VSL sodba in sklep I Cp 134/2001

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točkah I/1, I/2 in IV ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba v izpodbijanem, nerazveljavljenem delu potrdi.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvotožencu in drugotožencu naložilo, naj prvotožnici plača znesek 297.477,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zneska 132.226,00 SIT od 13.12.1990 dalje in od zneska 165.250,00 SIT od 18.3.1998 dalje. J. K. je sodišče nadalje naložilo, naj vsakemu izmed tožnikov plača po 2.424.248,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1998 do plačila. Sodišče je še ugotovilo, da je toženec J. K. prejel od matere M. kot darilo na podlagi darilne pogodbe z dne 2.3.1978 1/2 parc. št. 58/13, dvorišče 268 m2 in stavba 80 m2, vpisano v vlož št. 499 k.o. ., toženec V. K. ml. pa 1/2 parc. št. 58/14 stavba 80 m2 in dvorišče 366 m2, vlož. št. 500 k.o. .... Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Nasprotni tožbeni zahtevek J. K., da v zapuščino po materi M. K. spada 190.000 DEM in sredstva na hranilnih vlogah LB TBG Kranj, številka ... v znesku 60.760 din, devizna vloga LB RGB Kranj, številka ... v znesku 1.106,81 DEM in 65.929 ATS, sredstva na žiro računu LB TBG Kranj, številka ... v znesku 579 din, devizna vloga pri LB TBG Kranj na ime A. K. do 6.000 DEM ter 30.000 DEM, 8.000 CFR ter 45.000 ATS, je sodišče zavrnilo. Prav tako pa je sodišče prve stopnje zavrnilo nasprotni zahtevek V. K st., da mu je A. K. dolžna izplačati 190.000 DEM v tolarski protivrednosti. V točki IV izreka pa je sodišča toženca J. in V. K. st. obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožnikov v višini 1.282.850,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožujejo tožniki. Sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo pod točko I/1 spremeni tako, da dosodi prvi tožnici še znesek 1.752.109 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zneska 220.066,00 SIT dalje od 13.12.1990 ter od zneska 1.829.520 SIT od 18.3.1998 dalje. Točko I/2 naj spremeni tako, da vsakemu tožniku prisodi še 2.424.248,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nadalje naj v točki I/3 ugotovi, da je toženec J. K. prejel od matere M. K. kot darilo tudi 1/2 hiše - dvojčka, zgrajenega do III. gradbene faze, vl.št. 499, k.o.... in pod tč. I 4, da je toženec V. K. prejel od matere kot darilo tudi 1/2 hiše - dvojčka, zgrajenega do III. gradbene faze, vl.št. 500 k.o. .... Podrejeno sodišču predlaga, naj sodbo v gornjem obsegu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožniki se sklicujejo na svojo pripravljalno vlogo z dne 22.9.1998, kjer so natančno pojasnili strukturo in podlago svojega zahtevka glede na ugotovitve izvedenca N. V obrazložitvi napadene sodbe naj glede stališč tožene stranke ne bi bilo posebnih ugotovitev. Izvedensko mnenje je korektno, strokovno in verodostojno, vendar pa bi bilo treba upoštevati tudi cenitev L. V zvezi z zavrnilnim delom pod točko I/2 pritožniki navajajo, da drugih zakonskih določil ni. Sodba, ki je iz tega razloga zavrnila tožbeni zahtevek do 1/2, pomeni zato po njihovem mnenju direktno prikrajšanje tožeče stranke. Po stališču pritožbe pa izločitveni zahtevek dedičev po 32. členu ZD ni omejen in ga tožeča stranka v celoti lahko uveljavi na breme tistega dela kmetije, ki je bila v solasti pok. M. K. in zoper toženca J. K., ki je po njej podedoval ta del premoženja. Nazadnje pa pritožniki grajajo še odločitev v I/3. in I/4. točki. Oba toženca naj bi namreč razna posojila najela kasneje, kot je bila zgrajena hiša. V času gradnje naj