VSRS Sodba X Ips 462/2011

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Agencije RS za okolje, št. 35469-120/2009-17 z dne 24. 11. 2010, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za izdajo potrdila o vpisu revidentke v evidenco zbiralcev odpadkov.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzame relevantno zakonodajo oziroma predpise ter zaključi, da enotnega dovoljenja z dne 28. 12. 2004 (za opustitev izkoriščanja in za izvajanje del pri sanaciji v kamnolomu), ki je bilo revidentki izdano na podlagi določb Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud), ni mogoče šteti za dovoljenje za gradnjo objekta za predhodno skladiščenje odpadkov za namene opravljanja dejavnosti (zbiranje gradbenih odpadkov), saj ni bilo izdano na podlagi Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

3Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije z izpolnjevanjem pogojev po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo izpodbija zaradi kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z argumenti prvostopenjskega sodišča glede neobstoja procesnih napak pri izdaji izpodbijanega upravnega akta. Materialno pravo pa naj bi bilo napačno uporabljeno glede vprašanja, katere predpise je treba uporabiti pri presoji izpolnjevanja pogojev za vpis v evidenco zbiralcev gradbenih odpadkov, saj določbe ZGO-1 ne veljajo za gradnjo in vzdrževanje tistih objektov v rudniškem prostoru, ki so neposredno povezani z raziskovanjem, izkoriščenjem ali prenehanjem izkoriščanja mineralnih surovin. Vlogo za vpis v evidenco zbiralcev odpadkov je vložila zaradi tega, ker želi s predelavo gradbenih odpadkov pridobiti potrebne količine materiala za izvedbo končne sanacije kamnoloma, za zasipavanje izkoriščenih delov kamnoloma z ustreznimi materiali in vzpostavitev območja v prvotno stanje. To napotuje na uporabo predpisov o rudarstvu in ne ZGO-1. Ugovarja kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom, saj naj upravni organi in sodišče ne želijo vsebinsko obravnavati vprašanj, ki bi lahko pripeljala do ugodnejšega izida zanjo. Opozarja tudi na nastanek velike škode, saj je onemogočena pri izvajanju svoje registrirane dejavnosti, iz katere naj bi v preteklih letih pridobivala od 25-30 % prihodkov, ima 8 zaposlenih in v primeru nadaljnje onemogočene dejavnosti ji grozi stečaj. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4Tožena stranka je v odgovoru na revizijo navedla le, da je ta neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Vrhovno sodišče je revizijo dovolilo iz razloga 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Gre za pravno vprašanje, ali se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev po drugi alineji drugega odstavka 16. člena Uredbe uporabljajo določbe ZGO-1 ali ZRud. Vprašanje je pomembno glede na vsebino obravnavane zadeve, odločitev o tem vprašanju pa bo pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Ker je revizija dovoljena že iz navedenega razloga, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo še do navedb o nastanku velike škode, ki smiselni kažejo na uveljavljanje razloga za dovoljenost tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8V zadevi gre za izdajo potrdila o vpisu v evidenco zbiralcev odpadkov. Tožeča stranka namreč želi potrdilo o vpisu v evidenco zaradi zbiranja oziroma ravnanja z gradbenimi odpadki. Uredba o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih(1) (v nadaljevanju Uredba o gradbenih odpadkih), določa obvezno ravnanje z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih zaradi gradnje, rekonstrukcije, adaptacije, obnove ali odstranitve objekta (1. člen). V 2. členu Uredbe o gradbenih odpadkih je navedeno, da je zbirni center (za tovrstne odpadke) urejen prostor na prostem ali v objektu, vključno z opremo za pregled, ugotavljanje količin, predhodno skladiščenje in razvrščanje gradbenih odpadkov z njihovo ponovno uporabo kot gradbeni material ali za obdelavo; ta center upravlja zbiralec gradbenih odpadkov (10. točka). Glede pogojev za prevzem, skladiščenje in prevoz gradbenih odpadkov uredba določa, da lahko zbiralec gradbenih odpadkov začne zbiranje gradbenih odpadkov, če ima v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, potrdilo ministrstva o vpisu v evidenco zbiralcev odpadkov (prvi odstavek 11. člena Uredbe o gradbenih odpadkih). Obvezno ravnanje z odpadki pa določa Uredba o ravnanju z odpadki(2) (v nadaljevanju Uredba), ki v 16. členu glede vpisa v evidenco zbiralcev odpadkov določa, da lahko zbiralec odpadkov začne zbirati odpadke, ko pridobi odločbo ministrstva o vpisu v evidenco zbiralcev odpadkov (prvi odstavek 16. člena Uredbe). Potrdilo pa se izda na zahtevo pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika, če (med drugim) razpolaga z objekti za predhodno skladiščenje, urejeno v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in opremo, s katero se zagotavlja preprečevanje škodljivih vplivov na okolje (2. alineja drugega odstavka 16. člena Uredbe).

