VSRS Sodba XI Ips 82540/2010-82 (XI Ips 84/2010)

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Kpd 82540/2010 z dne 28. 10. 2010 na predlog okrožnega državnega tožilca iz Murske Sobote zoper obdolženo E. A. odredil pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklep se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede obstoja pripornega razloga begosumnosti in predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženko odpravi. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom II Ks 82540/2010 z dne 3. 11. 2010 zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagal je, da se izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženko odpravi.

3V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve, saj vložnik uveljavlja zgolj razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5Zagovornik obdolženke vlaga zahtevo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, katere pa ne konkretizira. Trdi, da odreditev pripora zoper obdolženo E. A. iz pripornega razloga begosumnosti ni utemeljena, saj glede na dosedanja ravnanja obdolženke konkretna nevarnost njenega pobega ni podana. Navaja, da obdolženka ni skušala pobegniti iz Republike Slovenije niti takrat, ko so njenega partnerja zaprli in niti ni vedela, kje se nahaja. Samo dejstvo, da ni znano stalno prebivališče obdolženke, pa za tak zaključek sodišča ne zadostuje.

6Vrhovno sodišče soglaša s splošnimi ugotovitvami zahteve, da zgolj skrivanje obdolženca oziroma dejstvo, da ni mogoče odkriti njegove identitete, ne more biti zadostna podlaga za odreditev pripora iz razloga begosumnosti, ampak le, če kažeta na konkretno nevarnost pobega. Poleg okoliščin, ki pomenijo aktivno ravnanje obdolženca, in ki kažejo na njegovo begosumnost, je na nevarnost pobega mogoče sklepati tudi na podlagi določenih objektivnih okoliščin. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so objektivne okoliščine pri obdolženi E. A. podane, saj v Sloveniji nima stalnega ne začasnega prebivališča in tudi sicer njeno stalno prebivališče ni znano. Iz spisa izhaja, da se s partnerjem gibljeta po državah Evropske unije, kjer se zadržujeta po gozdovih. Ne gre zanemariti dejstva, da je obdolženka utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi zoper policiste, torej v kvalificirani obliki po tretjem odstavku 299. člena KZ-1, za katero je z zakonom predpisana kazen zapora od enega do petih let. Poleg navedenih objektivnih okoliščin je z Republiko Slovenijo ne povezuje niti okoliščina, da se njen partner nahaja v priporu v Murski Soboti, saj bo predan nemškim organom pravosodja po s strani Nemčije razpisanem Evropskem nalogu za prijetje in predajo. Zato gre še toliko manj pričakovati, da bo obdolženka v primeru, če bo izpuščena na prostost, ostala v Republiki Sloveniji. Tako je podana tudi konkretna in realna nevarnost, da bo pobegnila v Republiko Nemčijo in se tako izognila kazenskemu postopku v Republiki Sloveniji.

7Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolžene E. A. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).