VSRS Sodba II Ips 678/2006

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora nerazdelno povrniti toženi stranki pravdne stroške za odgovor na revizijo v znesku 175.790 tolarjev v 15 dneh, da ne bo potreba prisilna izvršitev.

1Sodišče je v tej zadevi odločilo drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, a je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je ugodilo prvemu delu tožbenega zahtevka, sicer pa je odločitev razveljavilo. Proti ugoditvi dela tožbenega zahtevka je bila vložena revizija in Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem (ugoditvenem) delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala:

1ugotovitev, da je toženi kršil izključne avtorske pravice tožeče stranke tako, da je brez prenosa pravic od tožeče stranke reproduciral in distribuiral knjigo z naslovom: Matematika na maturi - rešene naloge zaključnih in maturitetnih izpitov iz matematike 1992-1995, v kateri je objavil zbirke matematičnih nalog zaključnih in maturitetnih izpitov, na katerih ima tožeča stranka izključne avtorske pravice; 2. prepoved bodočih kršitev in 3. vsako nadaljnje tiskanje ali reproduciranje v 1. točki navedenega dela; 4. zahtevek za izključitev iz prometa navedenega dela in njegovo uničenje; 5. izbris elektronskih zapisov tega dela;6. zahtevek za plačilo 4.476.000 tolarjev s pripadki in 7. objavo sodb v časopisih Delo in Večer.

Tudi tokrat je sodišče menilo, da matematične naloge za zaključne in maturitetne izpite, ki so nastale v obdobju 1992-1995, same po sebi niso avtorskopravno varovane, ker so nastale kot uradno besedilo z upravnega področja. Ker je nato ugotovilo, da je toženec v svoji knjigi: Matematika na maturi - rešene naloge zaključnih in maturitetnih izpitov iz matematike 1992-1995 uporabil samo podatke oziroma besedila teh nalog, ki po 9. členu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah - ZASP niso avtorskopravno varovane in ker je temu dodal še svoje rešitve in ustrezno razlago postopka reševanja, kar pa ni predelava avtorskih del tožečih strank po 7. členu istega zakona, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti tej sodbi se je tožeča stranka pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Zaradi enotne sodne prakse je sprejelo stališče, da gre pri matematičnih nalogah za uradna besedila, ki niso avtorskopravno varovana. Če jih je toženec v svoji publikaciji uporabil, ne gre za kršitev avtorskih pravic tožeče stranke. Ker je toženec uporabil samo naloge, se je sodišče druge stopnje tudi strinjalo z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da v toženčevi publikaciji ne gre za predelavo.

