VSRS Sodba G 3/2011

Tožba se z a v r n e.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka sodnega varstva.

Dosedanji potek postopka.

(1) Toženka (v nadaljevanju Agencija) je z uvodoma navedeno odločbo ugotovila, da je tožnica (pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij) pri ocenjevanju lastniškega kapitala C. d. d. kršila pravila ocenjevanja, s tem (a) da je s podajo nejasnega in nenatančnega sklepa o oceni vrednosti predmeta ocenjevanja kršila Mednarodni standard ocenjevanja vrednosti 3(1) (v nadaljevanju MSOV 3), točko 5.1.1., ki določa, da mora vsako poročilo o ocenjevanju vrednosti »jasno in natančno določati sklepe ocenjevanja vrednosti na način, ki ni zavajajoč«, ter (b) da je z napačno oceno diskontne mere in napačno podajo ocene planiranega obratnega kapitala kršila MSOV 3, točko 5.1.8, ki določa, da mora vsako poročilo o ocenjevanju vrednosti »vključiti opis informacij in pregledanih podatkov, opravljenih tržnih analiz, načinov ocenjevanja vrednosti in postopkov, ki so sledili, ter utemeljitev, ki podpira analize, mnenja in sklepe v poročilu«, zaradi česar (zaradi kršitve prvega odstavka 88. člena Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-2)) ji je skladno s 101. členom ZRev-2 izrekla opomin.

(2) Zato je tožnica s tožbo začela postopek sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnim sodiščem). S tožbo je zahtevala odpravo izpodbijane odločbe. Pri tem je priglasila stroške postopka (konkretno sodnih taks).

(3) Tožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe. Pri tem ni priglasila stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

(4) Agencija je v postopku nadzora ugotovila, da je tožnica pri ocenjevanju lastniškega kapitala C. d. d. kršila 5.1.1. in 5.1.8. točko MSOV 3. MSOV kot splošen akt na splošen in abstrakten način z učinkom za vse naslovnike urejajo ocenjevanje vrednosti. Kot strokovna pravila (strokovna navodila pravilnega ravnanja ocenjevalcev vrednosti), ki so rezultat strokovnih dognanj, pa določajo postopek in načela, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju vrednosti.

(5) Iz vsebine tožbe izhaja, da tožnica ne nasprotuje ugotovljeni kršitvi 5.1.1. točke MSOV 3(2). Namesto tega je ugotovljeno kršitev dejansko opravičevala s pojasnjevanjem razlogov za svoje ravnanje. Predvsem pa je (zaradi ocenjevanja relativno majhne vrednosti in nenamerno zavajajočega sklepa o ocenjeni vrednosti) nasprotovala izbrani sankciji, ki naj bi bila prvenstveno neutemeljena, podrejeno pa nesorazmerna oziroma preostra (namen kaznovanja naj bi bilo mogoče doseči tudi z odpravo kršitev).

(6) Ocenjevanje vrednosti(3) podjetij zagotavlja resničen in pošten prikaz vrednosti podjetja. Ta prikaz je najcelovitejši vir informacij o vrednosti gospodarskega subjekta na trgu in podlaga za odločanje drugih gospodarskih subjektov. Podatki o oceni vrednosti pomenijo v bistvu varnostni mehanizem, s katerim se zagotavlja zaupanje uporabnikov podatkov. Zato Vrhovno sodišče enako kot Agencija (v izpodbijani odločbi) ugotavlja, da gre pri drugačnem postopanju pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij za kršitev pravil ocenjevanja vrednosti, ki vključujejo MSOV 3.

(7) Glede na navedeno Vrhovno sodišče pritrjuje razlagi toženke (iz odgovora na tožbo), da »je tožnica strokovnjak[inja] specifičnega področja in da mora kot taka, ne glede na vrednost ocenjevanega predmeta, ocenjevanje izvršiti po strogih strokovnih standardih«, zaradi česar ni sprejemljivo, da je »sama, kot strokovnjak[inja] za področje ocenjevanja vrednosti, v svojem izračunu uporabila napačno število delnic«, saj »je jasnost podaje rezultatov ocenjevanja [vrednosti] ključnega pomena za naročnika«, zaradi česar »zaključne ugotovitve ne smejo porajati dvomov v samo oceno vrednosti«. Namen ocene, opravljene v skladu z MSOV 3, je namreč dati utemeljeno zagotovilo, da je ocenjena vrednost podjetja kot celota brez bistveno napačnih navedb, ki bi bile dvoumne ali zavajajoče.

