VSRS Sodba VIII Ips 209/2009

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 413,10 EUR.

1Tožnik je bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti na podlagi 13. člena ZPIZ/92 (sedaj 16. člena ZPIZ-1) od 1. 4. 1992 dalje. Tožnik je s 1. 3. 1995 priglasil opravljanje samostojne dejavnosti. Tožena stranka je na podlagi ugotovitve, da je opravljanje pridobitne dejavnosti podlaga za vključitev v obvezno zavarovanje po 15. členu ZPIZ-1, zato je na podlagi 25. člena ZPIZ-1 z odločbo z dne 21. 11. 2006 odločila, da tožniku 31. 12. 1999 preneha lastnost zavarovanca iz naslova kmetijske dejavnosti in ima od 1. 1. 2000 dalje lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti. Pritožbo tožnika je z odločbo z dne 19. 12. 2006 zavrnila.

2Sodišče prve stopnje je navedeni odločbi tožene stranke odpravilo in odločilo, da tožniku lastnost zavarovanca iz naslova kmetijske dejavnosti preneha 20. 11. 2006 in ima lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti od 21. 11. 2006 dalje (od izdaje prvostopne odločbe tožene stranke). Zahtevek tožnika za ohranitev lastnosti zavarovanca iz naslova kmetijske dejavnosti tudi za naprej, je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka sicer lahko ugotavljala spremembo lastnosti zavarovanca, vendar pri tem ni moglo poseči v pravnomočno urejen status tožnika za nazaj. To bi lahko storila le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, česar pa ni izpeljala. Pri tem se sodišče sklicuje tudi na stališče v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča in tudi odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 86/2000 (pravilno 86/2004).

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Kot zmotno je zavrnilo stališče tožene stranke, da pri vključitvi v obvezno pokojninsko zavarovanje ne gre za pravnomočno pravno razmerje. Pri tem se sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 265/2007 z dne 6. 11. 2008.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje glede ugotavljanja drugačne podlage za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in navaja, da ne gre za poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje, saj zavarovanje ob ugotovitvi zavarovalnega temelja nastane že z vpisom v matično evidenco zavarovancev. Pravna podlaga za ugotovitev drugačnega temelja za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje tudi za nazaj je izrecno urejena v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ–1; Ur. l. RS, št. 109/99 s spremembami) in Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000) in bi moralo sodišče te določbe upoštevati. Sodišče pa ni v celoti upoštevalo določbe 48. člena ZMEPIZ, po kateri v primeru, ko zavarovalno razmerje še traja, pridobi oseba lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja, sicer pa največ od uveljavitve ZPIZ-1. Taka določba omogoča ugotavljanje lastnosti zavarovanca za nazaj tudi v primeru iz 4. alineje 49. člena ZMEPIZ. Sklicuje se še na različno prakso oziroma drugačne odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča.

5Tožnik je na revizijo odgovoril in predlaga, da jo sodišče zavrže kot nedovoljeno, ker vrednost spora ne dosega revizijskega minimuma, oziroma da jo kot neutemeljeno zavrne.

6Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

7V socialnih sporih je revizija vselej dovoljena – tudi ne glede na vrednost, ki jo morda določi tožeča stranka – v sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj. Tak pa je tudi spor o tem ali je podana in katera zakonska podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

8Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

9Tožena stranka sicer navaja, da vlaga revizijo tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne navede niti smiselno za katere kršitve naj bi šlo. Sklicevanja na „svoje dosedanje navedbe“ ni mogoče upoštevati. 

10Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11Predmet revizijske presoje je le vprašanje, ali tožena stranka lahko ugotavlja lastnost zavarovanca tudi za nazaj oziroma ali lahko spreminja podlago za zavarovanje za nazaj.

12Vrhovno sodišče je stališče o enakem spornem vprašanju zavzelo že v več podobnih primerih tudi že pred vložitvijo revizije v tej zadevi (VIII Ips 86/2004 in VIII Ips 265/2007, ki ju navajata že prvo in drugostopna sodba, in več kasnejših, na primer VIII Ips 66/2008, VIII Ips 80/2008, VIII Ips 283/2008). Gre za enotno in jasno stališče: ZMEPIZ v 49. členu, ki ureja ugotavljanje lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti, ni izrecno določil, kdaj se na tak način pridobi, izgubi ali spremeni status zavarovanca. To vprašanje je zato potrebno reševati glede na vse okoliščine odločitev, mogočih na podlagi te določbe. Če se je po uveljavitvi ZPIZ-1 pri odločanju o statusu zavarovanca po prvi alineji 49. člena ZMEPIZ (ko prijava sploh ni bila vložena) še mogoče opreti na drugi odstavek 45. člena ZMEPIZ, so pri odločanju o spremembi podlage zavarovanja (četrta alineja) pomembne druge okoliščine, zaradi katerih ni mogoče ugotoviti obstoja te spremembe za nazaj od dneva uveljavitve ZPIZ-1. Določilo 48. člena ZMEPIZ ureja pridobitev lastnosti zavarovanca osebe, ki te lastnosti še nima, pri čemer prijava v zavarovanje ni bila vložena v zakonitem roku. Ne ureja pa vprašanja, kdaj nastopijo posledice v že obstoječem statusu zavarovanja, če pride do spremembe pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje. V primeru iz prve alineje 49. člena ZMEPIZ ne gre za poseg v že obstoječ status, temveč šele za pridobitev statusa zavarovanca, ki je tako z vidika fizične osebe kot z vidika sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja pomembnejša od ugotovitve zgolj spremenjene podlage že obstoječega zavarovanja. To pomeni, da se določba drugega odstavka 48. člena ZMEPIZ nanaša na drugačen primer, kot je obravnavani in je zato pri odločanju o spremembi lastnosti zavarovanca ni mogoče upoštevati ter ugotoviti obstoja te spremembe za nazaj od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, oziroma od dneva uveljavitve ZPIZ-1 dalje. Tudi v primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki ga je mogoče enačiti s pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno odločbo državnega organa. Bistvo pravnomočnega akta je v tem, da je na pravno zavezujoč način odločeno o pravicah in obveznostih strank iz pravnega razmerja. V obravnavanem primeru je bila obveznost tožnika nasproti toženi stranki v tem, da ji je plačeval prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi zavarovanja iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, tožena stranka pa bi mu bila dolžna ob nastopu zavarovalnega primera ob izpolnjenih pogojih iz ZPIZ priznati ustrezno pravico. Dejstvo, da je tožnik dejansko plačeval toženi stranki prispevek, kaže na to, da sta obe stranki priznavali obstoj medsebojno pravno učinkujočega razmerja zavarovanja in ga tudi izvrševali. V tako urejeno razmerje bi lahko tožena stranka z odločbo z učinkom za nazaj posegla le primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, to pa je tudi bistvo določila 158. člena Ustave RS.

13Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14Tožeča stranka je na revizijo odgovorila tudi z navedbami, do katerih se je revizijsko sodišče posebej opredelilo. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na revizijo v višini kot so bili priglašeni, v skladu z veljavno odvetniško tarifo.