VSRS Sodba II Ips 276/2012

I. Revizija zoper stroškovno odločitev se zavrže, sicer pa se zavrne.

II. Nasprotna udeleženka mora v 15 dneh povrniti predlagatelju njegove revizijske stroške v znesku 850,99 EUR.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlogu in nasprotni udeleženki naložilo plačilo 47.557,50 EUR kot odškodnino za razlaščeno zemljišče parc. št. …, k.o. ... z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je predlog zavrnilo ter odločilo še o pravdnih stroških. Odločitev je oprlo na 105. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Obrazložilo je, da je bil pravna podlaga za razlastitev Odlok o potrditvi zazidalnih načrtov za Krško, Brestanico in Senovo iz leta 1966 (v nadaljevanju Odlok o potrditvi zazidalnih načrtov).

Predhodnica sporne nepremičnine je ležala znotraj gradbenega okoliša tako po Odloku Okrajnega ljudskega odbora Trbovlje o gradbenih okoliših v Občini Videm – Krško iz leta 1957 (v nadaljevanju Odlok o gradbenih okoliših) kot po Odloku Okrajnega ljudskega odbora Novo mesto o ožjih gradbenih rajonih v vseh občinah svojega območja z 7. 2. 1959 (v nadaljevanju Odlok o ožjih gradbenih rajonih), s čimer je bila spremenjena namembnost zemljišča iz kmetijskega v nezazidano stavbno zemljišče. Namembnost sporne nepremičnine je bila torej spremenjena še preden je bila z Odlokom o potrditvi zazidalnih načrtov predvidena za razlastitev.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo zgolj v stroškovnem delu, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je vprašanje, ali je določeno zemljišče gradbeno zemljišče, dejansko in ne pravno vprašanje. Okoliščina, da je bila sporna nepremičnina vključena v gradbeni okoliš po

Odloku o gradbenih okoliših, na podlagi takrat veljavnega Zakona o uporabi zemljišč za gradbene namene (Ur. l. LRS, št. 13/56) pomeni, da je bila ta nepremičnina s tem opredeljena kot gradbeno zemljišče. Takšen status nezazidanih zemljišč v ožjih gradbenih okoliših pa je določal tudi 34. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na tretji odstavek 105. člena ZUreP-1, ki določa, da je potrebno upoštevati tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka in pravilno upoštevalo dejansko stanje sporne nepremičnine pred odvzemom iz predlagateljeve posesti, ko je bila nepremičnina še nezazidano zemljišče, ne pa že cesta, postavljeni sodni izvedenec pa je pravilno upošteval primerljive prodaje zazidljivih zemljišč.

3Zoper sklep sodišča druge stopnje nasprotna udeleženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da se odloči, da se odškodnina odmeri za kmetijsko zemljišče, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ugotovitev namembnosti zemljišča pravno vprašanje. Nepravilno je stališče sodišča druge stopnje, da ni ugovarjala navedbi predlagatelja, da je sporna parcela bila vključena v gradbeni okoliš Odloka o gradbenih okoliših in Odloka o ožjih gradbenih rajonih, saj je podala ugovor po celotni vsebini na naroku dne 8. 11. 2011. Nasprotuje, da bi bila z Odlokom o gradbenih okoliših določena namembnost zemljišč, takšen zaključek nižjih sodišč pa je neobrazložen in ne izhaja ne iz Zakona o uporabi zemljišč za gradbene namene, ne iz Odloka o gradbenih okoliših. Z navedenim odlokom je tudi določeno, da bo način zazidave določen do izdelave urbanističnega načrta z ožjo lokacijo, nato pa z urbanističnim načrtom, s čimer bo po njenem mnenju šele določena namembnost. Odločitve sodišča ne potrjuje niti Odlok o ožjih gradbenih rajonih, ki se zgolj sklicuje na pregledne načrte gradbenih okolišev na območju občine Krško.

Če bi navedena odloka imela takšen pomen, kot jima ga pripisuje sodišče, potem bi se Odlok o potrditvi zazidalnih načrtov nanju skliceval. Sporno zemljišče je bilo tako opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče šele z Odlokom o potrditvi zazidalnih načrtov in zaradi predvidene gradnje infrastrukture – to je ceste, takšno zemljišče pa nima tržne vrednosti, zato je potrebno upoštevati tržno vrednost kmetijskega zemljišča, oziroma je njena vrednost nižja od zemljišč, namenjenih npr. za gradnjo hiše. Predmetno cesto pa je v celoti sama financirala in zgradila. Sodišče bi moralo upoštevati ponudbi iz let 1972 in 1975 in mnenje cenilca R. K., ki je menil, da je zemljišče potrebno oceniti kot kmetijsko zemljišče.

