VSRS Sklep Cp 2/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Dosedanji postopek je potekal tako, da je sodišče prve stopnje priznalo veljavnost odločbe Deželnega sodišča Giessen, št. 2 O 365/01 z dne 16.1.2004, ki je postala pravnomočna 17.3.2004, s katero je odločilo, da mora toženka plačati tožniku 67.927,09 evrov, skupaj s 5 odstotnimi obrestmi nad temeljno obrestno mero po Par. 1 DUEG na 15.080,55 evrov od 9.10.2001 in na 52.846,54 evrov od 19.9.2003, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da jih mora kriti do višine 5 odstotkov tožnik, preostalih 95 odstotkov pa toženka. Nasprotna stranka je ugovarjala sklepu o priznanju nemške sodne odločbe, toda senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je zavrnil ugovor.

2.

Proti sklepu senata je vložila nasprotna stranka pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sklepa in zavrnitev predloga za priznanje tuje sodne odločbe. Navaja, da je državljanka Republike Hrvaške in v postopku pred Deželnim sodiščem Giessen ni mogla ustrezno varovati svojih pravic. Sodišče prve stopnje je menilo, da je lahko sodelovala v postopku, saj je imela odvetnika, toda 96. člen ZMZPP zahteva, da sodišče preveri, ali so bile v postopku kakšne nepravilnosti, tega pa sodišče ni storilo. Ker je zmotno uporabilo materialno pravo, je zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje. Pravdni stranki sta namreč razvezana zakonca in je pred nemškim sodiščem tekel postopek zaradi delitve skupnega premoženja. Toda pristojnost tega sodišča ni bila podana, ker je temeljila na dejstvu, da ima tožena stranka premoženje v državi izdaje odločbe, kar pa ni res. Tudi slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o priznanju tuje sodne odločbe, ker toženka v Republiki Sloveniji nima niti stalnega, niti začasnega prebivališča. Pritožnica meni, da je zmotno uporabljeno materialno pravo tudi zato, ker gre v predmetni zadevi za vprašanja skupnega premoženja in s tem povezanimi deleži na nepremičnini, zaradi česar je po 64. členu ZMZPP za sojenje izključno pristojno slovensko sodišče.

3.

Po vložitvi pritožbe je sodišče prve stopnje v skladu s 108. do 111. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) (op1), ob subsidiarni uporabi Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) (op2) in Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (op3), vročilo pritožbo predlagatelju, vendar ta nanjo ni odgovoril. Za odločitev o pritožbi je po petem odstavku 109. člena ZMZPP pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

4.

Uvodoma je treba pojasniti, da je bil predlog za priznanje tuje sodne odločbe vložen 2.4.2004 in je Okrožno sodišče v Ljubljani o njem odločilo 14.7.2004, o ugovoru nasprotne stranke pa 25.1.2005. Ker ob vložitvi predloga Republika Slovenije še ni bila članica Evropske unije, je sodišče prve stopnje uporabilo ZMZPP, čeprav je bila naša država v času odločanja že članica Evropske unije in bi moralo uporabiti pravo Evrospke unije, ki olajšuje postopek pri zagotavljanju sodnega varstva in izvršitvi tujih sodnih odločb.

Toda celo po pravilih ZMZPP (ki se uporabljajo za priznavanje sodnih odločb vseh držav in ne le držav članic Evropske unije) je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ni razlogov za zavrnitev priznanja sodbe Deželnega sodišča Giessen, saj so bili izpolnjeni pogoji iz 94. in 95. člena ZMZPP in ni bilo izključitvenih razlogov iz 96. - 102. člena tega zakona. Po 96. členu ZMZPP sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če ugotovi, da stranka, proti kateri je bila izdana, ni mogla sodelovati v postopku. Zlasti se šteje, da stranka, proti kateri je bila izdana odločba, ni mogla sodelovati v postopku, če ji vabilo, tožba ali sklep, na podlagi katerega se je začel postopek, niso bili osebno vročeni oziroma osebna vročitev ni bila niti poskušena, razen če se je na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari v postopku na prvi stopnji. V obravnavani zadevi je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da pritožnica sama priznava, da jo je pred nemškim sodiščem zastopal odvetnik, torej se je nedvomno spustila v obravnavanje glavne stvari. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo ugovor nasprotne stranke, ki je očitno imela možnost sodelovanja, in priznalo nemško sodbo. V zvezi s pritožbenimi izvajanji o pristojnosti sodišč pa je treba pojasniti, da v sodbi ni bilo odločeno o stvarnopravnem zahtevku v zvezi z nepremičnino, ki leži v Sloveniji, za katerega bi bila v 64. členu ZMZPP določena izključna pristojnost slovenskega sodišča, temveč o obligacijskem zahtevku: plačilu denarja. Ker torej ni šlo za izključno pristojnost slovenskega sodišča, ni bilo razlogov za zavrnitev priznanja sodbe nemškega sodišča (97. člen ZMZPP). Prav tako ni bilo razlogov za zavrnitev priznanja po 98. členu ZMZPP, saj pristojnost nemškega sodišča ni temeljila le na okoliščini, da je imela toženka premoženje v ZR Nemčiji, temveč je imela tam svoje prebivališče. In končno tudi ni razlogov, da slovensko sodišče ne bi priznalo nemške sodbe.

