VSL sklep I Cp 4597/2010

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj in udeleženci sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljev predlog za ustanovitev nujne poti za potrebe parcele št. 1194 k.o. Ž. po zemljiščih nasprotnih udeležencev, kot je to podrobneje navedeno v točki 1. izreka sklepa. Spremembe predloga z dne 27.8.2010 ni dovolilo, predlagatelju pa naložilo, da nasprotnim udeležencem povrne stroške postopka.

Proti sklepu se pritožuje predlagatelj, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tako spremeni, da predlogu predlagatelja ugodi ali pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo dovoliti spremembo predloga za ustanovitev nujne poti. Na način, kot je predlagal predlagatelj v spremenjenem predlogu, bi se nujna pot lahko ustanovila najmanj obremenjujoče za parcele, po kateri bi potekala. Nadalje navaja, da je podal 16.9.2009 številne pisne pripombe na mnenja obeh izvedencev, pa odgovorov na te svoje pripombe nikdar ni prejel. S tem mu je bila kršena pravica do kontradiktornosti v postopku. Predlagatelj namreč ni podal pripomb na mnenje izvedencev le v delu, ki se nanaša na odškodnino oz. višino nadomestila za ustanovitev nujne poti. Sodišče se pri razlogih svoje odločitve sklicuje tudi na lastna opažanja med ogledom, ta opažanja pa iz zapisnika o ogledu niso razvidna. Sporne poti si sodišče med ogledom tudi ni v celoti ogledalo. Zato je tudi napačna ocena sodišča, da naj bi bila predlagana nujna pot preveč obremenjujoča. Zmotna je tudi ocena prvega sodišča, da predlagatelj že ima potno zvezo med svojo nepremičnino in javnim potnim omrežjem. Ker sodišče ni dovolilo spremembe predloga in tudi ne naložilo izvedencem, da se opredelijo do vsebinskih pripomb predlagatelja o poteku trase in primernosti posamezne variante nujne poti, je kršilo vsa temeljna načela postopka. Predlagatelj zanika ugotovitev prvega sodišča, da je predlagal nujno pot le iz razlogov ugodnosti. Predlagal jo je zato, ker potrebuje pravno urejeno in priznano potno zvezo med svojo nepremičnino in javno potjo. Ker takšne zveze nima, ima tudi težave s pridobitvijo gradbenega dovoljenja. Sodišče bi moralo predlagatelja v skladu z materialnim in procesnim vodstvom opozoriti, da po njegovem mnenju predlaga pot, ki ni ustrezna. Ker gre za nepravdni postopek bi si moralo sodišče ves čas posebej prizadevati, da se pravice in pravni interesi udeležencev čimprej ugotovijo in zavarujejo. Po uradni dolžnosti bi moralo ukreniti vse, da se zavarujejo pravice oseb, ki niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese. Moralo bi dati tudi udeležencem možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in razpravljajo o rezultatih celotnega postopka. Vse navedene določbe je sodišče prve stopnje evidentno kršilo. Tudi materialnopravna odločitev naj bi bila nepravilna, ker predlagana nujna pot, še zlasti zadnja predlagana sprememba njenega poteka, ne bi prekomerno obremenjevala nepremičnine nasprotnih udeležencev.

Nasprotni udeleženci so vložili odgovor na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sprememba predloga za ustanovitev nujne poti v pripravljalni vlogi z dne 27.8.2010 ne predstavlja prave spremembe predloga, ker tudi v tej vlogi primarno predlagana trasa nujne poti poteka po istih zemljiščih kot so navedena v osnovnem predlogu za dovolitev nujne poti oz. v vlogi z dne 27.8.2010 podrejenem predlogu. Odločitev prvega sodišča o tem, da spremembe predloga ne dovoli je zato nebistvena za pravilnost odločitve v tej zadevi, kar bo razvidno v nadaljevanju obrazložitve.

