VSRS Sodba II Ips 516/2002

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženi stranki tožniku plačati 12.500.000 SIT odškodnine za škodo, ki jo je utrpel, ker mu je kot potniku v vlaku neznanec v glavo vrgel kamen.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v razlogih pa navedlo, da železnica ni odškodninsko odgovorna za škodo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da se tožena stranka ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti, ne glede na to, ali ta temelji na določbah Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu ali na določbah Zakona o obligacijskih razmerjih. Pred škodnim dogodkom je na isti lokaciji prišlo do več primerov metanja kamenja v vlak, kar pomeni, da je tožena stranka vedela, da na tej lokaciji grozi nevarnost. Obhodniki so svojo službo opravljali le v dopoldanskem času, ne pa tudi popoldan. Prva tožena stranka je tako opustila prizadevanja, da bi preprečila škodni dogodek. Očitno je, da ni imela organizirane čuvajske službe, čeprav je vedela za primere metanja kamenja v vlak. Na ta dejanja bi morala reagirati z zaposlitvijo potrebnega števila čuvajev v času, ko pelje potniški vlak iz Ljubljane skozi Šiško mimo postaje Litostroj, ali z drugimi ukrepi, kot je npr. opozarjanje potnikov na nevarnost metanja kamenja v vlak, z namestitvijo neprobojnih stekel ipd. Nesprejemljivo je, da se je sodišče oprlo na izpovedbo delavca prve tožene stranke, ki ima očitno interes za njen uspeh v tej pravdi. Železniški promet predstavlja nevarno dejavnost. Zato je bil tudi sprejet Zakon o zagotavljanju varnosti železniškega prometa. Določen je poseben progovni pas, ki je v lasti železnice, in ki je nujen za zagotavljanje varnosti potnikov, ki jih prevaža železnica. V konkretnem primeru je škodna nevarnost gotovo prišla z območja progovnega pasu. S tem, ko je tožnik plačal vozovnico in se kot potnik prepustil prvi toženi stranki, je nastal temelj za njeno odškodninsko odgovornost. Pritožbeno sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni podana odškodninska odgovornost druge tožene stranke.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je zahteval povrnitev škode, ki mu je nastala kot potniku v vlaku, ker je neznanec v levo stran vlaka vrgel večji kamen, ki je prebil okensko steklo in tožnika zadel v glavo. Tak (konkreten)

dejanski stan napotuje na določbe v času škodnega dogodka uporabljanega Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (Ur. l. SFRJ,št. 2/74 in 17/90), ki je kot specialni predpis izključeval druge predpise (npr. določbe Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 o prevoznikovi odgovornosti za varnost potnikov - 484. člen in še bolj določbe istega zakona o neposlovnih odškodninskih obveznostih - v konkretnem primeru je šlo za škodo, ki je tožniku nastala kot potniku, tedaj pogodbeni stranki med prevozom, torej med prevoznikovim izpolnjevanjem obveznosti iz prevozne pogodbe).

Po prvem odstavku 16. člena omenjenega zakona je prevoznik odgovoren za škodo, nastalo zaradi smrti, ranitve ali druge telesne ali duševne poškodbe potnika, ki jo povzroči nesreča ali nezgoda med železniškim prevozom oziroma med tem, ko je potnik v vozu, ali ko vstopa ali izstopa iz voza, in za škodo, nastalo zaradi zamude ali prekinitve potovanja. Te odgovornosti pa se (popolnoma ali delno) razbremeni, če je nastala nesreča ali nezgoda po krivdi tretje osebe in se ji prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevajoč posebnosti primera ni mogel izogniti niti odvrniti njenih posledic (3. točka 18. člena istega zakona). Odgovornost prevoznika je torej krivdna (in ne objektivna, kot nakazuje revizija), to krivdo pa zakon definira kot kršitev skrbnosti, ki jo opredeljuje pravni standard "potrebno prizadevanje, upoštevajoč posebnosti primera".

Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem nižjih sodišč, da prevozniku (prvi toženi stranki) "ni mogoče očitati nobenega nedopustnega ravnanja". Kajti zahtevati od železnice, da zagotovi varnost potnikov tudi pred takimi dogodki (oz. v primeru takih dogodkov) bi presegala standard "potrebnega prizadevanja, upoštevajoč posebnosti primera". Prav posebnosti primera železnici onemogočajo, da bi zagotovila varnost potnikov še kako drugače kot zgolj z obveščanjem policije. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje, metanje kamnov v vlak ali postavljanje predmetov na tire niso dejanja, ki bi jih bilo mogoče pričakovati na določenih mestih. Do tega lahko pride tako rekoč na vsej dolžini železniških prog. Zahtevati od železnice, da bi ob celotni trasi proge postavila opazovalnice in čuvaje, kot sugerira tožnik, pa bi v času miru in v času, ko ni mogoče pričakovati socialnih nemirov, terorističnih akcij, javnih demostracij povezanih z nasiljem ipd., presegalo standard dolžne skrbnosti ("potrebno prizadevanje, upoštevajoč posebnosti primera"). Enako velja za sugerirano namestitev neprobojnih stekel na okna potniških vagonov. Tudi popoldanska ali pa kar 24-urna služba obhodnikov takih dogodkov ne bi preprečila. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje, je naloga obhodnikov pregledovati progo in ugotavljati morebitne napake na njej. Že ime pove, da so ti delavci mobilni, kar pomeni, da njihova naloga ne more biti stati ob progi in nadzirati (ožjo ali širšo) okolico proge ter preprečevati (kako, revizija niti ne pove), da bi kdo (ki bi se nahajal v njihovem vidnem polju) vrgel kamen proti vlaku.

Dejanje, s katerim je neznanec poškodoval tožnika, je zato po svoji naravi takšno, da si ni mogoče predstavljati, kateri bi bili tisti (še) razumni ukrepi, ki bi presegali obveščanje policije. Varovanje pred metanjem kamenja v vlak spada v zagotavljanje dejanske javne varnosti, kar pa je naloga policije - železnica za to nima ne dejanskih niti pravnih možnosti. Posebnosti primera (potnikova poškodba s kamnom, ki ga je neznanec vrgel, kar se je zgodilo na delu, kjer ni mesta, namenjenega za dostop na železniško območje - 400 metrov od postaje Litostroj, pri čemer je do metanja kamenja v vlak na tem delu proge sicer občasno že prihajalo, a teh dejanj ni bilo veliko oziroma niso bila pogosta) tako po mnenju revizijskega sodišča terjajo t ko normativno konkretizacijo pravnega standarda "potrebno prizadevanje", po kateri od železnice ni mogoče zahtevati več kot obveščanje policije.

Pritožbeno sodišče sicer res ni obrazložilo "zakaj ne bi bila odškodninsko odgovorna drugo tožena stranka, kljub obstoju zavarovanja, tudi za dodatne nevarnostne vire". A ker tožnik tega v pritožbi ni uveljavljal, se pritožbenemu sodišču v obrazložitvi sodbe s tem vprašanjem, ki ga tožnik zastavlja šele v reviziji, ni bilo treba ukvarjati (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99). Sodišče prve stopnje je namreč na 8. strani sodbe pravilno pojasnilo, da je spričo ugotovitve, da prva tožena stranka ni odškodninsko odgovorna, neutemeljen tudi zahtevek zoper drugo toženo stranko, pri kateri je imela zavarovano svojo odgovornost.

Ker tako očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14.

točka drugega odstavka 339.člena ZPP) ni podana in ker je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.