5.

To velja še zlasti po 1.5.2004, ko je Republika Slovenija postala članica Evropske unije in jo veže Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z 22. decembra 2000 o priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb v civilnih in gospodarskih (trgovinskih) zadevah (op4), ki je bila dopolnjena z uredbo št. 1496/2002 z 21. avgusta 2002 (op5) in Aktom, ki se nanaša na pristop novih članic (op6). Glede na to, da Uredba velja od 1.3.2002 (člen 76) in da gre v obravnavanem primeru za razmerja, ki učinkujejo tudi po vstopu Republike Slovenije v Evropsko unijo, deloma pa tudi za procesna pravila (op7), je treba v pritožbenem postopku v skladu s členom 76, točko 2 (op8) neposredno uporabiti njena določila. Uredba temelji na medsebojnem zaupanju v zagotavljanje sodnega varstva znotraj skupnosti, kar opravičuje samodejno priznavanje sodb, izdanih v državi članici, ne da bi bil zato potreben kakršenkoli postopek, razen v spornih zadevah (točka 16 uvodnih določil). Zato se po členu 33 Uredbe sodba, izdana v državi člani, v drugi državi članici prizna, ne da bi bil v ta namen potreben kakršenkoli postopek. Toda predlagatelj je še pred uveljavitvijo Uredbe na območju Republike Slovenije vložil zahtevo za priznanje nemške sodbe, kar je mogoče tudi po členu 33, točki 2 in nekateri to celo priporočajo, ker bi se neposredna zahteva za izvršitev tuje sodne odločbe lahko zavlekla (op9).

Glede na pritožbene pomisleke nasprotne stranke je treba pojasniti, da Uredba sicer vsebuje nekatere razloge, ki onemogočajo priznanje tuje sodne odločbe in v členu 34, točki 2 določa, da se sodba ne prizna, če je bila izdana v odsotnosti, če toženi stranki ni bila vročena listina o začetku postopka na tak način, da bi se lahko pripravila na obrambo, razen če tega ni ugovarjala, pa je imela to možnost. Nasprotna stranka je tako možnost imela, saj sama priznava, da jo je pred nemškim sodiščem zastopal odvetnik, kot je bilo že pojasnjeno pod 4. utemeljitve tega sklepa.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o izključni pristojnosti slovenskega sodišča je treba pojasniti, da Uredba v členu 22, točki 1 predvideva v postopkih, v katerih so predmet postopka stvarne pravice na nepremičninah ali njihov najem, postopek pred sodiščem države, v kateri se nahaja nepremičnina. Toda doslej je bilo pod 4. že pojasnjeno, da je tožnik pred nemškim sodiščem uveljavljal obligacijskopravni zahtevek.

Glede pomislekov, češ da slovensko sodišče ne bi smelo priznati tuje sodne odločbe, ker nemško sodišče ni bilo pristojno, pa je treba opozoriti na člen 35, točko 3 in člen 36, ki ne omogočata preverjanja ugotovitev tujega sodišča v zvezi s pristojnostjo in prepovedujeta preverjanje vsebine tuje sodbe.

6.

Tako se izkaže, da pritožba ni bila utemeljena in ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je po 353. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP).

---------------------

Opomba 1: Ur. l. RS, št. 56/99, ki je začel veljati 28.7.1999.

Opomba 2: Ur. l. SRS, št. 30/86 in RS, št. 131/03.

Opomba 3: Ur. l. SRS, št. 36/04 - 69/05.

Opomba 4: OJ L 12, 16.1.2001, str. 1.

Opomba 5: OJ L 225, 22.8.2002, str. 13.

Opomba 6: OJ L 236, 23.9.2003, str. 33.

Opomba 7: R. Knez v knjigi: Pravo EU pred slovenskimi sodišči, Založba GV, Ljubljana 2005, str. 58-62.

Opomba 8: G. Lalić: Označevanje članov v slovenski inačici pravnih aktov ES, Evro PP, nomotehnika, Ljubljana 2004, št. 2, str. 47.

Opomba 9: B. Grosman: Priznanje tujih izvršilnih naslovov, Odvetnik, Revija Odvetniške zbornice Slovenije, leto 2005, št. 6, str. 13.