Vse kršitve postopka, ki jih predlagatelj uveljavlja v pritožbi, da je sodišče s svojimi odločitvami onemogočilo predlagatelju obravnavanje pred sodiščem (opustitev dopolnitve izvedenskega mnenja, opustitev ugotavljanja primernosti alternativno predlagane trase poti, opustitev ustreznega pouka predlagatelju) so kršitve, na katere pritožbeno sodišče glede na določbo 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi 37. členom ZNP ne pazi po uradni dolžnosti. Te kršitve bi moral zato predlagatelj grajati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko bi bilo to mogoče oz. najkasneje na zadnjem naroku dne 27.9.2010 (1. odstavek 286.b člena ZPP). Tega predlagatelj ni storil in zato ne more teh kršitev uveljavljati kasneje, pa tudi v pritožbi ne. Postopek za dovolitev nujne poti je namreč postopek, ki se uvede na predlog in v interesu predlagatelja, zato je glede na določbo 37. člena Zakona o nepravdnem postopku po presoji pritožbenega sodišča treba uporabiti tudi tiste določbe Zakona o pravdnem postopku, ki urejajo prekluzije.

Ne glede na vse spredaj navedeno pa je po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvega sodišča tudi vsebinsko pravilna. V 2. odstavku 89. člena Stvarnopravnega zakonika je določeno, da sodišče določi nujno pot tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina. Če v okviru predloga (to velja tudi za v vlogi z dne 27.8.2010 navedeno traso primarnega predloga poti) takšne nujne poti ni mogoče določiti, sodišče predlog zavrne. Prvo sodišče je na podlagi neposredne zaznave pri ogledu (da bi ogled potekal nepopolno, kar predlagatelj zatrjuje v pritožbi, iz zapisnika o ogledu ni razvidno) in na podlagi ugotovitev izvedenca S.J. ugotovilo, da je najprimernejša pot, pot, ki najmanj obremenjuje tuje nepremičnine, obstoječa pot, ki jo predlagatelj že uporablja. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, v tem delu se pritožbeno sodišče sklicuje na prvostopne razloge, zakaj je obstoječa pot primerna za dostop do predlagateljeve nepremičnine, zakaj je najustreznejša in najmanj obremenjujoča (ker je že zgrajena, ker manj vpliva na okolje in motenost zemljišč, po katerih poteka in ker vzpostavitev prejšnjega stanja (potem, ko je predlagatelj že samovoljno zgradil navedeno pot) praktično ni več mogoča. Pritrditi je pritožbi v toliko, da navedena pot ni formalnopravno urejena, predlagatelj po njej le izvaja vožnje. Vendar pa predstavlja najugodnejšo in za tuje nepremičnine najmanj obremenjujočo potno povezavo med javnim potnim omrežjem in predlagateljevo nepremičnino. Predlagatelj tudi ni dokazal, da bi lastniki zemljišč, po katerih poteka že zgrajena pot, predlagatelju vožnje branili, iz izvedenih dokazov pa celo izhaja, da so lastniki zemljišč (deloma so to nasprotni udeleženci) pripravljeni predlagatelju omogočiti tudi pravnoformalno urejeno potno povezavo med javnim omrežjem in njegovo nepremičnino po navedeni trasi obstoječe poti.

Ob takšni situaciji pa je nedvomno že zgrajena obstoječa pot najugodnejša in najmanj obremenjujoča trasa povezave javnega potnega omrežja s predlagateljevo nepremičnino. Ker v okviru predlagateljevega predloga ni mogoče določiti nujne poti po tej najugodnejši varianti, je sodišče prve stopnje predlagateljev predlog utemeljeno zavrnilo.

Glede na spredaj navedeno je torej treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, nasprotni udeleženci pa z odgovorom na pritožbo niso v ničemer prispevali k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Zato njihov odgovor na pritožbo ni šteti kot potreben strošek postopka in je zato pritožbeno sodišče odločilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.