VSRS Sodba I Ips 66/2010

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Vložnica V. G. se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo Ko 267/46 z dne 23. 9. 1946 obsojenega M. L. spoznalo za krivega kaznivih dejanj po 3., 4. in 6. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) in kaznivega dejanja po občem kazenskem zakoniku ter mu izreklo po 4. členu ZKLD in 4. členu Zakona o vrstah kazni 18 let omejitve svobode s prisilnim delom, 10 let izgube aktivne in pasivne volilne pravice, zaplembo celotnega premoženja z zakonskimi omejitvami ter mu naložilo plačilo povprečnine 500 din in plačilo stroškov kazenskega postopanja.

2Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo Kpv 1083/46 z dne 22. 10. 1946 ugodilo obsojenčevi pritožbi tako, da je prvostopenjsko sodbo razveljavilo v odločbi o krivdi pod točko 3, v odločbi o kazni pa v celoti in v tem obsegu na novo razsodilo tako, da je obsojenca za dejanje pod točko 3 oprostilo obtožbe, za preostali kaznivi dejanji pa ga obsodilo na 14 let odvzema prostosti s prisilnim delom ter na izgubo aktivne in pasivne volilne pravice za dobo 5 let, na plačilo povprečnine 500 din in na plačilo stroškov kazenskega postopka ter izvršitve kazni. V kazen mu je vštelo pripor od 20. 5. 1946 dalje. V ostalem je pritožbo zavrnilo.

3Obsojenčeva hčerka V. G. je po pooblaščenki zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti krivde in kazni.

4Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti delno utemeljena. Po njegovem stališču ni mogoče v celoti pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da opis očitanih dejanj ni konkretiziran in ne vsebuje zakonitih znakov kaznivih dejanj, ki so navedena pri pravni opredelitvi njegovih ravnanj. Nekatere trditve v izreku so res splošne, vendar izrek vsebuje tudi konkretne navedbe glede ravnanj in posledic. Pregled dokaznega gradiva pokaže, da so v opisu dejanj povzete ugotovitve, ki izhajajo iz izpovedi obdolženca kot tudi iz izpovedb prič. Meni tudi, da je treba oceniti, ali so pomanjkljivosti v postopku, na katere opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, takšne, da so bistveno vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe ter presoditi o tem, da očitki navedenih ravnanj ne pomenijo izpolnitve zakonitih znakov kaznivih dejanj, ki so očitana obsojenemu v izpodbijani sodbi.

5Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo vložnici zahteve in njeni pooblaščenki. Slednja navaja, da je odgovor državnega tožilstva nedoločen in v ničemer ne izpodbija niti splošnih niti povsem konkretnih navedb predlagateljice v njeni zahtevi za varstvo zakonitosti. V ostalem vztraja pri navedbah zahteve in danem predlogu.

6Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja:

bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz

drugega odstavka 371. člena ZKP, ker se prizadeti sodniki, preiskovalci in tožilci niso izločili ter je zato izpodbijana sodba v temelju nezakonita in ker je preiskavo proti obsojencu izvedla UDBA v nasprotju s človekovimi pravicami in s hudim fizičnim in psihičnim nasiljem. Obsojenec ni bil obveščen, zaradi katerih dejanj teče preiskava, ni mu bil dodeljen zagovornik, zaradi česar je bila onemogočena učinkovita obramba. Obsojencu ni bila vročena obtožnica, zagovorniku pa ne pravočasno. Obtožba je bila sestavljena pet dni pred sodno obravnavo, sodišču pa dostavljena tri dni pred obravnavo;

iz 5. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče sodilo po obtožnici, ki ni obsegala zadostnega historičnega opisa kaznivih dejanj in tudi ne njihove jasne pravne kvalifikacije (dejanja in posledice niso določno opisane in tudi ne vzročna zveza med dejanji in posledicami ter tudi ne ostale odločilne okoliščine).

