VSK sklep Cp 1043/2010

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da obsega zapuščina po pokojni M. B. le stanovanje z oznako 3.E, vpisano v vložku št. 1 k.o. P. in ker se po opravljenem ediktalnem postopku morebitni zakoniti dediči zapustnice niso javili, je razglasilo zapuščino za državno lastnino in jo izročilo Ministrstvu za javno upravo Republike Slovenije.

Proti sklepu se pritožuje B. A., ki je že pred prvostopenjskim sodiščem trdila, da naj bi zapustnica napravila ustno oporoko, s katero jo je določila za oporočno dedinjo. V pritožbi navaja, da je sklep napačen in da ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi namreč moralo pozvati in zaslišati kot pričo R. V., da bi lahko ocenilo, ali je prišlo do nastanka ustne oporoke ali ne. Zgolj zaslišanje pritožnice, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, ni ekvivalentno zaslišanju vsaj ene znane priče, kateri naj bi pokojna izjavila svojo zadnjo voljo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločilno za pritožničino zahtevo v obravnavanem primeru je, da ni uspela izkazati obstoja ustne oporoke. Na naroku dne 16.2.2010, na katerega jo je sodišče povabilo, je B. A. povedala, "da je od svoje sestrične R.V. pred nekaj meseci izvedela, da je bila le-ta na obisku pri sedaj pokojni B. M., ki je botra B. A.. Ko sta pili kavo, je B. M. izjavila, da vse premoženje zapušča A.". Take trditve ne dajejo podlage za zaključek, da je pokojna M. B. dejansko napravila ustno oporoko. Po 72. členu Zakona o dedovanju lahko oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo ustno pred dvema pričama, če zaradi izredni razmer ne more napraviti pismene oporoke. Ustna oporoka pa neha veljati, ko preteče 30 dni od prenehanja izrednih razmer, v katerih je bila napravljena. Pritožnica ni niti pred prvostopenjskim sodiščem, niti v pritožbi navedla obstoja okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je oporočiteljica napravila ustno oporoko: ni trdila, da naj bi bila poslednja volja izražena pred dvema pričama, niti da so bile takrat podane izredne razmere, ki so zapustnici onemogočale napraviti pisno oporoko, niti da je bil spoštovan rok iz drugega odstavka 72. člena ZD.

Prvostopenjsko sodišče je zato povsem pravilno potem, ko je objavilo oklic, naj se tisti, ki mislijo, da imajo pravico do zapuščine, priglasijo sodišču in ko se ni javil nihče, razglasilo zapuščino za državno lastnino.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZPP).