VSRS Sodba II Ips 145/2010

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora toženec plačati 123.862,53 EUR uporabnine; sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je v delu, ki je tožencu nalagal plačilo, razveljavilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

2Tožeča stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je procesna kršitev podana zato, ker sodba pritožbenega sodišča ne vsebuje razlogov za presojo o neutemeljenosti zahtevka in za zavrnitev pritožbe ter zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da je pritožbeno sodišče štelo za pomembno, da pravdni stranki nista bili v nikakršnem medsebojnem poslovnem razmerju in da to drži, da pa je ravno iz tega razloga tožeča stranka zahtevek utemeljila na inštitutu neupravičene pridobitve iz 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pojasnjuje dejanske okoliščine spora in poudarja, da je potem, ko je 20. 6. 2002 od stečajne upraviteljice družbe B. d.o.o. - v stečaju, kupila proizvodno halo in je 21. 6. 2002 podpisala tudi primopredajni zapisnik, imela pravico uporabe navedene nepremičnine, a je to pravico kršil toženec, ki je od iste družbe v stečaju na isti dražbi kupil strojno opremo, ki se je nahajala v proizvodni hali, ki jo je kupila tožeča stranka, to opremo pa je odstranil šele 12. 8. 2002. Za uporabo nepremičnine v času od 21. 6. do 12. 8. 2002 ni imel nobene podlage: najemne pogodbe ni imel sklenjene ne s prejšnjim lastnikom in ne s tožečo stranko; zato je dolžan plačati uporabnino. Pritožbeno sodišče je sledilo po mnenju revidenta napačnemu razlogovanju, da sklenitev prodajne pogodbe med tožečo stranko in prodajalcem ni imelo nobenega učinka proti tožencu. Tožeča stranka se je namreč za nazaj, za čas do sklenitve dogovora, odpovedala morebitnim zahtevkom le zoper prodajalca, ne pa tudi zoper toženca. Zato je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, konkretno določba 190. člena OZ.

3Revizija je bila vročena tožencu, ki odgovora nanjo ni podal.

4Revizija ni utemeljena.

5V stečajnem postopku nad gospodarsko družbo B. d.o.o. je stečajna upraviteljica prodajala poslovni objekt – proizvodno halo ter strojno in tehnološko opremo v njem. Na dražbi 26. 2. 2002 sta kot ponudbenici sodelovali obe pravdni stranki. Tožeča stranka je bila zainteresirana za nakup proizvodne hale in strojne in tehnološke opreme v njej, tožena stranka pa le za nakup strojne in tehnološke opreme. Dražba se je zaključila s prodajo proizvodne hale tožeči stranki in s prodajo stroje ter tehnološke opreme toženi stranki. Toženec je s stečajno upraviteljico sklenil dogovor, ki ga je zavezoval k izpraznitvi proizvodne hale do 15. 6. 2002 ter k plačilu pogodbene kazni za primer kršitve tega dogovora. Tožeča stranka je prodajno pogodbo za nepremičnino s stečajno upraviteljico sklenila 20. 6. 2002, dan pozneje pa je tedaj še zasedeno nepremičnino prevzela, o čemer je bil sestavljen primopredajni zapisnik. Toženec, ki strojne in tehnološke opreme iz objekta do tedaj še ni odstranil, za uporabo nepremičnine ni imel dovoljenja ne prejšnjega lastnika in ne tožeče stranke. Objekt je izpraznil 12. 8. 2002 in zaradi prekoračitve roka tudi plačal pogodbeno kazen prodajalcu. Te dejanske okoliščine med pravdnima strankama niso bile sporne. Na njih temelji tudi izpodbijana odločitev.

6Procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ni zagrešilo. Razloge za neutemeljenost zahtevka in zavrnitev pritožbe je navedlo na tretji strani izpodbijane sodbe. Pravilnost teh razlogov pa ni stvar procesnega, pač pa materialnega prava.

7Tožeča stranka meni, da ji uporabnina po 190. členu OZ pripada, ker je 21. 6. 2002 razpolagala s pravnim naslovom za pridobitev sporne nepremičnine in za njeno posest, saj je prodajalec s tem dnem nanjo prenesel vse svoje pravice na nepremičnini in ker je toženec, ki ne z njo in ne s prodajalcem nepremičnine ni imel sklenjene najemne ali druge pogodbe, nepremičnino uporabljal do 12. 8. 2002. Tako izhodišče pa je materialnopravno zmotno. Toženec pravne podlage za uporabo nepremičnine tožeče stranke v času, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, res ni imel – o tem med pravdnima strankama ni bilo spora. Vendar pa vsaka uporaba tuje stvari brez pravnega naslova ni podlaga za uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve.

8Tako je načeloma kondikcijski zahtevek mogoč le, če ne more konkurirati z nobeno drugo tožbo, še posebej s tožbo, utemeljeno s trditvami o neizpolnitvi pogodbene obveznosti(1) ali z odškodninsko tožbo, če je ravnanje, s katerim je nastalo prikrajšanje, protipravno in so podani tudi drugi elementi civilnega delikta(2). In konkreten primer je prav tak: tožeča stranka v spornem obdobju proizvodne hale ni mogla uporabljati zato, ker prodajalec B. d.o.o. v stečaju ni izpolnil zaveze iz prodajne pogodbe, da bo nepremičnino izpraznil prvi delovni dan po popolnem plačilu kupnine in mu jo izročil prosto stvari in oseb. Če je tožeča stranka zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine v spornem obdobju utrpela prikrajšanje, bi morala njegovo odpravo v prvi vrsti zahtevati od prodajalca, a se je temu v primopredajnem zapisniku odpovedala. Če je toženec v spornem obdobju nepremičnino uporabljal protipravno, bi lahko proti njemu uveljavljala povračilni zahtevek na podlagi pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti. Na razpolago je torej imela tožeča stranka zahtevke, ki s kondikcijskim zahtevkom ne morejo konkurirati. Kondikcijski zahtevek pride v poštev (še)le, če možnosti druge tožbe ni.

9Poleg tega je treba za uspešno uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je tožeča stranka prikrajšana, tožena stranka pa obogatena, ter vzročno zvezo med prikrajšanjem in okoriščenjem.(3) Ker je tožeča stranka od predpostavk za nastanek kondikcijskega razmerja zatrjevala le odsotnost podlage, ne pa tudi „obogatitve“ na strani toženca, prikrajšanja na svoji strani in kavzalne povezanosti med njima, je bila tožba nesklepčna (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

10Revizija je torej neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Glej Vedriš, Klarič, Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 647

Op. št. (2): Vedriš, Klarič, navedeno delo, stran 646

Op. št. (3): Glej na primer sklep II Ips 194/2011