VSL sodba I Cp 1816/2011

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 46345/2010 z dne 7. 4. 2011 tudi v prvem in tretjem odstavku ter tožbeni zahtevek za plačilo 246,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2009 do plačila in 41,00 EUR izvršilnih stroškov kot neutemeljenega zavrnilo.

2.Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je tožencu elektriko dobavljala že pred 1. 7. 2007, ko je njeno ceno določala še vlada. Od 1. 7. 2007 dalje pa je tožeča stranka elektriko zaračunavala po splošno znanem in javno objavljenem ceniku ter splošnih pogojih. Splošni pogoji so bili sprejeti na podlagi 70. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), kjer je določena vsebina splošnih pogojev. Ti splošni pogoji so bili tožencu znani, saj so bili javno objavljeni. Z obstoječimi odjemalci električne energije, ki so to bili že pred 1. 7. 2007, se posebne pisne pogodbe s 1. 7. 2007 niso sklepale, tako tudi ne s tožencem. Cene električne energije se zaradi njene spremembe na trgu s časom logično spreminjajo in njihovo neusklajevanje s podražitvami ne bi bilo pošteno. V primeru spremembe splošnih pogojev ima obstoječi odjemalec električne energije možnost od pogodbe za dobavo odstopiti, v kolikor pa ne odstopi, pogodba velja naprej z novimi splošnimi pogoji ob na podlagi njih izdanem ceniku. Ker se sodba ne izjasni o dejstvu, da je tožnik storitev opravil, toženec pa je ni plačal, kar edino je bilo med strankama glede tožbenega zahtevka sporno, sodba tudi nima potrebnih razlogov, da bi se jo dalo preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče bi namreč moralo pojasniti, ali so bili tožencu izdani računi skladni obstoječemu ceniku. Ker so si razlogi sodbe v več delih med seboj v nasprotju, je sodba tudi nejasna, kar je prav tako absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč večkrat opredeli pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, nato ugotovi, da pogodba med strankama ni bila sklenjena, a sta stranki v pretežnem delu kljub temu izpolnili obveznosti iz pogodbe, kar pomeni, da je obstajalo pogodbeno razmerje med njima. Če obstaja med strankama pogodbeno razmerje, je jasno, da veljajo za to pogodbeno razmerje tudi takrat konkretno veljavni splošni pogoji. Ker je tožeča stranka svojo obveznost dobave električne energije izpolnila v celoti, je tožena stranka tudi v celoti dolžna to dobavljeno električno energijo plačati.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da toženec s tožečo stranko ni imel sklenjene pisne pogodbe, da ni bil seznanjen s splošnimi pogoji, ki so pričeli veljati 27. 10. 2008 in da ni pristal na dodatek za večjo porabo po teh splošnih pogojih, pri čemer celo dvomi v obstoj splošnih pogojev, ki naj bi pričeli veljati 27. 10. 2008, ker teh pogojev na spletni strani tožeče stranke ni, medtem ko vsi ostali so. Nedvomno pomeni zaračunavani in sporni dodatek za večjo porabo električne energije tudi kršitev 23., 24. in 25. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Res med strankama ni tekel spor o vsebini splošnih pogojev, kot trdi pritožba, ampak je bil sporen neplačan račun za dobavljeno elektriko. Vendar sodišče ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka, ko je ugotovilo neutemeljenost zahtevka iz razloga, ker so splošni pogoji v določbi o dodatku na visoko porabo (v nadaljevanju DVP) nični. Če so namreč splošni pogoji glede DVP nični, nima cenik, ki temelji na teh splošnih pogojih, materialnopravne podlage in je zato račun, izdan na njegovi podlagi, neutemeljen. Veljavnost splošnih pogojev je torej predpostavka za izdajo računa za porabljeno elektriko. Četudi račun temelji na ceniku, ta račun ni utemeljen, če cenik nima materialnopravne podlage. V razlogih izpodbijane sodbe tudi ni v pritožbi zatrjevanih nasprotij. Sodišče prve stopnje, ko se opredeljuje o pogodbenem razmerju med pravdnima strankama, to resnično stori nekoliko nespretno, a še vedno dovolj razumljivo, da se odločitev o tožbenem zahtevku in o posameznih zaključkih s podanimi razlogi da preizkusiti. Iz zapisanega je namreč ugotoviti, da ko sodišče prve stopnje opisuje nesklenitev pogodbe, misli na konkretno sklenitev (podpis pisne pogodbe). Ko pa govori o obstoju pogodbenega razmerja, dejansko pojasnjuje sklenitev pogodbe po načelu realizacije, torej z njenim izpolnjenem v pretežnem delu.

