VSRS Sklep Cpg 2/2014

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sklepom I R 503/2011 z dne 16. 12. 2011 razglasilo izvršljivost arbitražne odločbe Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije št. SA 5.6.-2/2009 z dne 11. 3. 2011. Z navedeno arbitražno odločbo je bilo tožbenemu zahtevku prve in druge tožnice (prve in druge predlagateljice) za plačilo 1,152.232,70 EUR z zamudnimi obrestmi ugodeno, medtem ko je bil tožbeni zahtevek tožene stranke (nasprotne udeleženke) za plačilo 2,834.185,00 EUR z zamudnimi obrestmi zavrnjen. Na podlagi pritožbe nasprotne udeleženke je Vrhovno sodišče s sklepom Cpg 2/2012 z dne 17. 7. 2012 razveljavilo sklep sodišča prve stopnje I R 503/2011 z dne 16. 12. 2011 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

2V novem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom I R 600/2012 z dne 1. 10. 2013 ponovno razglasilo izvršljivost arbitražne odločbe Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije št. SA 5.6.-2/2009 z dne 11. 3. 2011.

3Zoper sklep sodišča prve stopnje I R 600/2012 z dne 1. 10. 2013 je nasprotna udeleženka vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

4Predlagateljici sta odgovorili na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev.

5Sodišče predlog za razglasitev izvršljivosti domače arbitražne odločbe zavrne, če je podan kateri od razlogov za razveljavitev iz 2. točke drugega odstavka 40. člena Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit, drugi odstavek 41. člena ZArbit). V skladu s to določbo sodišče razveljavi domačo arbitražno odločbo, če po uradni dolžnosti ugotovi, da predmet spora ne more biti predmet arbitražnega sporazuma ali da je arbitražna odločba v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije (2. točka drugega odstavka 40. člena ZArbit). V postopku razglasitve izvršljivosti domače arbitražne odločbe sodišče odloča po pravilih nepravdnega postopka, v katerem se smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), če ni z ZArbit ali Zakonom o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) določeno drugače (drugi odstavek 9. člena ZArbit, 37. člen ZNP).

6Relevantno dejansko stanje je sledeče:

- Koncesijska pogodba za izgradnjo kanalizacijskega omrežja z napravami za čiščenje ter za izvajanje gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih voda v Občini ..., ki je vsebovala arbitražni sporazum o pristojnosti Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije, je bila sklenjena 19. 10. 2001 (priloga B2).

- Prva predlagateljica (tuja pravna oseba) in druga predlagateljica (domača pravna oseba) sta v arbitražnem postopku v zadevi SA 5.6.-2/2009 s tožbo zahtevali plačilo za opravljeno storitev čiščenja odpadnih voda, medtem ko je nasprotna udeleženka z nasprotno tožbo zahtevala povrnitev škode zaradi neizpolnitve koncesijske pogodbe, saj naj bi predlagateljici ne zgradili celotnega kanalizacijskega omrežja (priloga A3).

- Arbitražna odločba v zadevi SA 5.6.-2/2009 je bila izdana 11. 3. 2011.

7Pritožba ni utemeljena.

8Predlagateljici in nasprotna udeleženka sta se (že) v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevali na predloženi naročeni pravni mnenji o razlagi 40. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS; priloga A6 - pravno mnenje prof. dr. Aleša Galiča, priloga B6 - pravno mnenje doc. dr. Aleksija Mužine). Pritožbeni očitki nasprotne udeleženke v smeri neverodostojnosti naročenega pravnega mnenja predlagateljic, ker naj bi bil njegov avtor član iste katedre na fakulteti kot dva arbitra arbitražnega senata, ki je izdal sporno arbitražno odločbo, niso utemeljeni.

