VSL odločba PRpv 57/2006

Ob reševanju pritožbe obdolžene odgovorne osebe A. B. se odločba o prekršku po uradni dolžnosti zanjo in za obdolženo pravno osebo L. d.d., razveljavi ter zadeva vrne v novo odločitev.

V Republiki Sloveniji so na podlagi 1. odstavka 208. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 7/03 in 86/04, uporablja pa se od 1. 1. 2005, za odločanje o pritožbah zoper odločbe o prekrških pristojna višja sodišča kot sodišča za prekrške druge stopnje. V skladu z določbo 222. člena ZP-1 se postopki o prekrških, ki do začetka uporabe ZP-1 še niso bili pravnomočno končani, dokončajo po dosedanjih predpisih.

Z odločbo o prekršku sta bili obdolženi pravna in odgovorna oseba spoznani za odgovorni storitve prekrška po 7. točki 1. odstavka 71. člena Zakona o deviznem poslovanju, za katerega jima je bila izrečena denarna kazen, in sicer pravni osebi v višini 350.000 tolarjev in odgovorni osebi v višini 120.000 tolarjev, ter naloženo plačilo stroškov postopka.

Proti takšni odločbi se je pravočasno pritožila obdolžena odgovorna oseba. V pritožbi podrobneje opisuje razmere, v katerih se je nahajala družba ter pojasnjuje, da je uprava po statutu družbe sicer enočlanska, vendar pa je imel in ima še danes v krogu kolegija odgovorne vodje posameznih oddelkov oziroma poslovnih funkcij.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 1. odstavka 190. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. - ZP) je višje sodišče najprej ugotovilo, da je bila v postopku na prvi stopnji podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke 1. odstavka 186. člena ZP, ki je med drugim podana, če obdolženec v postopku o prekršku pred izdajo odločbe o prekršku ni bil zaslišan, razen v primerih iz 2. odstavka 59. člena ZP (neopravičen obdolženčev izostanek) in 1. do 4. odstavka 159. člena istega zakona (skrajšani postopek). Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da prvostopenjska odločba ni bila izdana na podlagi prej navedenih določil, ampak je organ prve stopnje sprejel izjavo zagovornika obdolženih pravne in odgovorne osebe kot njun zagovor. Takšno dokazovanje pa je, upoštevaje, da je zagovor obdolženca oseben dokaz, torej dokaz, ki mora biti izveden tako, da je zaslišana ali pa poda pisni zagovor tista oseba, ki je obdolžena prekrška, nesprejemljivo. Zagovornik sicer lahko sestavi obdolžencu pisni zagovor, vendar pa ga ne more posredovati v njegovem imenu.

V skladu z 8. odstavkom 194. člena Zakona o prekrških organ druge stopnje, če pri reševanju pritožbe ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je izdal odločbo v korist obdolženca, v korist tudi kakšnemu drugemu obdolžencu, ki se ni pritožil, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta. Upoštevajoč to določbo je tako po uradni dolžnosti ravnalo tudi za obdolženo pravno osebo, ki se zoper odločbo o prekršku ni pritožila.

Glede na navedeno je višje sodišče odločilo kot izhaja iz izreka te odločbe.

Prvostopenjski organ naj v ponovljenem postopku opisano pomanjkljivost odpravi ter o zadevi na novo odloči, pri tem pa upošteva tudi pritožbene navedbe v zvezi z odgovornostjo obdolžene odgovorne osebe ter po potrebi dopolni postopek. V skladu s 16. členom ZP je namreč po tem zakonu odgovorna oseba, kateri je v pravni osebi poverjeno določeno področje dela pri upravljanju, poslovanju ali v delovnem procesu, pri čemer je odgovornost odgovorne osebe podana le, če je do prekrška prišlo z njenim dejanjem (storitvijo, opustitvijo) ali opustitvijo dolžnega nadzorstva in če je pri tem ravnala malomarno ali naklepno, razen če predpis, s katerim je določen prekršek, ne določa, da je mogoče storiti prekršek samo z naklepom.