VSL sodba in sklep IV Cp 3486/2005

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča z dne
6.4.2004.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se mladoletni L. zaupa v varstvo in oskrbo očetu A.K. Materi je naložilo, da mora od 3.2.2005 zanj plačevati mesečno preživnino v višini 20.000,00 SIT. Stike med materjo in sinom je uredilo med tednom tako, da toženka prevzame otroka vsak torek in četrtek ob 14.00 uri in ga vrne ob 19.00 uri, za konec tedna pa tako, da vsak drugi konec tedna v mesecu toženka prevzame otroka v petek ob 17.00 uri in ga vrne tožniku v nedeljo ob 19.00 uri. Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške. S sklepom z dne 6.4.2004 je zavrnilo toženkin ugovor proti izdani začasni odredbi z dne 5.5.2004, opr.št. P 675/2003-IV. Toženki je naložilo, da mora tožniku v roku 3 dni izročiti mladoletnega L., sicer se odredi njegov odvzem in izročitev očetu. Uredilo je tudi stike med otrokom in materjo in sicer na enak način kot je to storilo s končno sodbo. Tožena stranka v pritožbi proti sodbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Navaja, da je tragedija, v katero je padla s sinom, posledica nestrokovnega dela CSD G. Pri pristojnem ministrstvu je vložila zahtevek za izločitev tega centra v celoti, ki mu je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ugodilo z odločbo z dne 26.7.2004. To odločbo izpodbijana sodba sicer omenja, vendar je ne ocenjuje vrednostno kot dokaz. Po 6 letih življenja z materjo je prišlo do nasilnega odvzema otroka v izvršilnem postopku, ki se je izvršil s pomočjo policije. Toženka se je odločila, da živi na svojem domu, tesno z naravo, zato je tudi otroku omogočila tak način. L. ni obiskoval vrtca zaradi nasveta Centra za socialno delo G., naj se izvajajo celodnevni stiki, ne pa po toženkini krivdi. V situaciji, ko je imela težave s Centrom za socialno delo G. in tožnikom, ter ni bila deležna praktično nobene strokovne pomoči, je življenjsko, da toženka ni več dopuščala stikov otroka z očetom. Nihče ni ocenil, da bi bila zaradi osebnostnih lastnosti neprimerna kot mati. V postopku sta bila angažirana dva izvedenca, ki sta prišla do popolnoma različnih zaključkov, zato je toženka v pripravljalni vlogi predlagala, naj se angažira še tretji, kar je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Razmere, v katerih otrok sedaj živi, je sodišče prve stopnje pomanjkljivo raziskalo, zlasti pa je prezrlo, da L. večino časa preživi s starimi starši. Toženka v pritožbi proti sklepu z dne 6.4.2004 izrecno ne uveljavlja nobenega formalnega pritožbenega razloga, predlaga pa, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, sklep o izdani začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepremišljena in bo sinu povzročila ogromno škodo, saj bo iztrgan iz dosedanjega okolja. Toženka se zaveda, da nosi del krivde za to, da sin dlje časa ni imel stikov s tožnikom, vendar je med postopkom spremenila svoja prejšnja stališča. Celo tožnik je potrdil, da so odnosi od srečanja do srečanja napredovali, zato ni jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo za tako dramatičen poseg v otrokovo življenje. Sodišče prve stopnje je vse toženkine izjave obrnilo njej v škodo, hkrati pa je brez predsodkov verjelo tožniku. Pritožbi nista utemeljeni. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št. 69/04 - prečiščeno besedilo, ZZZDR) v 6. odstavku 106. člena določa, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema, da imata starša pravico do stikov z otrokom in da se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi. Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na zahtevo drugega od staršev odloči, da se tistemu od staršev, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se otrok zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist. Ker se je v predmetnem sporu izpostavilo vprašanje preprečevanja stikov med očetom in mladoletnim L. s strani matere, je to, upoštevajoč abstraktno dejansko stanje 6. odstavka 106. člena ZZZDR, terjalo razčiščevanje naslednjih pravno relevantnih okoliščin: - ali tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča otrokove stike z drugim od staršev; - ali je drugi od staršev že zaprosil za strokovno pomoč centra za socialno delo, pa stikov ni bilo mogoče izvrševati niti ob nihovi pomoči; - ali drugi od staršev izpolnjuje pogoje za varstvo in vzgojo otroka, pri čemer je treba oceniti celoten sklop okoliščin, zlasti bivanjske in premoženjske razmere, delovni čas, čustveno navezanost, morebitne odnose z drugimi člani družine in načrte za prihodnost, opraviti pa je treba tudi prognozo otrokovega fizičnega in psihičnega razvoja ter lojalnega obnašanja pri uresničevanju pravice do stikov drugega od staršev, če se otrok zaupa temu staršu; - kakšna je drža otroka do stikov s staršem, pri katerem ne živi, to je, ali jih sprejema ali pa ima do njih odklonilno stališče. Vse zgoraj naštete okoliščine so hkrati tiste, ki napolnjujejo pravni standard koristi otroka, ki je temeljno vodilo za ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka, tudi kadar se odloča o njegovem varstvu in vzgoji. