VSRS Sklep II Ips 517/2002

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upravičencema D. P. in D. P. določilo vsakemu do ene polovice odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninske družbe v višini 834.328,93 DEM ter nasprotno udeleženko zavezalo, da mora skrbniku za poseben primer P. P.

izročiti obveznice v višini 834.328,93 DEM v skladu z Uredbo o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino za katero je zavezanec Slovenska odškodninska družba d.d. Nasprotni udeleženki je še naložilo, da mora predlagateljema postopka povrniti stroške v znesku 3.157.639 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2001.

Zoper ta sklep se je pritožila nasprotna udeleženka in sodišču prve stopnje očitala predvsem zmotno uporabo materialnega prava, ker je na strani aktive podjetja upoštevalo tudi postavko vojna škoda.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V razlogih je pojasnilo, da je bila upravičenka do uveljavljanja terjatve iz naslova vojne škode družba kot nosilec podjetja, katerega premoženje je po podržavljenju prešlo v državno last. S tem je postala država lastnik nepremičnin in premičnin ter upravičenec do uveljavljanja vseh terjatev podržavljenega podjetja, torej tudi terjatve iz naslova vojne škode.

Zoper ta sklep vlaga nasprotna udeleženka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni izpodbijala načina vrednotenja podržavljenega premoženja, saj izvedensko mnenje temelji na postavkah iz bilance podjetja z dne 31.12.1945 in rekapitulacije bilance za leto 1945, torej na listinah, ki so v skladu s 5. in 8. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženje podlaga za pripravo cenitve. Vendar bi bilo treba glede vprašanja, kaj predstavlja premoženje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, upoštevati tudi določbo 8. člena Zakona o denacionalizaciji, po kateri se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Vojna škoda torej ne spada med premičnine niti med deleže družb, saj je to posebna kategorija terjatev, v kateri je zajeta škoda, ki je nastala med ali tik po vojni. Za ugotovitev vrednosti podjetja tako ni mogoče nekritično uporabiti vseh postavk iz bilance, zlasti ne tedaj, ko bi upravičenec do povračila vojne škode (podjetje ali država) to lahko uveljavljal v postopkih in po predpisih o povračilu vojne škode.

Predlagatelja na revizijo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Za premoženje se po 8. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-54/2002 - v nadaljevanju ZDen) res štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Vojna škoda oziroma terjatve iz tega naslova sicer ne spadajo v nobeno od teh kategorij, so pa kot morebitna terjatev lahko del premoženja kapitalske družbe. V svojem izhodišču je zato načelno pravilno pravno stališče sodišč druge in prve stopnje, da se družbina terjatev iz naslova vojne škode lahko upošteva pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja (kot organiziranega namenskega premoženja), torej pri ugotavljanju neto aktive podjetja.

Vendar le, če sta izpolnjena dva pogoja:

1da je taka terjatev pravno obstajala in 2. da je bila tudi dejansko izterljiva.

S temi vprašanji (ki jih terja pravilna normativna konkretizacija pojma "vrednost podržavljenega premoženja" - 44. člen ZDen) se sodišči druge in prve stopnje nista ukvarjali. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (na kar mora paziti revizijsko sodišče po uradni dolžnosti - 371. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in 58/2003 - v nadaljevanju ZPP) je tako dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in sklepa sodišč druge in prve stopnje v celoti razveljavilo (iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje namreč ni razvidno, kateri znesek v strukturi dosojene terjatve predstavlja vojno škodo) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. odstavek 380. člena ZPP).

Vojna škoda ima lahko različne oblike, in le nekatere od njih so (bile) pravno priznane. Nekatere terjatve in zahtevke iz naslova vojne škode je urejal Zakon o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list FLRJ, št. 64/46 - v nadaljevanju ZRP). V 1. členu je določal, da se vse premoženje fizičnih in pravnih oseb na območju Federativne ljudske republike Jugoslavije, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo države, premoženje, ki so ga takim osebam odvzeli proti njihovi volji za plačilo ali brez plačila okupator ali njegovi pomagači iz rasnih, verskih, narodnostnih ali političnih razlogov, in premoženja, ki je pod pritiskom okupatorja s pravnim poslom ali sicer prešlo v last druge osebe, takoj vrača lastnikom oziroma uživalcem, ne glede na to, kdo si to premoženje in na kakšni podlagi lasti na dan, ko dobi veljavo ta zakon (7.8.1946).