9Sodišče upošteva naročena pravna mnenja udeležencev kot del navedb o njihovih pravnih naziranjih. Udeleženci v postopku svojih pravnih naziranj niso dolžni podati, če pa jih podajo, sodišče nanje ni vezano (primerjaj tretji odstavek 180. člena ZPP). V kolikšni meri bodo pravna naziranja udeležencev vplivala na odločitev sodišča, je odvisno od njihove prepričljivosti oziroma od teže argumentov. Navsezadnje bi lahko udeleženec v svoji vlogi podal pravna naziranja, ki jih je zavzel sam arbitražni senat, pa to še ne bi pomenilo, da se sodišče v postopku razglasitve izvršljivosti domače arbitražne odločbe s takšnimi pravnimi naziranji ne bi smelo strinjati. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da okoliščina, kot je pripadnost avtorja naročenega pravnega mnenja in arbitra v isti zadevi isti katedri pravne fakultete, sama po sebi ne bi bila utemeljen razlog za izločitev arbitra, saj običajni službeni kontakti ne zbujajo utemeljenega dvoma o neodvisnosti in nepristanskosti arbitra (15. člen ZArbit). Če takšna okoliščina sama po sebi ni okoliščina, ki bi zbujala utemeljen dvom o neodvisnosti in nepristanskosti arbitra, takšna okoliščina tudi ne more biti okoliščina, ki bi zbujala dvom v verodostojnost naročenega pravnega mnenja.

10Nasprotna udeleženka v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru predpostavka arbitrabilnosti spora izpolnjena (drugi odstavek 41. člena ZArbit v zvezi s prvo alinejo 2. točke drugega odstavka 40. člena ZArbit). Njen očitek ni utemeljen.

11Ker je bil arbitražni sporazum z dne 19. 10. 2001 sklenjen pred uveljavitvijo ZArbit (9. 8. 2008, 52. člena ZArbit), se njegova veljavnost presoja po dotlej veljavnih predpisih (prvi odstavek 50. člena ZArbit), torej po določbah Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (v nadaljevanju ZPP/99, Ur. l. RS, št. 26/1999, z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki so veljale pred uveljavitvijo ZArbit. Prvi odstavek 460. člena ZPP/99 pa je določal, da za spore o pravicah, s katerimi prosto razpolagajo, lahko stranke s pogodbo določijo pristojnost domače arbitraže. Edini pogoj, ki ga je ZPP/99 določal za reševanje sporov pred domačo arbitražo, je bil torej ta, da gre za pravice, s katerimi stranke prosto razpolagajo.

12V obravnavanem primeru je bila za spore iz koncesijske pogodbe dogovorjena domača arbitraža - Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije. S pravicami, ki jih stranki dogovorita v koncesijski pogodbi, stranki lahko prosto razpolagata; še zlasti, če gre na primer za pravico do plačila za opravljeno storitev ali za pravico do odškodnine zaradi kršitve koncesijske pogodbe. V obravnavanem primeru je bil pred domačo arbitražo obravnavan zahtevek za plačilo opravljene storitve čiščenja odpadnih voda oziroma nasprotni zahtevek za povrnitev škode zaradi neizgradnje celotnega kanalizacijskega omrežja, kar oboje predstavlja primer pravic, s katerimi stranke lahko prosto razpolagajo (prvi odstavek 460. člena ZPP/99).

13V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo sporno, ali je (ne glede na ureditev arbitrabilnosti sporov v ZPP/99) določba 40. člena ZGJS za tam urejene primere izključevala arbitrabilnost sporov.

14ZGJS (Ur. l. RS, št. 32/1993 z dne 17. 6. 1993) je stopil v veljavo 2. 7. 1993. Določba njegovega 40. člena se glasi: „Če pride pri izvajanju koncesijske pogodbe do spora med koncedentom in koncesionarjem, odloča o sporu redno sodišče.“ Državni zbor je nato dne 13. 7. 2011 sprejel avtentično razlago 40. člena ZGJS (Ur. l. RS, št. 57/2011 z dne 15. 7. 2011) v naslednjem besedilu: „40. člen [ZGJS] je razumeti tako, da reševanje sporov med koncedentom in koncesionarjem v zvezi z izvajanjem koncesijske pogodbe spada v izključno sodno pristojnost.“

15Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi najprej zavzelo stališče, da avtentična razlaga, objavljena 15. 7. 2011, ne vpliva na arbitražno odločbo z dne 11. 3. 2011, saj ima arbitražna odločba med strankami učinek pravnomočne sodbe (38. člen ZArbit), v zadeve, o katerih je že pravnomočno odločeno, pa ni mogoče posegati. V nadaljevanju je zavzelo stališče, da določba 40. člena ZGJS, preden je Državni zbor sprejel avtentično razlago, ni izključevala arbitrabilnosti sporov s področja gospodarskih javnih služb.