Napačna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da ni pravočasno grajala izvedenskega mnenja, saj je predlagala, da se izvedenec opredeli do njenih pripomb ter predlagala postavitev drugega izvedenca, čemur sodišče ni sledilo, s tem pa je kršilo načelo enakosti pred zakonom. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da si sodišče prve stopnje napačno tolmači odločbo Ustavnega sodišča U-I-224/00. Sklicuje se tudi na predhodne navedbe v vlogah in pritožbi. Izpodbija tudi odločitev o pritožbenih stroških.

4Predlagatelj je vložil odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

5Revizija zoper stroškovno odločitev ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6Revizijo se lahko vloži tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)). Takšen je tudi izpodbijani sklep. 34. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) določa, da v nepravdnih zadevah revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. Izjemo določa 103. člen ZNP, ki pravi, da je v postopku za določitev odškodnine zoper odločbo sodišča druge stopnje revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega vrednost, ki jo ZPP predpisuje kot pogoj za dovoljenost revizije. Na podlagi navedene določbe in ustrezno visoke vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 367. člena ZPP) je torej revizija v tej nepravdni zadevi dovoljena. Sklep o stroških pa ni takšen sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča, zato zoper njega revizija na podlagi prvega odstavka 384. člena ZPP ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

7Revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb postopka niso utemeljeni, poleg tega pa nasprotna udeleženka očitkov v tej smeri ni zadostno konkretizirala, saj niti ni navedla, katere procesne določbe so bile prekršene. V tem delu gre za ponovitev pritožbenih navedb, na katere pa je povsem pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje, zato se revizijsko sodišče v izogib ponavljanju v celoti pridružuje njegovi obrazložitvi. Dodatno pa revizijsko sodišče še obrazloži, da sta nižji sodišči pravilno ugotovili, da nasprotna udeleženka ni ugovarjala, da sporna parcela ne bi bila vključena v Odlok o gradbenih okoliših in Odlok o ožjih gradbenih rajonih. Navedba, da je ugovarjala po celotni vsebini na naroku dne 8. 11. 2011, ne more biti utemeljena, saj zgolj pavšalni ugovor ne zadošča. Neutemeljene so tudi navedbe, da sodba sodišča druge stopnje ni obrazložena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje več kot zadostilo potrebnemu standardu, saj je obrazložitev sodišča prve stopnje celo dopolnilo ter jasno in zadostno obrazložilo sprejeto odločitev. Poleg tega prvi odstavek 360. člena ZPP določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi zgolj pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, kar je sodišče druge stopnje nedvomno storilo.

Nujno neuspešno je tudi sklicevanje na dosedanje navedbe v vlogah in pritožbi, saj revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Ne drži, da je sodišče druge stopnje navedlo, da nasprotna udeleženka ni pravočasno grajala izvedenskega mnenja, ampak je navedlo, da ni pravočasno uveljavljala kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni sledilo njemu predlogu za postavitev novega izvedenca oziroma da naj postavljeni izvedenec odgovori na njene pripombe. Tudi sicer pa se je s strani sodišča postavljeni izvedenec opredelil do pripomb nasprotne udeleženke. Nižji sodišči tudi pravilno nista upoštevali mnenja cenilca Rafka Kranjca, ki ga ni postavilo sodišče, takšno mnenje pa po ustaljeni sodni praksi šteje kot trditvena podlaga stranke, ki ga je predložila. Tudi sicer pa mora sodišče ugotoviti status zemljišča, saj gre za pravno vprašanje, zato ugotavljanje tega ne sme naložiti izvedencu.

8Sodišči druge in prve stopnje sta se pravilno oprli na tretji odstavek 105. člena ZUreP-1, ki določa, da se pri oceni vrednosti nepremičnine poleg strokovnih standardov upoštevajo tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka.

