VSC sodba Cp 1653/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izročilna pogodba med M. in A. Ž. kot izročevalcema in tožencema kot prevzemnikoma za nepremičnine v vl. št. ... k.o. Z. P. nična. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika vknjižita kot solastnika do 1/12 nepremičnin v vl. št. ... k.o. Z. P. Pod točko II. izreka je tožnikoma naložilo v plačilo 213.840,00 SIT pravdnih stroškov s pripadki.

Zoper navedeno sodbo sta vložila tožnika pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu. V njej sta navedla, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je med drugim zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe, razlogov za obstoj ničnosti pa ni ugotavljalo in jih tudi ni navedlo v obrazložitvi sodbe. Dejstvo je, da so ob sklenitvi izročilne pogodbe vse pogodbene stranke vedele, da izročevalca ne bosta potrebovala preživljanja s strani prevzemnikov, kar sta toženca na glavni obravnavi tudi priznala. Nesporno med strankama je, da izročevalca preživljanja nista potrebovala, niti oskrbe ali kakršnekoli pomoči, prav tako je nesporno, da prevzemnika kakršnekoli pomoči izročevalcema nista nudila. Pogodbene stranke so že ob podpisu sporne pogodbe vedele, da se pogodba ne bo izpolnila, kar pomeni da pogodba nasprotuje moralnim načelom zaradi česar je pogodba nična po 86. členu OZ. Tako je nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo, saj sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti. Ker sodba nima razlogov o ničnosti je tudi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj se sodbe sploh ne da preizkusiti in izrek nasprotuje obrazložitvi sodbe.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da pogodba, ki je bila sklenjena dne 20.1.1999 med M. in A. V. kot prevzemnikoma in M. in A. Ž. kot izročevalcema nima narave izročilne pogodbe in za to tudi nima dednopravnih učinkov. Ugotovilo je, da M. V. ni potomka, ampak pastorka M. Ž. niti se s sporno pogodbo niso strinjali ostali izročiteljevi potomci, ki so bili poklicani k dedovanju, zato ne izpolnjuje pogojev, ki jih za njihovo veljavnost določata člena 106 in 107 Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ampak gre v konkretnem primeru za navadno izročilno pogodbo urejeno v Občem državljanskem zakoniku.

Sodišče je navedlo razloge zakaj sporna pogodba ni nična. Pri tem se je oprlo na izpovedbe vseh zaslišanih v postopku ter na pisno izjavo A. Ž. Ugotovilo je, da sta bila izročevalca na toženca izjemno navezana, saj sta bila z izročevalcema vedno v stiku. Drugi toženec je bil že od rojstva na domu izročevalcev in nobenega dvoma ni, da sta se izročevalca nanj navezala še posebej za to, ker je bil priden in ubogljiv, prva toženka pa je čez teden živela v M., kjer je bila zaposlena, čez vikend pa je prihajala izročevalcema in sinu, pa tudi sicer med tednom je bila z njimi v stiku preko telefona. Poskrbela je, da sta imela vsak dan topel obrok, jima priskrbela zdravila ter odpeljala, kamor sta želela. Glede na navedene izpovedbe tožencev in pisno izjavo A. Ž., ki jim tožnika nista oporekala, je sodišče prve stopnje zaključilo, da sporna pogodba ni nična, saj toženca nista ravnala nemoralno. Celo sam tožnik je izpovedal, da sta toženca M. pomagala, ne pa tudi finančno, saj je imel svoje dohodke, pa tudi sicer je bil vse do svoje smrti zelo pri močeh. Z dejanskimi zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe podrobno navedlo, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Z dolgotrajnim skupnim življenjem se je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje med izročevalcema in prevzemnikoma razvil tesen odnos, čeprav sta bila izročevalca v tistem času še pri zdravju in fizičnih močeh. Kljub temu pa sta se hotela zavarovati za primer onemoglosti in bolezni, pri čemer pa sta zaupala le tožencema, da bosta zanju resnično tudi poskrbela v primeru, ko bo to potrebno, zato sta sklenila tudi sporno pogodbo.

V danem primeru gre za tvegano pogodbo, saj sta prevzemnika s podpisom prevzela obveznost preživljanja izročevalcev. Ob sklepanju pogodbe se ni moglo točno vedeti kakšne bodo življenjske okoliščine na strani izročevalcev (zlasti ne njuna življenjska doba in kakšen bo posledično obseg dajatev s strani tožencev). Zaradi navedene narave pogodbe je neutemeljena pritožbena navedba, da M. pomoči ni potreboval in da sta toženca pred sklenitvijo pogodbe to tudi vedela. Glede na izpovedbo samega tožnika, da je M. bil vse do svoje smrti zelo pri močeh, pomoč res ni bila potrebna, nikakor pa ni mogoče trditi, da sta prevzemnika že ob sklenitvi pogodbe vedela, da pomoči nikoli ne bo potreboval. Del podlage sporne pogodbe je bilo tudi tveganje s katerim so pogodbene stranke morale računati, in sicer da je lahko vrednost tožencema izročenih nepremičnin večja kot pa vrednost dejansko realiziranih dajatev s strani tožencev oziroma obratno. Iz vsega navedenega izhaja, da sta toženca pogodbo izvršila in da jo še vedno izvršujeta. Toženka se je namreč preselila na dom izročevalcev in skrbi za A. Ž., ki je bolna.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podane pomanjkljivost na katere meri pritožba niti tiste na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v skladu z določilom člena 353 ZPP zavrnilo pritožbo s sodbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker pritožnika nista priglasila stroškov pritožbenega postopka, sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.