(8) Iz vsebine tožbe izhaja, da tožnica ne oporeka niti ugotovljeni kršitvi 5.1.8. točke MSOV 3. Namesto tega je ugotovljeno kršitev dejansko opravičevala s pojasnjevanjem razlogov za svoje ravnanje. Vendar s tem ni opravičila neutemeljitve poročila o ocenjevanju vrednosti.

(9) Vrhovno sodišče s tem v zvezi pritrjuje razlagi toženke (iz odgovora na tožbo), da je definiranje denarnega toka kot vrednosti za naložbenika »glede na izbiro podlage vrednosti, ki je tržna vrednost, neustrezno«, da »bi tožnica pri izračunu diskontne stopnje morala upoštevati tudi ciljno zadolženost podjetja, kar bi vplivalo na višino diskontne mere in s tem posledično na samo vrednost podjetja«, ter da bi morala »ugotovit[i] optimaln[o] kapitalsk[o] sestav[o] podjetja, ki ima za posledico najnižjo vrednost tehtanega povprečnega stroška kapitala«.

(10) Tožnica ni izkazala, da je toženka tolmačila posamezna pravila MSOV 3 na način, ki je v nasprotju z besedilom pravil, ali v nasprotju z njenim lastnim tolmačenjem v drugih primerih, ki bi bili v bistvenih elementih enaki predmetnemu. Tega niti ni zatrjevala. Zato je bil utemeljen izrek ukrepa nadzora (iz 97. člena ZRev-2). Ker z izpodbijano odločbo ni bila ugotovljena kršitev 96. člena ZRev-2 (glede rednega poročanja in poročanja na zahtevo Inštituta(4) ali Agencije), namreč ni bilo pogojev za odreditev odprave kršitev (po 98. členu Zrev-2).

(11) Navedene ugotovitve Agencije so zadoščale za izrek opomina kot najblažjega ukrepa v postopkih nadzora nad ocenjevanjem vrednosti. Opomin se namreč (skladno s 101. členom ZRev-2) izreče, kadar »ni pogojev za odvzem dovoljenja [po 99. členu ZRev-2] oziroma pogojni odvzem dovoljenja [po 100. členu ZRev-2]«. Izrečeni ukrep nadzora je tako imel podlago v zakonski ureditvi.

(12) V zvezi s tem Vrhovno sodišče pritrjuje razlagi toženke (iz odgovora na tožbo), da »ZRev-2 predvideva 4 ukrepe, od katerih sta 2 relativno strožja od ukrepa, izrečenega z izpodbijano odločbo«, da so ti ukrepi »po svoji pravni naravi različni« in da »je vsak od njih izrečen pod posebnimi, zanj predpisanimi pogoji«.

Odločitev o tožbi.

(13) Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in ker je odločba Agencije na zakonu utemeljena, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 109. člena ZRev-2 v povezavi s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka.

(14) Ker Vrhovno sodišče v postopku sodnega varstva ni odločilo o pravici, obveznosti ali pravni koristi, to je v sporu polne jurisdikcije, je o stroških postopka sodnega varstva odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, in sicer tako, da tožnica (ki s tožbo ni uspela) sama trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): »Poročanje o ocenjevanju vrednosti«.

Op. št. (2): V sklepu o ocenjeni vrednosti je podala štiri ugotovitve o ocenjeni vrednosti (dve za 100% delež lastniškega kapitala in dve za vrednost za delnico), ni pa podala končne vrednosti predmeta ocenjevanja (1,1229959% deleža lastniškega kapitala oziroma 1.694 delnic družbe). Poleg tega je uporabila napačen podatek o številu delnic, s katerim je delila ocenjeno vrednost lastniškega kapitala (iz sklepa zaradi napake pri izračunu izhajata dve različni vrednosti, ki se razlikujeta za 1,1%, preračunano na ceno delnice).

Op. št. (3): »Ocenjevanje vrednosti je aktivnost, ki jo izvaja pooblaščeni ocenjevalec v skladu s pravili ocenjevanja vrednosti, da bi določil oceno vrednosti podjetja, nepremičnine oziroma strojev in opreme za računovodsko poročanje ter druge namene ocenjevanja vrednosti« (32. točka 3. člena ZRev-2).

Op. št. (4): »Slovenskega inštituta za revizijo« (1. člen ZRev-2).