Določba se torej nanaša na premoženje:

a) ki so ga lastniki morali zapustiti, b) ki jim ga je proti njihovi volji odvzel okupator (bodisi za plačilo ali brezplačno), c) ki je pod pritiskom okupatorja (kar pomeni zaradi neposrednih dejanj okupatorja) prešlo v last drugih.

To premoženje (seveda le tisto, ki se je fizično nahajalo na območju tedanje države /glede premoženja, ki je bilo med okupacijo Jugoslavije s silo prenešeno v Nemški Reich, in ni bilo restituirano, sta vladi FLRJ in Zvezne Republike Nemčije sklenili sporazum o ureditvi odškodninskih zahtevkov za restitucije, ki jih ni mogoče uresničiti in zahtevkov zoper Nemško obračunsko blagajno - Uradni list FLRJ, Mednarodne pogodbe, 22.8.1956/) je ostalo tedanjim lastnikom (oziroma so ti z uveljavitvijo ZRP ponovno ex lege pridobili izgubljeno lastninsko in druge pravice), ki so svoje zahtevke glede tega premoženja uveljavljali na okrajnih sodiščih.

Od pravila o vračanju premoženja je poznal ZRP dve izjemi. Prvo je določal 3. člen, po katerem se premoženje ob določenih pogojih izjemoma ni vrnilo, temveč je prešlo v državno last (ker gre za denacionalizacijo, ta izjema tu ne prihaja v poštev - prim. 22. točko 1. odstavka 3. člena ZDen). Drugo izjemo je določal 2. odstavek 10. člena, po katerem industrijska, trgovska, obrtna podjetja in obrati, ki so med okupacijo poslovala, niso smela zahtevati povračila prodanih premičnin, tudi ne tedaj, če so bila od okupatorja stavljena pod komisarsko opravo.

V primeru, ko je bilo premoženje uničeno, poškodovano, ali ga ni bilo mogoče najti, je smel lastnik svoj odškodninski zahtevek proti odgovornim osebam uveljavljati s civilno tožbo, ne da bi izgubil pravico uveljavljati ta zahtevek v postopku o vojni škodi (4.

odstavek 1. člena ZRP). Uveljavljanje odškodninskih zahtevkov je prišlo tako v poštev tedaj, ko bi bil sicer utemeljen vrnitveni zahtevek (1. odstavek 1. člena ZRP). Če pa niti odškodninskega zahtevka ni bilo mogoče vložiti, je upravičencu do odškodnine ostal še postopek o vojni škodi. Vendar takega postopka tedanja oblast ni sprejela (seveda tudi ne materialnopravnih določb o vojnih reparacijah).

Pač pa je Zvezna Republika Nemčija sprejela Zvezni zakon za ureditev povračilnopravnih denarnih obveznosti Nemškega Reicha in izenačenih pravnih nosilcev - Zvezni zakon o povračilu (Bundes Rckerstattungsgesetz, Zvezni Uradni list /Bundes Gesetzblatt/ z dne 19.7.1957), ki se je nanašal na povračilnopravne zahtevke proti Nemškemu Reichu, proti nekdanji državi Prusiji, podjetju Reichsautobahnen, nekdanji nacistični nemški delavski stranki in drugim razpadlim nacističnim ustanovam ter Reichovskemu združenju Židov v Nemčiji in izseljenškim skladom Češke in Moravske.

O pravnem obstoju terjatve iz naslova vojne škode bi bilo zato mogoče govoriti le, če vojna škoda, ki je navedena v bilanci podjetja z dne 31.12.1945, predstavlja eno od tistih oblik vojne škode, ki so jo urejali omenjeni predpisi. V primeru pozitivnega odgovora bo treba ugotoviti tudi, ali je bila terjatev dejansko izterljiva. Če namreč kljub temu, da je pravno obstajala in bila tudi pravno izterljiva (popolna obligacija), iz dejanskih razlogov ni bila izterljiva (npr. zaradi pomanjkanja podatkov o osebah, zoper katere bi bilo mogoče vložiti odškodninske zahtevke po 4. odstavku 1. člena ZRP, zaradi pomanjkanja dokazil ipd.), potem pač ni imela vrednosti, kar pomeni, da je tedaj pri ugotavljanju vrednosti podjetja po sistemu neto aktive ne bo mogoče upoštevati.