9Iz citiranih določb tudi po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da se zahteva iz druge alineje drugega odstavka 16. člena Uredbe nanaša tudi na urejen prostor na prostem. Objekti, torej tudi zbirni center, pa morajo biti urejeni v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov. Gre torej za upravno dovoljenje s področja graditve objektov in dovoljenje, ki potrjuje, da je objekt zgrajen v skladu s predpisi, je uporabno dovoljenje, ki potrjuje, da je gradnja izvedena v skladu z gradbenim dovoljenjem, ki se izda na podlagi ZGO-1 in zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča enotnega dovoljenja, ki je bilo izdano tožeči stranki na podlagi določb ZRud (za opustitev izkoriščanja), ni mogoče šteti za dovoljenje za gradnjo objekta za predhodno skladiščenje, urejeno v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in opremo, s katero se zagotavlja preprečevanje škodljivih vplivov na okolje, oziroma dovoljenje iz druge alineje drugega odstavka 16. člena Uredbe. ZGO-1 v 1. členu določa, da določbe tega zakona ne veljajo za gradnje in vzdrževanje tistih objektov v rudniškem prostoru, ki so v neposredni povezavi z raziskovanjem, izkoriščanjem ali prenehanjem izkoriščanja mineralnih surovin, na kar opozarja revidentka, vendar v obravnavani zadevi ne gre za dovoljenje v zvezi s prenehanjem izkoriščanja (za to je revidentka pridobila dovoljenje po ZRud), pač pa za opravljanje dejavnosti zbiranje gradbenih odpadkov oziroma vpis v evidenco zbiralcev odpadkov.

10Po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljeni niti revizijski ugovori glede kršitev določb postopka, ki naj bi pomenile kršitev načela enakosti pred zakonom. Tako upravna organa kot sodišče prve stopnje so revidentkino zahtevo obravnavali po vsebini in meritorno odločili o njej. Razloge za odločitev so dovolj natančno in razumno utemeljili, tako da ugovor neobrazloženosti ni utemeljen. Vrhovno sodišče pa se strinja z revidentkino navedbo, da ni zagotovila, če je stranka z določenimi listinami uspela uveljaviti neko pravico, da ji bo to uspelo tudi v drugo. Dejstvo je, da se lahko v vmesnem času spremenijo predpisi in je zahtevano izpolnjevanje drugih pogojev za pridobitev neke pravice, upravni organi pa odločajo na podlagi predpisov, ki veljajo v času odločanja in to ne predstavlja njihove samovolje, pač pa je v skladu z načelom zakonitosti.

11Revidentkino sklicevanje na sodbo upravnega sodišča I U 1642/2009, v kateri naj bi bilo v podobni zadevi zavzeto drugačno stališče, pa je neupoštevno, saj ne gre za podobno zadevo, kajti v njej je bila zahtevana izdaja dovoljenja za sanacijo kamnoloma in ne za vpis v evidenco zbiralcev odpadkov, kot je to v obravnavani zadevi. Gre namreč za dve različni dovoljenji oziroma različni dejavnosti: eno je za sanacijo kamnoloma in drugo za zbiranje oziroma ravnanje z odpadki.

12Ker je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno, revizijski ugovori pa niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.

13Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 34/2008.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 34/2008.