16Sodišče prve stopnje sicer nima prav, da avtentične razlage po pravnomočnosti arbitražne odločbe na načelni ravni ni mogoče upoštevati (glede vprašanja zavezovalne moči avtentične razlage glej obrazložitev spodaj), kljub temu pa pravilno zaključi, da določba 40. člena ZGJS, tudi še preden je Državni zbor sprejel avtentično razlago, ni izključevala arbitrabilnosti sporov med koncedentom in koncesionarjem v zvezi z izvajanjem koncesijske pogodbe.

17Avtentična razlaga je interpretativni pravni akt in je glede na to podobna interpretativnim odločbam Ustavnega sodišča. Interpretativne odločbe Ustavnega sodišča učinkujejo v tekočih sodnih postopkih, v katerih so še na voljo izredna pravna sredstva ali ustavna pritožba.(1) Smiselno enako mora veljati tudi za učinkovanje avtentične razlage. Razmejitvena točka med trenutkom, ko je avtentično razlago na načelni ravni mogoče upoštevati in ko to ni mogoče, tako ni pravnomočnost arbitražne odločbe, temveč trenutek, ko v pravnomočnost ni več mogoče poseči, to pa je zaključek postopka razglasitve izvršljivosti domače arbitražne odločbe (oziroma postopka za razveljavitev arbitražne odločbe). ZArbit sicer (izrecno) ne določa, da je posledica zavrnitve predloga za razglasitev izvršljivosti domače arbitražne odločbe tudi njena razveljavitev, ki predstavlja poseg v pravnomočnost; vendar pa je takšen de facto učinek zavrnitve predloga.(2) V postopku razglasitve izvršljivosti domače arbitražne odločbe je vprašanje arbitrabilnosti spora odprto, avtentično razlago v zvezi s tem vprašanjem pa je glede na obrazloženo na načelni ravni mogoče upoštevati, ne glede na to, da ima arbitražna odločba med strankami učinek pravnomočne sodbe, in ne glede na to, da (oziroma ali) je bila avtentična razlaga sprejeta šele po izdaji domače arbitražne odločbe.

18Avtentično razlago, sprejeto po izdaji domače arbitražne odločbe, je torej mogoče upoštevati tudi v postopku razglasitve izvršljivosti. Ne drži pa pritožbeni očitek nasprotne udeleženke, da bi sodišče prve stopnje avtentično razlago zakona moralo upoštevati (op. in ji slediti). Avtentična razlaga zakona za sodišča namreč ni zavezujoča. V skladu z določbo 125. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) je sodnik vezan na ustavo in zakon, kar pa avtentična razlaga ni. Avtentična razlaga je omenjena le v Poslovniku državnega zbora (PoDZ-1, 149.-152. člen PoDZ-1), postopek njenega sprejema pa je v primerjavi z rednim zakonodajnim postopkom enostavnejši (med drugim ni možnosti veta ali referenduma). Njena nezavezujoča narava izhaja tudi iz načela delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena URS). Zakonodajalec je pristojen sprejemati zakone, medtem ko je razlaga zakonov za odločanje v konkretnih primerih naloga sodne veje oblasti. Če zakonodajalec meni, da posamezna zakonska določba ni jasna ali da so ji sodišča z razlago dala drugačno vsebino, kot ji jo je hotel dati sam, ima možnost zakon spremeniti ali dopolniti po predpisanem zakonodajnem postopku. Sodišča zakonske določbe torej razlagajo z uveljavljenimi metodami razlage, pri tem lahko upoštevajo tudi avtentično razlago zakona, niso pa tega dolžna storiti.(3)

19Pritožbeni očitki nasprotne udeleženke, usmerjeni zoper zaključek sodišča prve stopnje, da določba 40. člena ZGJS, tudi pred sprejemom avtentične razlage, ni izključevala arbitrabilnosti sporov med koncedentom in koncesionarjem v zvezi z izvajanjem koncesijske pogodbe, niso utemeljeni.

