanja, pri katerih se mora prevzemnik naročila prizadevati, da delo opravi, ni pa odgovoren za končni uspeh posla. Slabo opravljena storitev tako ne more biti izjema od plačila, lahko pa je podlaga za odškodninski zahtevek, ki pa ga tožena stranka (kot že navedeno) ni uveljavljala.

(6) Sodišče prve stopnje je, glede na obrazloženo, popolno in pravilno ugotovilo pravnorelevantna dejstva in naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku vtoževani znesek. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(7) Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da tožena stranka stroškov ni priglasila, tožeča pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožeča stranka sama.