6.Sodišče prve stopnje je med drugim tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za visoko porabo zavrnilo kot neutemeljenega tudi iz razloga, ker so splošni pogoji tožeče stranke za dobavo električne energije gospodinjskim odjemalcem s pričetkom veljavnosti 27. 10. 2008 (priloga A3 – v nadaljevanju SP A3) v določbi o DVP v neskladju z določbo 25. člena ZVPot, po kateri mora podjetje prodajati blago potrošniku oziroma opravljati storitve zanj na način, ki ni v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, in vsem pod enakimi pogoji, kar ima za posledico ničnost te določbe SP-A3 po določbi 23. in 24. člena ZVPot. Kršitev določbe 25. člena ZVPot izpodbijana sodba utemelji z neutemeljenim ločevanjem na tiste, ki potrošijo več in na tiste, ki potrošijo manj električne energije. S takim stališčem sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in ga sprejema za pravilnega. V dopolnitev razlogom sodišča prve stopnje in v odgovor pritožbi je še dodati, da DVP, ki ga je tožeča stranka uvedla s SP-A3 z dnem 27. 10. 2008 in na podlagi njih izdanem ceniku, nedvomno predstavlja prodajo električne energije potrošnikom pod različnimi pogoji, saj tisti s povprečno dnevno porabo do 10 kwh to energijo plačajo po nižji ceni za eno kwh, kot tisti s povprečno dnevno porabo nad 10 kwh, ker morajo slednji plačati še DVP. Ločevanje potrošnikov po višini plačila za eno kwh energije je prodajanje energije po različnih pogojih. Če je slediti trditvam tožeče stranke, da je z uvedbo DVP le uskladila svoje prodajne cene s povišanjem nabavne cene za energijo, je s tem dejansko dosegla, da del porabljene električne energije tistim z manjšo porabo plačajo tisti z višjo porabo s plačilom DVP. To je še dodatna potrditev prodaje energije potrošnikom pod različnimi pogoji. Ker so torej SP-A3 glede DVP očitno nepošteni do potrošnika, so skladno določbi drugega odstavka 23. člena ZVPot nični. V posledici te ničnosti nima v njih materialnopravne podlage cenik tožeče stranke, v kolikor ta določa plačilo DVP, vsled česar je tožeča stranka ta DVP tožencu neutemeljeno zaračunavala in njen zahtevek v tej pravdi za njegovo plačilo ni utemeljen.

7.Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe v razlogih, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, ni ugotovilo nobene takšne kršiteve, je moralo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti že iz v 6. točki te obrazložitve pojasnjene neutemeljenosti tožbenega zahtevka in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP), ne da bi se poprej obširneje opredeljevalo o preostalih pritožbenih navedbah o zmotni uporabi materialnega prava sodišča prve stopnje, čeprav nima pomislekov v utemeljenost pritožbe glede seznanjenosti toženca s SP-A3 in dobavi električne energije tožencu na podlagi pogodbenega razmerja med pravdnima strankama.

8.Izrecna odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker je odločitev, da krije tožeča stranka sama svoje stroške pritožbe zaobsežena že v zavrnitvi pritožbe, medtem ko tožena stranka, ki je sicer v pritožbenem postopku uspela, stroškov za odgovor na pritožbo ni opredeljeno zahtevala v povrnitev.