7V nadaljevanju zahteva z navedbami, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen, da iz njega ni razvidno, za katera kazniva dejanja gre in koliko kaznivih dejanj naj bi bilo in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in ne o pravni opredelitvi ter vsebinskih razlogov glede odmere kazni in da je v zvezi s trditvijo, da je obsojenec dajal informacije o partizanih, obrazložitev sodbe v nasprotju z njenim izrekom, nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z navedbo, da v izvršitvenih dejanjih, opisanih pod točko 1 in 2, ni zakonskih znakov kaznivih dejanj, predpisanih v 3., 4. in 6. točki 3. člena ZKLD, uveljavlja kršitev kazenskega zakona, očitno iz 1. točke 372. člena ZKP.

8V obravnavani zadevi zahteva za varstvo zakonitosti problematizira vprašanje izločitve sodnikov, preiskovalcev in tožilcev. Okoliščine, navedene v obrazložitvi, naj bi vzbujale dvom o njihovi nepristranskosti (6. točka 39. člena ZKP). Gre za odklonitveni razlog, zaradi katerega so stranke smele zahtevati sodnikovo izločitev do začetka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 32. paragrafa Zakonika o sodnem kazenskem postopanju za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev – ZSKP). Zoper odločitev, s katero je bila zavrnjena zahteva za izločitev, je bila dopustna pritožba. Če se je taka odločitev nanašala na sodnika, ki je vodil glavno obravnavo, se je smela izpodbijati samo s pravnim sredstvom, vloženim zoper sodbo (36. paragraf v zvezi s 5. točko 336 paragrafa in 2. točko 393. paragrafa ZSKP). Kršitev procesnega zakona je bila podana, če je pri sojenju sodeloval sodnik, ki je po zakonu izključen (izključitveni razlog, 2. točka 336. paragrafa v zvezi z 28. in 29. paragrafom ZSKP). Tudi veljavni Zakon o kazenskem postopku v 6. točki 39. člena vsebuje navedeni odklonitveni razlog in v drugem odstavku 41. člena predpisuje način njegovega uveljavljanja ter opredeljuje stanje postopka, do katerega smejo stranke zahtevati sodnikovo izločitev iz razlogov 4. a ali 6. točke 39. člena. V četrtem odstavku 42. člena ZKP je predpisan postopek in med drugim določeno, da je sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev, ki je izdan po vložitvi obtožbe, mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki se nanašajo na vprašanje sodnikove izločitve, so vsebovane v 1. in 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9Glede na dejstvo, da stranke v izvedenem kazenskem postopku niso zahtevale izločitev sodnikov in ostalih v zahtevi navedenih oseb, je ta ugovor mogoče presojati v okviru kršitve 3. točke prvega odstavka 420. člena v povezavi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Slednje pomeni, da ni dovolj, da je kršitev procesnega zakona mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, temveč se zahteva, da je vplivala na njeno zakonitost. Izkazana mora biti vzročna zveza med uveljavljano procesno kršitvijo in nezakonitostjo napadene sodbe. Vprašanje pripadnosti sodnikov, preiskovalcev in tožilcev, ki ga odpira zahteva, se nanaša na dejstva, ki niso zanesljivo ugotovljena. Zato na podlagi navedb, ki izhajajo iz razmer časa, v katerem je bilo sojeno obsojencu, ni mogoče sklepati na obstoj odklonitvenega razloga in na dolžnost sodnikov ter ostalih, da sami predlagajo izločitev iz že navedenega razloga in tudi ne na izkazanost vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in nezakonitostjo pravnomočne sodbe.