Napačno pa je sodišče druge stopnje navedlo, da je ugotovitev statusa zemljišča dejansko vprašanje, vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), pa sledi, da je bila sporna nepremičnina vključena v gradbeni okoliš po Odloku o gradbenih okoliših in

Odloku o ožjih gradbenih rajonih. Nasprotna udeleženka se ne strinja z nadaljnjimi zaključki sodišča druge stopnje, da je bila s tem spremenjena tudi namembnost zemljišča, saj navedeni odlok napotuje na sprejem drugih aktov, s katerimi naj bi se šele določila namembnost. Slednje pa predstavlja pravno vprašanje, saj je potrebno ugotoviti, ali je bil izdan v tistem času ustrezen prostorski akt, s katerim se je sporno zemljišče namenilo za gradnjo, kar je takrat določal Zakon o uporabi zemljišč za gradbene namene (Ur. l. LRS, št. 13/56). Navedeni zakon je določal, da se smejo zemljišča uporabljati za gradbene namene samo ob pogojih tega zakona (1. člen); da okrajni ljudski odbori na predlog občinskih ljudskih odborov določijo s svojimi odloki, katera zemljišča se smejo uporabljati za gradbene namene (gradbeni okoliš; 2. člen); da se zemljišča, ki z navedenimi odloki niso določena za gradbene namene, ne smejo uporabljati za gradbene namene (nezazidljiva zemljišča; 6. člen). Takšen odlok, ki ga predvideva 2. člen Zakona o uporabi zemljišč za gradbene namene, pa je tudi Odlok o gradbenih okoliših, iz katerega izhaja, da se sprejema na podlagi 2. člena navedenega zakona in da ga je sprejel okrajni ljudski odbor Trbovlje na predlog občinskega ljudskega odbora Videm-Krško. 1. člen Odloka o gradbenih okoliših določa, da se smejo uporabiti za gradbene namene samo zemljišča, ki ležijo v gradbenih okoliših, določenih z odlokom. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da je bila sporna nepremičnina s predpisanim prostorskim aktom namenjena za gradnjo, iz česar logično izhaja, da se je s tem spremenila njena namembnost iz kmetijskega v stavbno zemljišče. Tega pa ne spremeni navedba v 1. členu navedenega odloka, da bo način zazidave določen z ožjo lokacijo, nato pa z urbanističnim načrtom, saj, kot je navedeno zgoraj, je po takrat veljavnem Zakonu o uporabi zemljišč za gradbene namene za spremembo namembnosti zadoščalo, da je bila nepremičnina z odlokom namenjena za gradnjo.

9Prav tako ne drži, da se Odlok o ožjih gradbenih rajonih zgolj sklicuje na pregledne načrte gradbenih okolišev in da ne določa namembnosti zemljišč, saj ima opisno določene ožje gradbene rajone, pregledni načrti pa so grafični del tega prostorskega akta. Odlok o ožjih gradbenih rajonih je bil pravilno izdan na podlagi tretjega odstavka 34. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ št. 52/58). Prvi odstavek 34. člena navedenega zakona določa, da so zazidana in nezazidana zemljišča, ki ležijo znotraj ožjih gradbenih okolišev, gradbena zemljišča, na podlagi česar je mogoče zaključiti, da je bila namembnost sporne nepremičnine spremenjena tudi z navedenim odlokom. Navedba nasprotne udeleženke, da se Odlok o potrditvi zazidalnih načrtov ne sklicuje na Odlok o gradbenih okoliših in Odlok o ožjih gradbenih rajonih, zato jima nižji sodišči pripisujeta prevelik pomen, ni utemeljena, saj zgolj navedena okoliščina odlokoma ne more odvzeti pomena, ki ga imata po takrat veljavnih predpisih.

10Na podlagi navedenega izhaja, da je neutemeljena tudi navedba nasprotne udeleženke, da je sporna nepremičnina postala nezazidano stavbno zemljišče zaradi predvidene gradnje infrastrukture, to je ceste.  Odlok o gradbenih okoliših in Odlok o ožjih gradbenih rajonih nimata razlastitvenega učinka in ne določata, kaj konkretno se bo na posamezni nepremičnini lahko gradilo.(1) Nižji sodišči sta ugotovili, da je bil podlaga za razlastitev Odlok o potrditvi zazidalnih načrtov, česar toženka niti ne izpodbija. Na podlagi navedenega izhaja, da je bila namembnost zemljišča spremenjena, preden je bila z Odlokom o potrditvi zazidalnih načrtov predvidena za gradnjo ceste.(2)