20Vrhovno sodišče se z nosilnimi razlogi sodišča prve stopnje v tem delu v celoti strinja. Izpostavlja oziroma dodaja pa še sledeče: Osnovno izhodišče za presojo, ali je določba 40. člena ZGJS izključevala arbitrabilnost sporov iz koncesijskih pogodb, je umestitev te določbe v okvir splošne ureditve vprašanja, kdaj je dogovor o reševanju sporov pred arbitražo dopusten. V času sprejema ZGJS (leta 1993) je dopustnost dogovora o reševanju sporov pred arbitražo urejal Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77; Ur. l. SFRJ, št. 4/1977, z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Ta je kot splošen pogoj za dopustnost dogovora o reševanju sporov pred arbitražo določal obstoj spora o pravicah, s katerimi lahko stranke prosto razpolagajo (469. in 469.a člen ZPP/77). Kot dodaten pogoj za arbitrabilnost spora pa je za spore z mednarodnim elementom določal odsotnost izključne pristojnosti jugoslovanskega (op. oziroma slovenskega) sodišča (469. člen ZPP/77); za spore brez mednarodnega elementa pa odsotnost izključne pristojnosti drugih sodišč (torej ne arbitraže kot izbranega oziroma po tedanji terminologiji „samoupravnega“ sodišča; prvi odstavek 469.a člena ZPP/77). Če bi v posameznem primeru zakonodajalec želel izključiti arbitrabilnost določene vrste sporov (na primer zaradi varstva javnega interesa), bi to lahko, upoštevaje določbe takrat veljavnega ZPP/77, storil tako, da bi zanje določil izključno pristojnost slovenskega sodišča (za spore z mednarodnim elementom) oziroma izključno pristojnost drugega sodišča, torej ne arbitraže (za spore brez mednarodnega elementa). Nasprotno pa, glede na ureditev v ZPP/77, za izključitev arbitrabilnosti določene vrste sporov sama po sebi ne bi zadoščala zgolj odsotnost izrecne določbe o možnosti arbitražnega reševanja sporov. Glede na obrazloženo določba 40. člena ZGJS o tem, da o sporu odloča redno sodišče, glede na svoje besedilo in v povezavi s splošno ureditvijo arbitrabilnosti sporov, ne pomeni določitve izključne pristojnosti rednega sodišča; zato že ob svojem sprejemu ni predstavljala določbe, ki bi izključevala arbitrabilnost sporov iz koncesijske pogodbe.

21Nasprotna udeleženka se v pritožbi sklicuje na stališča pravnih teoretikov, na svoje naročeno pravno mnenje ter na mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, iz katerih naj bi izhajal drugačen zaključek, in sicer, da določba 40. člena ZGJS izključuje arbitrabilnost sporov iz koncesijske pogodbe, vendar pa pri nobenem od teh stališč ni razvidno, kako, če sploh, so njihovi avtorji upoštevali določbe ZPP/77 (in ZPP/99), ki predstavljajo osnovno izhodišče za presojo, kdaj je nek spor arbitrabilen oziroma kdaj je njegova arbitrabilnost izključena.

22Okoliščina, da ZGJS določa način in oblike izvajanja gospodarskih javnih služb ter da ni procesni zakon, kot je na primer ZPP ali Zakon o sodiščih (v nadaljevanju ZS), še ne pomeni, da ZGJS ne more vsebovati določbe procesne narave glede reševanja sporov. V kateri konkretni zakon bo umeščena določba o reševanju sporov, je predmet presoje zakonodajalca. V vsakem primeru pa jo je treba razlagati v povezavi z matičnim področjem, ki določeno procesno vprašanje ureja. Če se torej zastavi vprašanje, ali določba 40. člena ZGJS izključuje arbitrabilnost sporov iz koncesijskih pogodb, je treba to določbo razlagati ob upoštevanju splošne ureditve arbitrabilnosti sporov, ki izhaja iz ZPP/77 (kasneje ZPP/99 oziroma Zarbit).