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka vztrajno preprečevala otrokove stike z očetom, ki je zaprosil za strokovno pomoč Centra za socialno delo G.; da stikov ni bilo mogoče izvrševati niti ob njihovi pomoči kljub odločbi Centra za socialno delo G. z dne 27.12.2002 o dovolitvi izvršbe; da je tožnik po svojih osebnostnih lastnostih primeren za očeta; da živi v solidnih socialno ekonomskih razmerah; da je otrok nanj čustveno navezan; da je pozitivno čustveno naravnan do starih staršev (očetovih staršev); da tožnik omogoča stike med otrokom in materjo, L. pa stike z mamo pozitivno sprejema, so narekovale odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, da se mladoletni L. zaupa v varstvo in vzgojo očetu. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju otrokove koristi skrbno pretehtalo na eni strani škodljive posledice, ki jih je mati z neodgovornim in sistematičnim preprečevanjem stikov z očetom povzročala sinu, na drugi strani pa morebitne škodljive posledice odločitve, da se mladoletni otrok zaupa v varstvo in vzgojo očetu (zlasti z vidika čustvene navezanosti na mater in spremembe življenjskega okolja). Ker je za analizo takšne situacije potrebno strokovno znanje, se je pri tem pravilno oprlo na izvedeniško mnenje sodne izvedenke, klinične psihologinje N. H., ki je bilo izdelano 5.12.2004, torej približno pol leta po prisilni izvršitvi začasne odredbe z dne 5.1.2004, da se otrok do pravnomočne rešitve spora zaupa v varstvo in vzgojo tožniku. Iz njega izhaja, da je deček zaradi mnogih sprememb, ki so se zgodile v obdobju nekaj let, sicer čustveno obremenjen in travmatiziran, vendar pa kaže pozitivna čustva do obeh staršev, v novem okolju (doma in v Osnovni šoli Š.) pa se dobro počuti. Ni sicer dvoma, da je pretrganje odnosov z materjo predstavljalo šok za otroka, k intenzivnosti katerega je znatno doprinesla toženka s svojim samovoljnim ravnanjem. Vendar pa izvedeni dokazi ne omogočajo sklepanja, da bi bilo za mladoletnega sina pravdnih strank, ki v trenutku odvzema ni odklanjal stikov z očetom, koristneje, da ostane pri materi, ki ni zmogla lojalnega obnašanja pri uresničevanju pravice do stikov, kot pa pri očetu. Tožena stranka nekorektno interpretira sklep Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 26.7.2004, št. 03200/00170/2002 0109 SL-08, s katerim je ugodilo njenemu predlogu in za vse postopke v izvrševanju javnih pooblastil v zvezi z mladoletnim otrokom določilo Center za socialno delo L. V obrazložitvi je poudarilo, da odločitev ni posledica domnevne nestrokovnosti in nepristrankosti strokovnih delavcev Centra za socialno delo G., ampak skrhanega odnosa med navedenim Centrom in toženko. Citirana odločba torej nikakor ne more biti razlog, zaradi katerega poročila Centra za socialno delo G., ki so bila skrbno pripravljena in izdelana, ne bi mogla imeti dokazne vrednosti. Mnenje v pritožbi, da sta bila v postopku angažirana dva izvedenca, ki sta prišla do popolnoma različnih zaključkov, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje postaviti novega izvedenca, ne drži. Izvedeniški mnenji dr. T. P. in N. H. se ujemata v tem, da je mati zavestno onemogočala stike med očetom in otrokom in s tem povzročila, da ji je bil otrok odvzet in izročen očetu, in v oceni osebnostne primernosti obeh roditeljev. Med obema mnenjema pa je tudi pomembna razlika, ki je posledica časovne komponente: prvo, to je mnenje dr. T. P., je bilo izdelano 17.7.2004, drugo, to je mnenje N. H., pa 5.12.2004. Medtem ko izvedenec dr. T. P. z otrokom ni uspel vzpostaviti nobenega stika, zaradi česar ni mogel opraviti klinično psihološkega pregleda in psihodiagnostike otroka, je sodni izvedenki N. H. po začetni otrokovi nezaupljivosti to uspelo, zato je na podlagi opazovanj, pogovorov in testnih preizkusov tudi lahko oblikovala določene zaključke o dečkovem čustvenem doživljanju in njegovih mentalnih sposobnostih. V tem pogledu torej drugo mnenje prvega nadgrajuje, nikakor pa ga ne negira. Ker torej ni mogoče trditi, da se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali je izvid enega ali obeh izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju (primerjaj z 2. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog z novim izvedencem kliničnim psihologom. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Iz istih razlogov, zaradi katerih je pravilna odločitev o glavni stvari, je pravilna tudi odločitev o začasnem zaupanju otroka v varstvo in vzgojo očetu oziroma o zavrnitvi ugovora proti izdani začasni odredbi. Pritožbeno sodišče je zato tudi to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča z dne 6.4.2004 (2. tč. 365.čl. ZPP).