2.Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ponovno razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje. Predvsem trdi, da zbirke nalog za zaključne in maturitetne izpite niso uradno besedilo in da zato avtorskopravno varstvo ni izključeno. Po njenem je revizijsko sodišče v prvem odločanju napačno menilo, da matematične naloge zaključnih in maturitetnih izpitov uživajo avtorskopravno varstvo in da publikacije tožeče stranke, ki jih je natisnila po izpitih, uživajo avtorskopravno varstvo. Toda tožeča stranka ni nikoli trdila, da vsaka od posamičnih nalog uživa avtorsko varstvo, čeprav je treba vsaj na načelni ravni tako možnost dopustiti. Tožeča stranka trdi le, da je izbor, uskladitev in razporeditev teh nalog takšna, da je individualna stvaritev zbirke po prvem odstavku 8. člena ZASP. Zato meni, da bi toženec lahko uporabil posamično matematično nalogo, ne pa zbirke, kakršno je ustvarila tožeča stranka. Če je tožena stranka temu dodala še lastne rešitve nalog, je zbirko predelala v smislu 7. člena ZASP, in ker je to storila brez privolitve tožeče stranke, je kršila njene avtorske pravice. Tožeča stranka tudi navaja, da je dejstvo, da je neko delo nastalo v predpisanem postopku, sicer res nujen pogoj za obstoj uradnega besedila, toda ne zadosten. Navaja na primer arhitekturne načrte, ki nastajajo v predpisanem postopku in je na njihovi podlagi izdana celo upravna odločba, pa kljub temu ne izgubijo varstva po ZASP. Pri tem dodaja, da je pri sestavljanju izpitnih vprašanj iz slovenščine, tujih jezikov in umetnostne zgodovine pogosto vključevala avtorska dela (z ustreznim dovoljenjem imetnika avtorske pravice) in meni, da ne bi bilo prav, da bi sedaj izgubila avtorskopravno varstvo. Pri tem omenja ureditve v drugih pravnih redih in opozarja na določila Direktive o varstvu baz podatkov.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04-uradno prečiščeno besedilo - 43/06) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije in meni, da tožeča stranka v reviziji nedovoljeno navaja nove trditve o tem, kako pridobiva potrebne avtorske pravice preden posamezna avtorska dela vključi v gradivo za izpitne maturitetne naloge. To tudi ni pomembno, ker je v obravnavanem primeru vse oblikovanje matematičnih nalog potekalo na podlagi predpisanega postopka, v katerem niso bila vsebovana pravno varovana avtorska dela, temveč uradno besedilo. V zvezi z revizijsko trditvijo tožeče stranke, češ da gre pri matematičnih nalogah za stvaritev zbirke, tožena stranka meni, da gre za nedovoljeni revizijski razlog, ki izpodbija dejansko ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da sta tožeča in tožena stranka naknadno izdali zbirke nalog, v katerih pa sta povzeli vse naloge kot integralno celoto in da ni šlo za izbor gradiva. Tožena stranka tudi pritrjuje sodišču, da so matematične naloge za zaključne izpite in maturitetne izpite nastajale v postopku, ki je predpisan, in na način, ki je tipičen za nastajanje uradnih besedil (oblikovanje delovnih skupin, komisija, sklepi komisij). Zakon je določil maturo kot obvezen pogoj za šolanje na fakultetni stopnji in pooblaščeni organi so oblikovali in predpisali vprašanja za tak državni izpit. V zvezi z očitkom tožeče stranke, češ da sodišče pri odločanju ni uporabilo direktive EU o varstvu baz podatkov, še navaja, da ta v času izdaje publikacije tožene stranke ni veljala, da je 8. člen ZASP varoval le takoimenovane originalne baze podatkov in da so neoriginalne baze podatkov varovane šele od leta 2001 dalje. Poleg tega tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazovala, da bi njena baza izpolnjevala pogoje, ki jih zakon zahteva za neoriginalne baze (primerjaj 141.a člen ZASP).

3.Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba opozoriti na načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku, ki je zapisano v 2. členu ZPP in določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. To pomeni, da obseg pravde določi predvsem tožeča stranka, ki od sodišča zahteva ugotovitev, ali ji pripada določena materialnopravna pravica ali ne. V tožbi navede zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera opira zahtevek in dokaze, s katerimi naj se ta dejstva ugotavljajo (180. člen ZPP), to pa lahko dopolnjuje najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (286. člen ZPP).

Tožeča stranka je zahtevala predvsem ugotovitev, da je tožena stranka kršila avtorske pravice tedaj, ko je reproducirala in distribuirala knjigo z naslovom: Matematika na maturi - rešene naloge zaključnih in maturitetnih izpitov iz matematike 1992-1995, ki se je po trditvah tožeče stranke pojavila na tržišču ob koncu leta 1995. Zato so za presojo zatrjevane kršitve merodajna tista pravila materialnega prava, ki so tedaj veljala, predvsem določila Zakona o avtorski pravici - ZASP, ki so bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 21/95. Ker je tožeča stranka trdila, da je tožena stranka v svojem delu brez njenega soglasja reproducirala izpitne naloge, ki jih je zbrala prvotožeča stranka in nato izdala drugotožeča stranka, da so matematične naloge avtorsko delo po 3. in 5. členu ZASP in da so zbirke teh nalog, organizirane in urejene na določen način in z določenim namenom še posebej varovane po 4. in 8. členu ZASP, je bilo treba ugotoviti: kaj je tožnik v svojem delu Matematika na maturi sploh objavil, ali je objavil kaj s področja tožeče stranke in ali to uživa avtorskopravno zaščito.

