VSRS Sodba II Ips 372/2000

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da morata toženki izdati zemljiškoknjižno listino, s katero se bo pri njunih solastnih deležih na napremičnini vl. št. 586 k.o..., lahko vknjižila tožničina služnostna pravica brezplačnega dosmrtnega stanovanja na stanovanju, sestoječem se iz sobe, kuhinje in sanitarij ter hodnika v pritličju stanovanjske hiše ... Prvi toženki je sodišče še naložilo, da mora dovoliti in omogočiti tožnici vselitev v spredaj navedene prostore, obema toženkama pa, da morata povrniti tožnici stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo prve toženke zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Revizijo je vložila prva toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se izpodbijana sodba razveljavi ali spremeni. Materialni zakon je po revizijskih izvajanjih kršen, ker je tožničina služnostna pravica ugasnila zaradi neizvrševanja. Namreč po 52. členu ZTLR se stvarna služnost pridobi z vpisom v javno knjigo, po 58. členu istega zakona pa preneha, če se služnostni zavezanec upre njenemu izvrševanju, služnostni upravičenec pa tri leta zapored služnosti ne izvršuje. Pomembno je še, da je bilo v času pravde zgrajeno le eno stanovanje v sporni hiši. Postopek je kršen iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje razlogov o stanovanju, na katerem naj bi tožnica pridobila služnost. Sodišče druge stopnje je postopalo v škodo revidentke, ko je prvo sodbo razveljavilo, da bi omogočilo tožnici razširitev tožbe tudi na drugo toženko. Očitek revidentki, da zlorablja procesne pravice, ni utemeljen. Namreč možu je darovala polovico svojega deleža na hiši že pred vložitvijo tožbe in to je bilo razvidno tudi iz plombe v zemljiški knjigi, kar bi morala tožnica preveriti pred vložitvijo tožbe. Tožnica bi zato morala vložiti tožbo tudi zoper moža prve toženke.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno naslednje dejansko stanje: tožnica in prva toženka ter sedaj pokojni njen mož, ki je bil tožničin sin, so 24.08.1984 sklenili sporazum, po katerem se je tožnica zavezala prispevati sopogodbenikoma, ki sta gradila hišo, 2.000.000 takratnih din za potrebe navedene gradnje, da sta se sopogodbenika zavezala tožnici nuditi v hiši, ki se je tedaj gradila, pravico brezplačnega dosmrtnega stanovanja iz sobe, kuhinje in sanitarij ter hodnika v pritličju stanovanjske hiše, da sta sopogodbenika dovolila tožnici tudi vknjižbo navedene pravice in da je tožnica svojo obveznost do sopogodbenikov izpolnila. Solastnici hiše ... sta po zemljiškoknjižnih podatkih solastnici toženki, in sicer prva toženka do 2/3 in druga toženka do 1/3, ki tožnici pravico do vknjižbe sporne služnosti priznava. Navedena hiša še ni v celoti dograjena, dograjeno pa je stanovanje, ki je predmet tožbenega zahtevka. Tožnica do enega leta pred vložitvijo tožbe (04.02.1998) ni zahtevala od toženk vselitve v sporno stanovanje, ne zemljiškoknjižnega vpisa svoje pravice in tudi ne, da se zanjo stanovanje dogradi (ker je do tedaj živela v stanovanju druge toženke, ki pa je svoje stanovanje prodala zato, da je preprečila prodajo sporne hiše zaradi dolgov prve toženke). Sedanji mož prve toženke, ki mu je prva toženka darovala del svojega solastniškega deleža na hiši leta 1997, še ni postal solastnik hiše (zadnji odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje). Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je sporazum z dne 24.08.1984 veljaven, da ga toženki do sedaj nista izpolnili in da njune obveznosti do tožnice niso prenehale (zaradi ugasnitve, neizvrševanja in podobnih razlogov). Zato sta odločili, da morata toženki izdati tožnici zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri njiju solastnih deležih pri nepremičnini vl. št. 586 k.o... trg vknjižila služnostna pravica brezplačnega dosmrtnega stanovanja v hiši ..., ki se sestoji iz sobe, kuhinje in sanitarij ter hodnika v pritličju navedene hiše, ter da mora prva toženka dovoliti in omogočiti tožnici vselitev v navedeno stanovanje.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, materialnopravno pravilna ter ocenjuje, da v postopkih na nižjih stopnjah niso bile zagrešene v reviziji očitane procesne ali materialnopravne kršitve.

O procesnopravnih razlogih:

Bistena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zato, ker izpodbijana sodba nima razlogov o stanovanju, ki naj bi bilo obremenjeno s služnostjo. Najpreje je ugotoviti, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 30.06.1999 in da je potrebno zato glede na določilo 498. člena Zakona o pravdnem postopku, ki je začel veljati že po izdaji navedene sodbe, uporabljati v tem postopku še ZPP iz leta 1977. Po tem zakonu predstavlja očitana nepravilnost kršitev 13.

točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ta kršitev pa po presoji revizijskega sodišča ni podana. Namreč izpodbijana sodba vsebuje določne in obširne razloge o tem, kakšni prostori predstavljajo sporno stanovanje in kje se nahajajo. O tem so navedeni razlogi v sodbi sodišča prve stopnje na peti strani v prvem odstavku ter na šesti strani v zadnjem in predzadnjem odstavku. V sodbi je tudi navedena ugotovitev, da je sporno stanovanje dograjeno in da je to okolnost priznala tudi druga toženka. Drugačni revizijski razlogi o navedenih okoliščinah so zato protispisni.