bi očitno ne bila kreditno sposobna, kar naj bi kazalo na to, da pri gradnji nista mogla sodelovati s svojimi finančnimi sredstvi, saj sta živela drugje in sta porabila praktično vsa denarna sredstva. Za delo na kmetiji pa sta bila toženca posebej plačana. Zoper sodbo pa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo tudi toženci. Sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek pod točkama 1 in 2 zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi, podrejeno pa, da naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da nikdar niso zatrjevali, da bi F. in A. K. ne delala na kmetiji, marveč to, da sta bila za to svoje delo plačana, še več, za čas gospodarjenja na kmetiji sta koristila celo čisti dobiček in ga tudi obdržala. Glede na povedano sedaj ne moreta uveljavljati zahtevka za delo in vlaganja v kmetijo oziroma podati zahtevka v skladu z 32. členom ZD. Kmetija naj z delom in vlaganji po mnenju pritožnikov nikakor ne bi neupravičeno bogatela. Sodišču nadalje očitajo, da ni omenilo in ocenilo dokazov, iz katerih izhaja, da je F. K. razpolagal z denarjem in vodil finančne posle kmetije že od leta 1968 dalje. Čisti letni dobiček zato tožena stranka zatrjuje in dokazuje na podlagi predloženih listinskih dokazil, zlasti na podlagi nespornega izračuna o prodaji krompirja v letu 1985. Pritožniki grajajo pretogo vezanost prvega sodišča na izvedensko mnenje ter navajajo, da bi moralo sodišče na podlagi vseh izvedenih dokazov oceniti, ali to mnenje sprejema ali ne. Nadalje izpostavljajo, da bi moral izvedenec upoštevati tudi delo vseh drugih, ki so pomagali na kmetiji. Sodišče naj bi neutemeljeno povzelo tudi tisti del izvedeniškega mnenja, ki kot vložek A. K. v kmetijo upošteva tudi njen zaslužek iz delovnega razmerja, istočasno pa zaključuje, da sredstva na hranilnih knjižicah na njeno ime niso dohodek od kmetije. Povsem nesprejemljiv naj bi bil nadalje zaključek sodišča, češ da je nesporno, da je A. K. opeko kupila še pred poroko. Sodišče naj tudi ne bi upoštevalo, da je bila korist tožeče stranke iz kmetije plačevanje pokojninskega zavarovanja za pokojnega F. K., na podlagi česar sta lahko mladoletna otroka - tožnika dobila pokojnino po očetu. Pritožniki nadalje menijo, da utemeljitev zavrnilnega dela glede izplačila 190.000 DEM ni sposobna ocene, saj je povsem pavšalna. Pritožbi sta delno utemeljeni. O pritožbi zoper izrek v točkah II in III : Pritožbene navedbe, ki grajajo odločitev glede zahtevka po nasprotni tožbi (na izročitev dvakrat po 190.000 DEM in na ugotovitev, da spadajo devizna sredstva na hranilnih knjižicah A. in F. K. v zapuščino po M. K.) so po oceni pritožbenega sodišča pravno irelevantne. Katera dejstva so pravno pomembna (upoštevna) in katera ne, je odvisno od tega, katera pravna pravila pridejo v nekem pravnem razmerju v poštev. Le tista dejstva, na katera ta pravna pravila navezujejo določeno pravno posledico, imajo namreč določeno pravno težo, so pravno relevantna za zadevo. Katera so tista pravna pravila, ki jih je v določeni zadevo potrebno uporabiti, pa je po drugi strani zopet odvisno od tega, kakšna je dejanska podlaga, ki jo stranke zatrjujejo. Nasprotna tožnika zatrjujejta, da sta A. in F. K. čisti dobiček od dela na kmetiji (vsaj v določenem delu) ohranila v denarju. Za ugoditev zahtevku, da v zapuščino po pokojni M. K. spada 190.000 DEM in denarna sredstva na v izreku izpodbijane sodbe navedenih hranilnih vlogah, pa bi moral nasprotni tožnik zatrjevati in dokazati, da gre za denar, ki je pripadal pokojni materi do njene smrti, ne pa zgolj to, da gre za sredstva, ki so čisti dobiček