10Po podatkih kazenskega spisa je bil obsojenec zaslišan 23. 5. 1946 (glede na vsebino zapisnika – 2. zvezek, listovna številka 88-90 očitno informativno) in 17. 8. 1946 (zapisnik o zaslišanju osumljenca – listovna št. 91 in 92). Javno tožilstvo je zoper obsojenega M. L. in ostale obsojence vložilo obtožnico 17. 9. 1946. Iz zapisnika o vročitvi obtožnice (3. zvezek na list. št. 21 in 22) je razvidno, da je tožilstvo vročilo obsojencu obtožnico 17. 9. 1946 in da je za zagovornika izbral dr. J. B. iz N., ki mu je glede na odredbo z dne 17. 9. 1946 (list. št. 26) tudi bila vročena obtožnica. Glavno obravnavo je sodišče opravilo 20. 9. 1946, sodbo pa razglasilo 23. 9. 1946. Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo dokaze, zbrane v predhodnem postopku, pri čemer je zaslišalo priče, katerih izpovedbe so se nanašale na posamezna ravnanja, očitana obsojencu.

11V času sojenja veljavni Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD, Uradni list FLRJ, št. 59/46) je v pretežni meri vseboval materialnopravne določbe, v omejenem obsegu pa tudi določbe procesne narave. Glede na vsebino teh določb je očitno, da ni uzakonil preiskovalnega postopka in tudi ni podrobneje urejal vprašanje formalne obrambe, razen v primeru obdolženčeve nenavzočnosti v postopku. V taki situaciji se je odsotnemu osumljencu oziroma obdolžencu postavil zagovornik že v pripravljalnem postopku (tretji odstavek 14. člena ZKLD). Po prvem odstavku 60. paragrafa ZSKP je obdolženec moral imeti zagovornika, če je bil obdolžen kaznivih dejanj, za katera je bila v zakonu predpisana kazen nad pet let zapora, čim je bila uvedena preiskava ali vložena neposredna obtožnica.

12Obsojenec je v predhodnem oziroma v pripravljalnem postopku bil priprt in v tem času ni imel zagovornika. Slednji mu je bil zagotovljen ob izročitvi obtožnice in do konca kazenskega postopka. Zato procesne kršitve, na katere opozarja zahteva v zvezi s postopkom, izvedenim pred glavno obravnavo, niso takšne, da so odločilno vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Obsojenec in zagovornik sta bila navzoča na glavni obravnavi, na kateri so bile zaslišane tudi obremenilne priče. Obsojencu je na tak način bila dana možnost, da se na glavni obravnavi s pomočjo zagovornika brani pred očitki in da se tudi opredeli do izpovedb obremenilnih prič. Glede na potek glavne obravnave, ki je razviden iz njenega zapisnika, ni podlage za sklepanje, da je obsojencu bilo preprečeno ali omejeno uresničevanje pravice obrambe. Po drugi strani je treba izhajati iz procesnih standardov, veljavnih v času sojenja, ki so v vseh pogledih zaradi razvoja procesnega prava v spremenjenih družbenih razmerah v celotnem demokratičnem svetu znatno višji. Zato je presoja možna le glede temeljnih postopkovnih garancij obsojencu, ki so ne glede na ugotovljene pomanjkljivosti, na glavni obravnavi in tudi v pritožbenem postopku bile v zadostni meri upoštevane.

13Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe povzelo obtožbeni opis obsojenčevih ravnanj, ki jih je pravno opredelilo po 3., 4. in 6. točki 3. člena ZKLD, dejanje, za katerega je javni tožilec razširil obtožbo na glavni obravnavi, pa opredelilo kot kaznivo dejanje zoper čast po „občem kazenskem zakoniku“. Vrhovno sodišče LRS je obsojenčevi pritožbi deloma ugodilo in ga oprostilo kaznivega dejanja zoper čast ter mu na novo odmerilo kazen.