Sodišči prve in druge stopnje sta v ponovljenem postopku ugotovili, da je tožena stranka v svoji publikaciji Matematika na maturi objavila vse naloge zaključnih izpitov v letih 1992-1995, naloge s poskusnega maturitetnega izpita v letu 1994 in predmaturitetnega preizkusa in maturitetnega izpita v letu 1995. Poleg tega je objavila daljše rešitve teh nalog oziroma rešitve po korakih, kot je pojasnila, oziroma rešitve z ustrezno razlago postopka reševanja. Ko sta sodišči nato ugotavljali, kaj je povzela od tožeče stranke, sta ugotovili, da je tožena stranka povzela le besedilo nalog, ki ji je bilo dostopno v obliki izpitnih pol. Ker tožeča stranka navaja, da so izpitne pole fizična podlaga, na kateri so bile natisnjene matematične naloge kot izpitno gradivo na zaključnih in maturitetnih izpitih za leto 1992, 1993, 1994 in 1995 in da so avtorskopravno varovane, je moralo sodišče ugotavljati, ali so te pole oziroma lege oziroma naloge uživale avtorskopravno varstvo. Pri tem revizija pravilno ugotavlja, da se sodišče ni posebej ukvarjalo z vprašanjem, ali so te naloge po svoji naravi avtorsko delo in dodaja, da so avtorskopravni spori razmeroma redki in bi bilo zanjo zanimivo mnenje sodišča, ali so matematične naloge o zaključnih izpitih stvaritve, ki so po 5. členu ZASP avtorsko delo. Toda, ker je naloga sodišča, da odloči o tožbenem zahtevku, širše teoretično razglabljanje o avtorskopravnih vprašanjih ni bilo potrebno, ker to za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno. Ni izključeno, da bi matematične naloge lahko spadale med pisno izražene individualne stvaritve s področja književnosti, znanosti ali umetnosti (prvi odstavek 5. člena ZASP), toda pomembno je, da bi bilo avtorskopravno varstvo lahko izključeno. V 9. členu ZASP so namreč navedene nezavarovane stvaritve in v 2. točki prvega odstavka tega člena je določeno, da avtorskopravno niso varovana uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja. Avtorskopravno varstvo je izključeno zato, ker javni interes zahteva, da se čim več objavljajo in razširjajo.