od prodaje krompirja. Ker se tudi vsa pritožbena izvajanja osredotočajo le na slednje vprašanje, glede ključnih okoliščin pa obstaja popolna trditvena vrzel, s pritožbo nasprotni tožnik v tem delu ne more uspeti. Podobno pa velja tudi glede nasprotnega tožbenega zahtevka V. K. st. na plačilo 190.000 DEM. Nasprotni tožnik ni izkazal dejanske in posledično tudi ne pravne podlage, ki bi utemeljevala to njegovo denarno terjatev. Zatrjevanje, da gre za čisti dobiček kmetije, tožbenega zahtevka ne utemeljuje. To dejstvo pa bi bilo lahko pomembno pri odločanju o tožbenem zahtevku po 32. členu Zakona o dedovanju - ZD oziroma po 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, o čemer bo govor kasneje. Vse navedeno je (le da z drugimi besedami) obrazložilo že prvo sodišče, katerega odločitev je pritožbeno sodišče v tem delu potrdilo, saj niso podani niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). O pritožbi zoper izrek v točkah I/3 in I/4 : Predmet pritožbenega preizkusa je zavrnilni del zahtevka na ugotovitev, da sta J. in V. prejela na podlagi darilne pogodbe s strani M. K. poleg vsak 1/2 parcele tudi vsak 1/2 hiše - dvojčka, zgrajenega do III. gradbene faze. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se po eni strani opira na dejstvo, da se v darilni pogodbi omenja le parcela, po drugi strani pa ugotavlja, da sta si toženca z delom na kmetiji prislužila les, iz katerega je hiša - dvojček zgrajena, poleg tega pa sta pri gradnji hiše sodelovala tako s svojim delom, kot s svojimi finančnimi sredstvi. Tožniki nasproti zgoraj navedenemu niso ponudili kakšnega trdnega dokaza, marveč zgolj zatrjevanje prvotožnice, da je šlo tako za zemljišče kot za hišo, češ da ji je tako povedala tašča. V pritožbi pa še navajajo, da v času gradnje toženca nista bila kreditno sposobna, sicer bi kredit od banke prejela že tedaj, kar naj bi kazalo na to, da pri gradnji nista mogla sodelovati s svojimi sredstvi, saj sta živela drugje in naj bi za življenje porabila praktično vsa denarna sredstva. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da takšna navedba ni le zatrjevanje dejstev brez slehernih dokazov, marveč gre celo za povsem neargumentirano pritožbeno navajanje. Takšna pritožba pa ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ker niso podani niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno tudi v tem delu sodbo potrditi (353. člen ZPP). Ob tem pa pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da bi ob sicer (tudi med strankami) nesporni vsebini sodbenega izreka, ki zavrača del zahtevka , ki se nanaša na hišo - dvojčka, zgrajenega do III. gradbene faze, opredelitev parcele kot "dvorišče in stavba" znala v prihodnosti zavajati, kar pa ob uporabi pooblastila po 328. člena ZPP ne bo imelo škodljivih posledic. O pritožbi zoper izrek v točki I/1 in I/2 : Materialnopravni podlagi odločitve v tem delu sta dve. Zahtevek prve tožnice (točka 1) temelji na splošnem pravilu obligacijskega prava iz 210. člena ZOR. Metoda, s katero je prvo sodišče ugotavljalo koristi kmetije, ki jo je prevzel prvotoženec, kot posledico tožničinega dela , je načeloma pravilna, vendar pa so bile v njeni konkretni aplikaciji storjene napake, na katere opozarja pritožba tožencev. Pritoženo sodišče se strinja s pritožniki, ko ti navajajo, da tožnica ne more uveljavljati zahtevka glede koristi, ki jo je sama obdržala kot čisti dobiček v obliki denarja. V tem primeru bi namreč prišla do tega denarja dvakrat, kar pa je situacija, ki je diametralno nasprotna zakonskemu dejanskemu stanu po 210. členu ZOR. Izvedenec je tožničino delo