23Iz zakonodajnega gradiva jasno izhaja, da je bila ob sprejemanju (sedaj) 40. člena ZGJS dilema v tem, ali naj v sporih iz koncesijskih pogodb odloča redno sodišče (Zakon o rednih sodiščih iz leta 1977; sedaj sodišče splošne pristojnosti - prvi odstavek 97. člena ZS) ali sodišče, pristojno za upravne spore.(4) Obstoja te dileme nasprotna udeleženka ne more izpodbiti s sklicevanjem na določbo 1. člena takrat veljavnega Zakona o upravnem sporu iz leta 1977 (ZUS/77), ki naj ne bi dopuščala nobene podlage za dvom o tem, da o sporih, do katerih pride pri izvajanju koncesijske pogodbe, ne odloča upravno sodišče. Nadalje iz zakonodajnega gradiva ne izhaja, da je bil namen zakonodajalca določitev izključne pristojnosti sodišč za odločanje o sporih v zvezi z izvajanjem koncesijske pogodbe in izključitev njihovega arbitražnega reševanja, kot to želi prikazati nasprotna udeleženka v pritožbi. Iz zakonodajnega gradiva je razvidna zgolj dilema glede razmejitve pristojnosti med rednimi sodišči in upravnimi sodišči, medtem ko o izključni pristojnosti rednih sodišč ali o izključitvi arbitrabilnosti sporov iz koncesijskih pogodb sploh ni bilo govora.

24Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da določba 40. člena ZGJS ob svojem sprejemu oziroma tudi pred sprejemom avtentične razlage ni izključevala arbitrabilnosti sporov med koncedentom in koncesionarjem v zvezi z izvajanjem koncesijske pogodbe. Ker je določba 40. člena ZGJS dovolj jasna in je njen pomen mogoče pojasniti z uveljavljenimi metodami razlage, potrebe po tem, da bi sodišče kot razlagalni pripomoček upoštevalo nezavezujočo avtentično razlago zakona, ki je bila sprejeta 18 let po uveljavitvi ZGJS, ni.

25Sicer pa ob upoštevanju ureditve arbitrabilnosti sporov v ZPP/99, ki je relevantna za presojoarbitražnega sporazuma z dne 19. 10. 2001, morebitna izključna pristojnost rednih sodišč oziroma izključna mednarodna pristojnost slovenskega sodišča ne bi predstavljala ovire za dopustnost dogovora o reševanju sporov pred domačo arbitražo (drugače v primeru tuje arbitraže po ZPP/99 - glej drugi odstavek 460. člena ZPP - oziroma v primeru sporov z mednarodnim elementom ali brez mednarodnega elementa po ZPP/77 - glej 22. točko obrazložitve zgoraj). Torej tudi če bi določba 40. člena ZGJS določala izključno pristojnost rednega sodišča (pa je ne), to po uveljavitvi ZPP/99 ne bi preprečevalo reševanja sporov iz koncesijske pogodbe pred domačo arbitražo.

26Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek nasprotne udeleženke, da naj bi arbitražna odločba nasprotovala javnemu redu Republike Slovenije (drugi odstavek 41. člena ZArbit v zvezi z drugo alinejo 2. točke drugega odstavka 40. člena ZArbit).