14Izvršitvena ravnanja, glede katerih je postala izpodbijana sodba pravnomočna, so opisana v 1. in 2. točki izreka, ki se nanaša na obsojenega M. L. Obsojencu je očitana v 1. točki izreka organizacija belogardistov jeseni leta 1942, sodelovanje pri takemu organiziranju, dajanje nasvetov in navodil za borbo proti partizanom ter dajanje informacij o kretanju partizanov z opisom njihovega ravnanja v avgustu 1943 leta. V nadaljevanju je opisano njegovo ravnanje jeseni leta 1942, kar je imelo za posledico zajetje dveh partizanov in partizana K. ter njihovo izročitev Italijanom, ki so jih postrelili. V 2. točki izreka je ob okvirni časovni opredelitvi navedeno, da je obsojenec bil mobiliziran v NOV v 12. brigado, iz katere je prvič odšel domov, drugič pa v nemško postojanko v Novo mesto, kjer je sprejel referat za prehrano za dobrniško občino. Nato so opisana nadaljnja konkretna ravnanja, katerih posledice so bile usmrtitve šestih oseb, aretacija H. H. ter internacija J. Š.

15V takšnem opisu obsojenčevega ravnanja so zajete posamezne izvršitvene oblike iz 3., 4., in 6. točke 3. člena ZKLD. Gre namreč za očitke, povezane z obsojenčevim delovanjem, ki se je nanašalo na organizacijo belogardistov (4. točka 3. člena) ter na sodelovanje s sovražnim okupatorjem (6. točka 3. člena) in z delovanjem, ki je imelo za posledico aretacije, internacijo in tudi usmrtitve že navedenih oseb (3. točka 3. člena). Zato ni mogoče sklepati, da ima pravnomočna sodba v tem pogledu takšne pomanjkljivosti, ki bi utemeljevale sklepanje, da je sodišče kršilo kazenski zakon.

16Glede na že sprejete odločitve (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 199/96 z dne 25. 3. 1999 in odločba Ustavnega sodišča RS U-I-247/96 z dne 22. 10. 1998), ima po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo retroaktivnost svoj legitimni temelj v tem, da so se v času druge svetovne vojne pojavili delikti, ki jih prejšnji zakonodajalci niso mogli niti zamisliti in ne predvideti. Iz teh razlogov je treba priznati kot dopusten in legitimen odstop od načela prepovedi retroaktivnosti veljave kazenskih zakonov tudi pri ZKLD. V ustavni odločbi je zavzeto stališče, da določbe ZKLD, s katerimi so bila inkriminirana kazniva dejanja v času nastanka in veljavnosti, niso bila v neskladju z načeli zakonitosti v kazenskem pravu, ki so ga in kakor so ga že tedaj kot splošna pravna načela priznavali civilizirani narodi. Zato inkriminacija dejanj, vsebovanih v določbah ZKLD, z vidika določenosti in s tem zakonitosti ni bila vprašljiva.

17Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, kako presoja obsojenčev zagovor in iz katerih razlogov ga zavrača. Drugostopenjsko sodišče je sklepalo, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje glede dejanj, opisanih pod točkami 1. in 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje, ugotovilo pravilno na podlagi izvedenih dokazov in kritično ocenjenega obsojenčevega zagovora. Presodilo je tudi navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala dejanske ugotovitve prvostopenjske sodbe ter ocenilo, da ni mogoče zaključiti, da bi bile nelogične, izkustveno nesprejemljive ali v nasprotju s spisovnimi podatki. Ni podlage za sklepanje, da pravnomočna sodba nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, po drugi strani pa tudi ne, da je obrazložitev, ki jo je treba povezati z vsebino na glavni obravnavi izvedenih in za obsojenca obremenjujočih dokazov, tako pomanjkljiva, da bi slednje predstavljalo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Slednje velja tudi za očitek neobrazloženosti odločbe o kazni. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, kako ocenjuje težo obsojenčevih dejanj in katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni. Tudi sodišče druge stopnje je navedlo razloge, ki so narekovali izrek nižje zaporne kazni. Nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo, ki ga uveljavlja zahteva in ki se nanaša na okoliščino, povezano z dajanjem podatkov „Narodnostnemu referatu“, glede na zbrano dokazno gradivo tudi ni odločilnega pomena.

18Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva, ter jo je zato zavrnilo in ob smiselni uporabi določb 98. a člena in 95. člena ZKP vložnico zahteve oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.