ovrednotil v denarju. Ob tem pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da tistega tožničinega dela, ki se je odrazil kot čisti dobiček v denarju in ga je sama obdržala, ni mogoče šteti za prikrajšanje na njeni strani in tudi ne za obogatitev na drugi strani. Prav tako za korist kmetije ni mogoče šteti tistega dela tožničinega zaslužka, ki ga je dobila kot delavka v trgovini ... ter iz njega kupila devize, kot pravilno opozarjajo pritožniki. O tem dejstvu sodišče sicer ni razpravljalo, saj je očitno štelo, da ni pravotvorno. Na ta način pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materilnopravno določilo 210. člena ZOR. Iz teh razlogov pa je tudi dejansko stanje, katerega ugotovitev sodišču nalaga pravilo iz 210. člena ZOR, nepravilno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zaradi vsestranske razjasnitve zadeve pritožbama obeh pravdnih strank v tem obsegu ugodilo ter sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Podobni, deloma celo enaki razlogi pa narekujejo tudi razveljavitev izpodbijane sodbe v I/2. točki izreka. Pravna podlaga tega zahtevka je podana v 32. členu ZD, ki predstavlja specialno določbo v razmerju do 210. člena ZOR. Tudi v tem primeru pa velja, da je mogoče kot prispevek k ohranitvi ali povečanju zapustnikovega premoženja šteti le dejanski prispevek, v obravnavani zadevi torej dejansko korist, ki jo je imela kmetija zaradi dela F. K., ne pa tistega dela dobička, ki je ohranil denarno formo in je s kmetijo oziroma premoženjem zapustnice nasploh izgubil sleherno dejansko in pravno vez. Metodološki pristop prvega sodišča, ki je s pomočjo izvedenca izračunalo, koliko znaša v denarju ovrednoteno delo, ki ga je F. K. opravil v vsem času, je sicer dokazno uporaben, vendar pa še ne more dati dokončenega dejanskega rezultata niti potem, ko se od njega odštejejo vsi stroški, ki naj bi jih imel F. K. v vsakodnevnem življenju. Ob takšni metodologiji ugotavljanja prispevka na eni in koristi na drugi strani je treba namreč upoštevati vse koristi, ki jih je imel zapustnikov potomec. Tožena stranka je dejstva o denarnih sredstvih na hranilnih knjižicah A. in F. K. zatrjevala v okviru utemeljevanja zahtevka po nasprotni tožbi, kar pa seveda ne pomeni, da ta dejstva ne morejo biti obenem ali pa vsaj podrejeno del trditvene podlage, ki utemeljuje ugovore tožene stranke zoper zahtevek tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa je očitno materialnopravno zmotno štelo, da ne gre za dejstva, ki so pravno odločilna. Posledica takšne napačne materialnopravne odločitve pa se odraža v tem, da je dejansko stanje ostalo v tem delu nerazčiščeno. Iz tega razloga je bilo treba sodbo tudi tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). Ker se pritožujeta obe pravdni stranki, dejansko stanje pa je ostalo nepojasnjeno zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, je bilo treba sodbo v tem delu razveljaviti tako v zavrnilnem kot v obsodilnem delu. Pri tem pa velja kljub vsemu opozoriti, da je pravno stališče prvega sodišča, po katerem lahko tožniki uveljavljajo izločitvene zahtevke po 32. členu ZD le zoper tisti del, ki spada v zapuščino (torej solastniški del M. K.), saj zoper solastnika druge polovice (V. K. st.) ta tožbeni zahtevek ni bil naperjen in torej tudi ob ustrezni dejanski podlagi ugoditev zahtevku z drugačno pravno kvalifikacijo ne bi bila mogoča. Ker o zadevi tako še ni dokončno odločeno, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi izrek o stroških ter bo o vseh stroških postopka odločeno s končno odločbo. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.