27Pri presoji, ali naj bi bila arbitražna odločba v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, pride v poštev tako imenovani mednarodni javni red, ki se nanaša tako na določbe materialnega kot procesnega prava. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ta ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, temveč le tiste imperativne pravne norme in moralna pravila, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve. Pridržek javnega reda se mora uporabiti samo kot skrajna možnost, in sicer takrat, ko bi njegova neuporaba privedla do posledic, ki bi bile za domač pravni red nevzdržne. Pri tem pa pridržek javnega reda ni namenjen preverjanju pravilnosti odločitve arbitraže.(5)

28Nasprotna udeleženka si sklep Vrhovnega sodišča II Ips 462/2009 z dne 28. 1. 2010 (prva poved 12. točke obrazložitve) napačno razlaga, saj iz njegove obrazložitve ne izhaja, da bi bilo treba v postopku razglasitve izvršljivosti domače arbitražne odločbe javni red razlagati bolj široko kot v primeru priznanja tuje sodne odločbe. V izpostavljenem delu obrazložitve je Vrhovno sodišče zgolj pojasnilo tako imenovani „omiljeni“ učinek javnega reda.

29Nasprotna udeleženka v pritožbi ponavlja očitke v zvezi z zatrjevano neopredelitevijo do navedb o neizpolnitvi pogodbe, neustrezno obrazloženostjo cene zaračunane storitve predlagateljic ter zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca, ki bi preveril meritve očiščenih količin odplak. Na vse te očitke je namreč izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar se Vrhovno sodišče v tem delu sklicuje na razloge prvostopenjskega sklepa (28.-30. ter 34.-41. točka njegove obrazložitve). Izhodišče sodišča prve stopnje, da je zavrnitveni razlog zaradi kršitev določb o obrazloženosti arbitražne odločbe podan le, če obrazložitev ne dosega minimalnih standardov, je pravilno.(6) Prav tako je pravilno njegovo izhodišče, da kršitev pravice do izjave pomeni kršitev javnega reda v primeru, ko gre za zlorabo procesnih pooblastil in je kršena pravica do poštenega postopka, pri čemer napačna uporaba procesnega preudarka (vključno s presojo relevantnosti in teže dokazov) praviloma ne sodi v procesni javni red.(7)

30Pritožbene navedbe nasprotne udeleženke, da naj bi bila ravnanja predlagateljic v nasprotju z načeli obligacijskega prava (in sicer v nasprotju z načelom enakovrednosti dajatev, načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti ter načelom vestnosti in poštenja) ter določbo 101. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki vsebuje pravilo sočasne izpolnitve, kar naj bi vse spadalo v okvir javnega reda, so pritožbene novote (337. člen ZPP), na katere Vrhovno sodišče že iz tega razloga ni dolžno odgovoriti. S tovrstnimi navedbami pa nasprotna udeleženka tudi sicer ne bi uspela, saj je pravilo sočasne izpolnitve dispozitivne narave in tako ne predstavlja del javnega reda Republike Slovenije.

31Nasprotna udeleženka v pritožbi zatrjuje tudi procesne kršitve sodišča prve stopnje v postopku razglasitve izvršljivosti arbitražne odločbe. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti njenega dokaznega predloga za vpogled v arbitražni spis ter da je sodišče prve stopnje zgolj na podlagi arbitražne odločbe v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 82/2007 z dne 10. 12. 2009 (17. točka obrazložitve) napačno zaključilo, da je bila nasprotni udeleženki dana možnost obravnavanja v arbitražnem postopku. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je opravilo oceno celotnega poteka arbitražnega postopka. Med drugim je upoštevalo, da je nasprotna udeleženka celo vložila nasprotno tožbo, da ni prerekala trditev o opravi treh narokov, na katere je bila vabljena in se jih je tudi udeležila ter da je bil dokazni postopek pred arbitražo izveden (35. in 36. točka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Samo zavrnitev dokaznega predloga za vpogled v arbitražni spis je tudi ustrezno obrazložilo (ocenilo je, da je vpogled v spis glede na podano trditveno podlago nasprotne udeleženke nepotreben; 41. točka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Zakaj konkretno bi bil dokaz s vpogledom v arbitražni spis potreben in v katere listine naj bi sodišče vpogledalo, pa nasprotna udeleženka ni navedla (niti v postopku pred sodiščem prve stopnje).