11Predlagatelj je bil formalno razlaščen z odločbo Upravne enote Krško št. 478-11/2007-7 z dne 28. 11. 2007, dejansko pa že z Odlokom o potrditvi zazidalnih načrtov iz leta 1966, odvzemom posesti in gradnjo ceste na sporni nepremičnini s strani nasprotne udeleženke. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, na kar je revizijsko sodišče vezano, da je bila sporna nepremičnine pred odvzemom iz predlagateljeve posesti še nezazidano zemljišče, ne pa že cesta, zato sta nižji sodišči pravilno postopali, ko sta sprejeli cenilno poročilo s strani sodišča postavljenega sodnega izvedenca, ki je vrednost sporne nepremičnine ocenil s primerjavo tržnih cen primerljivih nezazidanih zazidljivih zemljišč in niso utemeljene navedbe nasprotne udeleženke, da bi morala biti vrednost sporne nepremičnine določena s primerjavo vrednosti drugih nepremičnin, ki so v naravi ceste. Nadalje pa tudi ne morejo biti utemeljene navedbe, da ceste nimajo tržnih cen, zato je potrebno njihovo vrednost oceniti kot kmetijska zemljišča. Poleg tega obravnavani primer ni identičen judikatom(3), na katere očitno meri nasprotna udeleženka. Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da ponudbi nasprotne udeleženke iz let 1972 in 1975 nista pravno relevantni za odločitev, saj je treba ugotoviti tržno vrednost primerljivih nepremičnin. Za odločitev nepomembna pa je tudi navedba nasprotne udeleženke, da je v celoti financirala in zgradila cesto na predmetni nepremičnini. Na podlagi navedenega torej izhaja, da je izvedenec upošteval pravilno ugotovljen status zemljišča in uporabil pravilno metodo ocene vrednosti zemljišča, zato pripombe nasprotne udeleženke zoper izvedensko mnenje niso bile utemeljene in niso bili podani pogoji za postavitev novega izvedenca po drugem in tretjem odstavku 254. člena ZPP.

12Odločba Ustavnega sodišča U-I-224/00, iz katere izhaja, da so neustavni zakoni in podzakonski predpisi, ki imajo neposredni razveljavitveni učinek, to pomeni, da je lastnik razlaščen že na podlagi navedenega predpisa brez izvedbe upravnega postopka, za obravnavani primer ni relevantna, saj odloki, ki so podlaga za odločitev v tej zadevi, niso zakoni ali podzakonski predpisi. Poleg tega je mogoče pred Ustavnim sodiščem zahtevati zgolj preizkus ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (prvi odstavek 22. člena Zakona o Ustavnem sodišču), kar pa obravnavani odloki to niso (gre za posamične in konkretne akte), zato jih je mogoče izpodbijati zgolj v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje se je torej napačno sklicevalo na navedeno ustavno odločbo, vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve, zato tudi sodišče druge stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, ker ni odgovorilo na pritožbene navedbe s tem v zvezi, saj ti pritožbeni razlogi niso bili odločilnega pomena. Tudi sicer pa ni mogoče ugotoviti, kaj želi nasprotna udeleženka s svojimi navedbami (da navedena odloka morda res nista bila razveljavljena; da morda sta predstavljala osnovo za izgradnjo in kategorizacijo cest, ne pa za postopek razlastitve) sploh doseči.

13Uveljavljeni revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

14Odločitev o revizijskih stroških temelji na 104. členu ZNP, ki določa, da v postopku za določitev odškodnine trpi stroške postopka udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Nasprotna udeleženka z revizijo ni uspela in ji je naloženo plačilo odškodnine, zato je dolžna predlagatelju povrniti stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 850,99 EUR (predlagatelju pripada nagrada za izredno pravno sredstvo (1.500 točk), materialni stroški 3 %, 20 % DDV). Tožnik je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

----

Op. št. (1):  1. člen Odloka o gradbenih okoliših celo določa, da bo z ožjo lokacijo in kasneje z urbanističnim načrtom določen način zazidave nepremičnin znotraj gradbenega okoliša.

Op. št. (2): Primerjaj II Ips 338/2001, II Ips 336/200.

Op. št. (3): Primerjaj II Ips 791/2005, II Ips 589/99, II Ips 555/2005, II Ips 120/2005, II Ips 574/2005. Napačno je tolmačenje navedenih odločb VS, da ceste nimajo tržne vrednosti in da se zato takšne nepremičnine oceni kot kmetijska zemljišča. Pravilna interpretacija navedenih odločb pove, da če je bila namembnost zemljišča spremenjena šele s prostorskim aktom, ki je bil podlaga za razlastitev in s katerim je bila predmetna nepremičnina predvidena za gradnjo ceste, to pomeni, da je zemljišče pred sprejetjem prostorskega akta, ki je bil podlaga za razlastitev, imelo status kmetijskega zemljišča, zato je potrebno odmeriti odškodnino za kmetijsko zemljišče.