Sodišči prve in druge stopnje sta sprejeli stališče, ki je razloženo zlasti v sklepu, s katerim je bilo odločeno o reviziji proti prvi sodbi in pojasnjuje, da gre v obravnavanem primeru za uradno besedilo z upravnega področja, ki izključuje avtorskopravno varstvo po 9. členu ZASP. Sodišče je predvsem ugotovilo, da spada izvrševanje nalog vzgoje in izobraževanja v upravno področje, saj te naloge izvršujejo na podlagi zakonov in drugih predpisov upravni organi sami, ali preko javnih podjetij in zavodov, z dajanjem koncesij in z drugimi ukrepi, katerih delovanje upravni organi nadzorujejo (11. člen in 63. - 66. členi Zakona o upravi, Ur. l. RS, št. 67/94). Gre za izvrševanje oblastvenih upravičenj, s katerimi se uravnavajo pravni položaj državljanov in druge družbene zadeve. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da so bile matematične naloge za maturitetne izpite (kot izpite eksterne narave) za dijake, ki želijo nadaljevati študij na univerzi, izdelane v uradnem postopku, ki je določen v Pravilniku o maturi (Ur. l. RS, št. 50/93). Res niso bile sprejete po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99), vendar tega ZASP ne zahteva. Zadošča uraden postopek, tako kot na primer katerikoli postopek na sodnem področju in ne le kazenski ali pravdni postopek. Tožena stranka v odgovoru na revizijo pravilno navaja, da je bil postopek tipičen za nastajanje uradnih besedil z upravnega področja (oblikovanje delovnih skupin, komisija, sklepi komisij). Navedeni organi so izpolnili svojo nalogo in pooblastilo iz zakona tako, da so oblikovali in predpisali vprašanja za državni izpit. Ne nazadnje so nastale matematične naloge za zaključni izpit iz matematike v posameznem šolskem letu za preizkus znanja za nadaljevanje študija na univerzi, zato je potem, ko so opravile svoj namen in niso bile več tajne, v uradnem interesu njihova objava, da bi se čim več potencialnih kandidatov seznanilo z njihovo vsebino, da bi torej izvedeli, katera področja matematike morajo obvladati in kakšna je stopnja zahtevnosti. Za javnost je pomembno, da izve in da ve, kakšni kriteriji znanja se zahtevajo za to, da kandidat opravi z zakonom predpisani državni izpit.

Tožeča stranka v reviziji sprašuje, kako je z uradnim besedilom v primeru, da bi v izpitna vprašanja vključila kako avtorsko delo, toda to za odločitev o obravnavani zadevi ni pomembno, ker so v obravnavanem primeru vse izpitne naloge nastale v upravnem postopku.

Navedbe tožeče stranke, češ da je tožena stranka predelala njeno avtorsko delo, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili, ker sta ugotovili, da ne gre za nobeno priredbo, spremembo ali drugačno predelavo avtorskega dela, saj je tožena stranka povzela celotno besedilo matematičnih maturitetnih nalog, ki so uradno besedilo in ne uživajo avtorskega varstva, ter jih ni spreminjala ali predelovala.

Tožeča stranka v reviziji tudi trdi, da je izbor, uskladitev in razporeditev matematičnih nalog za posamezno leto zbirka, ki uživa avtorsko varstvo. Da skupek matematičnih nalog ni zbirka v smislu 8. člena ZASP, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, saj so naloge nastale v upravnem postopku in ni šlo za nobeno zbirko dokumentov, ki bi predstavljala zbrano in urejeno dokumentacijo ali gradivo, nastalo pri različnih priložnostih. ZASP je v 8. členu varoval le originalne zbirke podatkov, kasnejše razširitve varstva na baze podatkov pa (če bi pri izboru matematičnih nalog za izpit sploh šlo za tako bazo) pri odločanju o tožbenem zahtevku ni mogoče upoštevati, ker je bilo to varstvo razširjeno in uveljavljeno pozneje. Posamezne uredbe in direktive Evropske unije Republike Slovenije v letu 1995 še niso zavezovale in tudi Direktiva št. 96/9/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 11. marca 1996 o pravnem varstvu baz podatkov, ki jo navaja revizija, je bila sprejeta po izdaji publikacije tožene stranke in je v 16. členu zavezovala države članice Evropske unije, da sprejmejo ustrezne zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 1. januarja 1998.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo po 378. členu ZPP.

Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške za odgovor na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP, ki določata povrnitev stroškov glede na uspeh). Odgovor na revizijo je bil uspešen in sodišče je po 155. členu ZPP odmerilo potrebne stroške na podlagi Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/93) za nagrade odvetnikov in na podlagi Zakona o sodnih taksah. Tako ji je priznalo za odgovor na revizijo 33.230 tolarjev sodne takse, za sestavo odgovora na revizijo 900 točk po odvetniški tarifi, povečano za 20%, kar znese 118.800 tolarjev, ter 20% za plačilo davka, skupaj torej 175.790 tolarjev.