32Na zadnji očitek kršitve, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi zapisalo, da so v obrazložitvi odločbe povzete bistvene navedbe obeh strank, ne da bi v dokazno gradivo - arbitražni spis sploh vpogledalo, Vrhovno sodišče ne odgovarja, saj očitek ni konkretiziran v zadostni meri, da bi bilo nanj sploh mogoče odgovoriti.

33Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena. Ker se uveljavljani razlogi niso izkazali za utemeljene in ker tudi sicer ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Glej Nerad v: Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev komentarja - A, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, 161. člen, str. 1476 (rob. št. 22) oziroma str. 1467-1470 (rob. št. 10-13).

Op. št. (2): Primerjaj Galič, Priznanje in izvršitev domačih in tujih arbitražnih odločb v Sloveniji, ZZR 2013, str. 110.

Op. št. (3): Glej pritrdilno ločeno mnenje sodnice mag. Jadranke Sovdat k sklepu U-I-103/11 z dne 4. 7. 2011, ki se mu pridružuje sodnik mag. Miroslav Mozetič; odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Jadranke Sovdat k odločbi U-I-128/11 z dne 14. 2. 2013, ki se mu pridružuje sodnica dr. Dunja Jadek Pensa; Zagorc, Avtentična razlaga zakona, ZZR 2012, str. 282, 283, 293; Galič, Arbitrabilnost sporov iz koncesijske pogodbe, PP 41-42/2011, str. 11.

Op. št. (4): Glej Poročevalec Skupščine Republike Slovenije in skupščine SFR Jugoslavije, št. 17/1991, z dne 3. 6. 1991, Predlog za izdajo zakona o gospodarskih javnih službah z osnutkom zakona, str. 13 (56. člen: Če pride pri izvrševanju koncesijske pogodbe do spora med koncedentom in koncesionarjem glede določb, vsebovanih v reglementarnem delu pogodbe, odloča o sporu sodišče, pristojno za upravne spore (prvi odstavek). Če pride pri izvrševanju koncesijske pogodbe do spora med koncedentom in koncesionarjem, odloča o sporu sodišče, pristojno za upravne spore (drugi odstavek). Varianta 56. člena: Če pride pri izvrševanju koncesijske pogodbe do spora med koncedentom in koncesionarjem glede določb, vsebovanih v kontraktualnem delu pogodbe, odloča o sporu redno sodišče.) in str. 17 (Po opravljenem izboru oziroma pridobitvi koncesionarja bo po predvideni zakonski ureditvi koncedent sklenil s koncesionarjem koncesijsko pogodbo, ki bo imela reglementarne in kontraktualne sestavine. V okviru reglementarnih sestavin koncesijske pogodbe koncedent določi (enostransko) način in pogoje za izvrševanje konkretne javne službe ter pogoje za uporabo javnih dobrin, ki se bodo z njo zagotavljali. V okviru kontrakturalnih sestavin koncesijske pogodbe pa se bodo uredila medsebojna razmerja med koncedentom in koncesionarjem za [u]resničevanje predmeta koncesijske pogodbe (npr. način in roki plačil in morebitna varščina, razmerja glede sredstev, ki jih vlaga koncesionar, pogodbene sankcije zaradi neuresničevanja ali nepravilnega izvrševanja javne službe, dogovor o morebitnem odkupu koncesije, idr.). Spori v zvezi s koncesijsko pogodbo naj bi se reševali glede na to, iz katerega dela pogodbe izvirajo, pred rednim, civilnim sodiščem ali pa pred sodiščem, pristojnim za upravne spore.)

Op. št. (5): Primerjaj Ude, Arbitražno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 252; Galič, Priznanje in izvršitev domačih in tujih arbitražnih odločb v Sloveniji, ZZR 2013, str. 119-120.

Op. št. (6): Primerjaj sklep VS RS II Ips 82/2007 z dne 10. 12. 2009 (8. in 14. točka obrazložitve).

Op. št. (7): Primerjaj sklep VS RS II Ips 82/2007 z dne 10. 12. 2009 (8. točka obrazložitve).