VSL sodba Cpg 89/96

Pritožba zoper popravni sklep se zavrne kot neutemeljena in se ta sklep potrdi.
Pritožba zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 43.915,00 SIT v 8 dneh.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožena stranka kršila njene pravice iz s patentom zavarovanega izuma kemične farmacevtske spojine ceftriaxone, v posledici tega pa tudi vse ostale zahtevke iz tega naslova. S popravnim sklepom je nato popravilo izrek sodbe tako, da je dodalo besedi "se zavrne", ki sta bili pri pisanju sodbe pomotoma izpuščeni.

Zoper sodbo in zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila.

Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP ter predlaga njeno spremembo ali razveljavitev. Meni, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker manjka besedilo "se zavrne". Polega tega je v obrazložitvi toliko napak in nasprotij, ki jih pritožba natančno analizira, da sodbe tudi zaradi tega ni možno preizkusiti. Vse to po stališču tožeče stranke predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Polega tega pa iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati, ali je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka nima patenta za ceftriaxone kot snov samo ali patent ni veljaven ali pa uporaba te snovi ne pomeni kršitve patenta. Ob tem pa sodišče tudi ni obrazložilo uporabe določbe 121. člena ZIL. Neutemeljeno je bil tudi zavrnjen predlog za izvedenstvo po prof. dr. Strausu.

Popravni sklep tožeča stranka izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga njegovo spremembo. Meni namreč, da ne gre za popravo pisne pomote, ampak je imela sodba, v katere izreku je manjkalo besedilo "se zavrne", tako pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti s popravnim sklepom.

Pritožba zoper sodbo je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper popravni sklep: Iz vsebine izreka in obrazložitve napadene sodbe je popolnoma jasno razvidno, kakšno odločitev je sprejelo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Iz tega pa sledi, da je bilo besedilo "se zavrne" res očitno pomotoma izpuščeno pri pisanju pisnega odpravka sodbe. To pa je taka pomota, ki jo je mogoče popraviti na podlagi določbe 1. odst. 342. člena ZPP. Te določbe zato sodišče prve stopnje ni uporabilo zmotno, kot mu to očita tožeča stranka. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 380. člena ZPP njeno pritožbo zoper popravni sklep kot neutemeljeno zavrnilo in ta sklep potrdilo.

K pritožbi zoper sodbo: Že iz razlogov, ki so privedli do zavrnitve pritožbe zoper popravni sklep sledi, da sodba nima tako pomanjkljivega izreka, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pomanjkljivost izreka je bila torej odpravljena s popravnim sklepom.

Pri odločanju o pritožbi je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je za odgovor na vprašanje, ali je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, odločilno stališče o pomenu 121. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur.l. RS št. 13/92 in 27/93, v nadaljevanju: ZIL). V 1. odst. te zakonske določbe je namreč predpisano, da uporaba snovi kot zdravila za ljudi in živali ne pomeni kršitve patenta za izum te snovi, če je patentna prijava za ta izum vložena do vključno 31.12.1992 oziroma je za takšno prijavo zahtevana prednostna pravica do vključno 31.12.1992. Po določbi 2. odst. istega člena pa je z uporabo snovi kot zdravila mišljena izdelava in njena predelava v zdravilo po postopku, ki ni predmet zadevnega patentnega varstva ter dajanje te snovi oziroma zdravila v promet.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da pravdni stranki proizvajata vsaka svoje zdravilo, katerega bistvena sestavina je prav ceftriaxone, vendar vsaka po svojem postopku, ki sta med seboj bistveno različna. Pravilno je tudi ugotovilo, da je bila prijava za patent, na podlagi katerega zahteva tožeča stranka varstvo zaradi njegove kršitve, vložena pred 31.12.1992. Na tej podlagi je napravilo sklep, da ravnanje tožene stranke ne pomeni kršitve patenta tožeče stranke za izum navedene snovi in se pri tem sklicevalo na določbo 121. člena ZIL. Pritožba tako nima prav, ko trdi, da obrazložitve uporabe navedene zakonske določbe napadena sodba nima.

Določba 1. odst. 121. člena ZIL je prevzeta po določbi 77.b člena prejšnjega Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (novela, objavljena v Ur. l. SFRJ št. 20/90, v nadaljevanju: ZVITIZR). Določba je bila očitno sprejeta zaradi prehoda iz sistema nepatentibilnosti kemičnih proizvodov, predvsem pa farmacevtskih proizvodov za ljudi in živali (glej 23. člen ZVITIZR, Ur. l. SFRJ št. 34/81) v popolno patentibilnost teh proizvodov (primerjaj novelirani 23. člen ZVITIZR, Ur. l. SFRJ št. 3/90 in 12. člen ZIL). Sedanji zakon torej predpisuje popolno patentibilnost farmacevtskih proizvodov za ljudi in živali (12. člen ZIL). Vendar pa za patente za izume snovi, za katere je bila prijava vložena do 31.12.1992, ne daje varstva za primer uporabe te snovi kot zdravila za ljudi in živali (1. odst. 121. člena ZIL). Ob dejanskem stanju, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, torej tožeča stranka proti toženi stranki glede na določbo 1. odst. 121. člena ZIL nima varstva pred kršitvijo patenta za izum ceftriaxona, četudi drži njena trditev, da ima patent za izum te snovi same. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je določba 2. odst. 121. člena ZIL glede tega, kaj se šteje za uporabo snovi kot zdravila, zgolj pojasnilne narave. To pomeni, da bi bilo tudi brez nje treba šteti, da je proizvodnja in promet zdravil, ki vsebujejo snov, za katere izum ima nekdo patent, uporaba snovi kot zdravila. Iz vsega tega tudi sledi, da pritožbene trditve o poseganju v pridobljene pravice tožeče stranke in kršitvi prepovedi retroaktivne veljavnosti zakona ne držijo.

Pritožbeno sodišče je torej zavzelo stališče, da za odločitev o tožbenem zahtevku niti ni pomembno, ali se patent tožeče stranke za postopek za pridobivanje ceftriaxona nanaša na samo snov: tudi ob pritrdilnem odgovoru na to vprašanje namreč ob povedanem tožeča stranka v obravnavanem primeru nima patentnega varstva. Zato je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno pravilna že po določbi 1. odst. 121. člena ZIL. Iz tega pa sledi, da se s pritožbo zatrjevana nasprotja (tudi če obstojijo) in napake (ki jih je v pisnem odpravku sodbe resnično preveč, a niso take, da zaradi njih sodbe ne bi bilo moč preizkusiti) ne nanašajo na odločilna dejstva, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za izvedenstvo o pravnih vprašanjih. Dokaz z izvedenci se po 250. členu ZPP namreč izvede le za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva (če je za to potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga), torej ne za razčiščevanje pravnih vprašanj.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je skladno z določbo 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno prvostopno sodbo.

Po določbi 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da mora tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku zmagala, toženi povrniti stroške odgovora na pritožbo (svoje stroške pa seveda nosi sama). Ti so odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Za sestavo odgovora gre toženi stranki 500 in ne 800 točk (1. točka Tar. št. 16 odvetniške tarife) in za končno poročilo stranki 10 točk (4. točka Tar. št. 33 odvetniške tarife). Stroški za prejem in pregled sodbe so upoštevani že v tarifi za sestavo odgovora na pritožbo, zato jih sodišče toženi stranki ni priznalo. Odvetniški stroški tako skupaj znašajo 33.915,00 SIT. Taksa za odgovor na pritožbo pa znaša 1% od vrednosti spora, torej 10.000,00 SIT (2. in 4. odst. Tar. št. 1 taksne tarife).