Kršitev postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP (ki jo prva toženka formalno ni opredelila) naj bi bila podana zato, ker je sodišče druge stopnje prvo sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, da bi omogočilo tožnici, da razširi tožbo tudi na drugo solastnico, to je drugo toženko. V zvezi s temi razlogi mora revizijsko sodišče opozoriti, da je predmet revizijskega preizkusa lahko le pravnomočna sodba sodišča druge stopnje (z dne 07.03.2000) in ne predhoden sklep sodišča druge stopnje, s katerim je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 15.04.1998. Navedene razveljavitvene odločbe, ki ni predmet revizijskega preizkusa, revizijsko sodišče v tem revizijskem postopku zoper poznejšo pravnomočno sodbo ne sme ocenjevati.

Po revizijskih izvajanjih naj bi bila podana kršitev postopka še zato, ker tožnica ni tožila tudi sedanjega moža prve toženke, ki da je postal solastnik sporne nepremičnine že pred vložitvijo tožbe in da je tožnica to lahko ugotovila iz podatkov zemljiške knjige (zaradi opravljene plombe). Revizijsko sodišče ugotavlja, da merijo navedeni razlogi na nesklepčnost tožbe (kar zadeva utemeljenost zahtevka, to je materialnopravno podlago), ter da so ti razlogi neutemeljeni in protispisni. Iz razlogov izpodbijanih sodb izhaja, da sedanji mož prve toženke še ni pridobil solastninskega deleža na sporni nepremičnini. Po podatkih listin, ki jih je prva toženka priložila svoji pritožbi, izhaja, da je prva toženka vložila zemljiškoknjižni predlog (zaradi vknjižbe 1/3 solastnine na sporni hiši na njenega sedanjega moža) pod Dn. št..., očitno 13.3.1998 in torej po vložitvi tožničine tožbe (ki je bila vložena 4.2.1998). Lastnina na nepremičnini se pridobi šele z vknjižbo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Morebitna odsvojitev predmeta spora med pravdo pa ni ovira, da se pravda konča med prvotnimi strankami (prvi odstavek 195. člena ZPP). Iz navedenih razlogov zato uveljavljana kršitev postopka ni mogla biti zagrešena.

Revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP). Zato zaključuje, da revizija prve toženke ni utemeljena v smeri postopkovnih kršitev.

O materialnopravnih razlogih:

Sodišči nižjih stopenj nista ugotovili razlogov, zaradi katerih sporazum o ustanovitvi sporne služnosti z dne 24.8.1984 ne bi bil veljaven. Sporazum je zato veljaven. Po določilu prvega odstavka 17. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Po določilu drugega odstavka istega člena obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Sodišči nižjih stopenj razlogov za prenehanje obveznosti v smislu navedenega zakonitega ali kakšnega drugega določila (295. do 393. člena ZOR) nista ugotovili. Zato sta tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, da morata toženki neizpolnjeno obveznost do tožnice izpolniti (glede izdaje predlagane zemljiškoknjižne listine obe, glede dopustitve tožničine vselitve v sporne prostore pa le prva toženka, ki tožničini vselitvi nasprotuje).

Zaradi razumevanja samega spora in v zvezi z uporabljeno pravno terminologijo tako v sodbah sodišč nižjih stopenj kot v reviziji, je potrebno opozoriti še na sledeče: sporna služnost je osebna služnost. Osebna služnost se lahko ustanovi na različne načine, tudi s pogodbo, kot je bilo to v tem primeru. Pogodba predstavlja samo pravni naslov (s katerim se služnost ustanovi). Potrebna je še izročitev, ki je pri nepremičninah vpis v zemljiško knjigo. Brez vpisa, to je pridobitnega načina, služnost ne nastane. Ker tožnica v zemljiški knjigi še ni vpisana kot upravičenka sporne osebne služnosti, je s tožbo zahtevala od toženk izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis služnostne pravice. Tožničin zahtevek tako terja od toženk izpolnitev pogodbe. To je torej tudi predmet spora pravdnih strank v tej pravdi.

V zvezi z inštitutom osebnih služnosti je ugotoviti, da Republika Slovenija tega inštituta s predpisi še ni uredila (in tudi ne bivša federacija), zaradi česar se še vedno uporabljajo pravila bivšega ODZ. Za nastanek pravice služnosti stanovanja se tako uporabljajo pravila ODZ (521 in 522) in za prenehanje teh služnosti prav tako (1488, 1479 pa s to spremembo, da se terja le 20 letna doba).

Obstoječa služnostna pravica je lahko tako prenehala sporazumno med strankami, pa tudi po sili zakona in sicer s priposestvovanjem prostosti (zaradi na primer 20-letnega neizvrševanja služnosti, ali v primeru, če se je služnostni zavezanec uprl izvrševanju služnosti, služnostni upravičenec pa je zaradi tega opustil izvrševanje služnosti in je tri zaporedna leta ni več izvrševal). Kot je že spredaj rečeno, torej v tem primeru ni spor o prenehanju obstoječe služnosti, pač pa se spor nanaša na pridobitev služnosti, to je na izpolnitev spredaj navedenega sporazuma. Ker prva toženka med postopkom ni uveljavljala razlogov, zaradi katerih bi lahko njena s pogodbo dogovorjena obveznost do tožnice prenehala (druga toženka pa je tožničin zahtevek priznala), sta sodišči nižjih stopenj materialno pravo pravilno uporabili, ko sta naložili toženkama, da morata izpolniti tožničin tožbeni zahtevek. Namreč po določilu prvega odstavka 262. člena ZOR je upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Obveznost izpolnitve pa nalaga že uvodoma navedeni 17. člen ZOR. Glede na obrazloženo zaključuje revizijsko sodišče, da revizija ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. V celoti neutemeljeno revizijo je zato zavrnilo (393. člen ZPP).