VSRS Sklep Cp 18/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep opr. št. I R 20/2000 z dne 5.5.2000, s katerim je bila priznana pravna veljavnost pravnomočne sodbe Občinskega sodišča v Puli opr. št. P-1699/92 z dne 21.12.1993. Ugotovilo je, da nasprotnemu udeležencu ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku pri Občinskem sodišču v Puli. V postopku priznanja tuje sodne odločbe pa sodišče ne presoja dejanskih in materialnopravnih vprašanj, ki jih obravnava nasprotni udeleženec v ugovoru.

Proti temu sklepu vlaga nasprotni udeleženec pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in zavrne priznanje pravne veljavnosti sodbe Občinskega sodišča v Puli opr. št. P 1699/92 z dne 21.12.1993. Navaja, da tožena stranka, kakor je navedena v tej sodbi, ni nikoli obstajala in zato ni mogla biti pravni naslednik stranke, ki je nastopala v postopku pri Sodišču združenega dela na Reki opr. št. S 981/85. Neobstoječa pravna oseba ni mogla biti stranka v postopku in sodba zoper njo ne more postati pravnomočna. Zato ni pogojev za priznanje te sodbe. Sklicuje se na 87. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, po katerem se procesna sposobnost določa po pravu države, ki ji pravna oseba pripada. Iz registrskih podatkov je razvidno, da pravna oseba s firmo Železniško gospodarstvo - ŽTP Ljubljana ni bila vpisana v sodni register. Sodišče v Puli je bilo na to opozorjeno. Pravni prednik nasprotnega udeleženca sodbe ni sprejel, ker se ni glasila nanj.

Zmotno je stališče, da nasprotnemu udležencu ni bilo zagotovljeno sodelovanje v postopku, saj za to niso bili izpolnjeni osnovni pogoji - obstoj stranke in veljavnost pooblastila.

Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovnemu sodišču je bila predložena v reševanje tudi pritožba zoper sklep o stroških opr. št. I R 20/2000-22 z dne 20.9.2000. Ker je na podlagi petega odstavka 109. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP Ur. l. RS, št. 59/99) Vrhovno sodišče pristojno za odločanje o pritožbi proti sklepu, s katerim sodišče predlog za priznanje zavrne, in proti sklepu, s katerim sodišče odloči o ugovoru, pritožbe nasprotnega udeleženca zoper sklep o stroških opr. št. I R 20/2000-22 z dne 20.9.2000 ni obravnavalo. O pritožbi zoper izrek o stroških bi Vrhovno sodišče odločalo le hkrati s pritožbo proti izreku o priznanju tuje sodne odločbe, če bi obe odločitvi obsegal isti sklep.

Bistven ugovor nasprotnega udeleženca je, da je pravdni postopek pri Občinskem sodišču v Puli pod opr. št. P 1699/92 tekel proti pravni osebi, ki ni nikoli obstajala in ki zato ni mogla biti pravni naslednik nasprotnega udeleženca ŽG-ŽTO Postojna, TOZD za upravljanje in vzdrževanje signalno varnostnih in telekomunikacijskih naprav Pivka v postopku pri Sodišču združenega dela na Reki in tudi ne pravni prednik Slovenskih železnic d.d. Nasprotni udeleženec izrečno trdi, da gre za neobstoječo osebo. Iz tega sklepa, da sodba zoper tako osebo ni mogla postati pravnomočna in da se pravni prednik nasprotnega udeleženca ni mogel udeleževati postopka, v katerem je bila namesto njega tožena neobstoječa oseba. Vendar tak prikaz obravnavanega vprašanja ni pravilen. Iz podatkov sodnega registra je razvidno, da je pravna oseba, ki je po sodbi Sodišča združenega dela na Reki opr. št.IX-S-981/85 predlagatelju odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je pretrpel v nesreči dne 22.9.1984, doživela več statusnih sprememb, reorganizacij in sprememb firme. V času, ko se je začel postopek pri Občinskem sodišču v Puli zaradi zvišanja rente, je bila pravilna firma tožene stranke ŽG - Železniška transportna organizacija Ljubljana n.sol.o., Ljubljana. Tožeča stranka v pravdnem postopku, sedanji predlagatelj, je toženo stranko označil kot Železniško gospodarstvo Ljubljana, ŽTP Ljubljana n.sol.o. Ljubljana. Taka označba tožene stranke je bila napačna, vendar kljub temu ni dopuščala nobenega dvoma o istovetnosti tožene stranke. Zato se je pravni prednik Slovenskih železnic d.d. pravde udeleževal in celo uspel s pritožbo. Šele kasneje je začel zavračati sprejem poštnih pošiljk, česar pa sodišče ni upoštevalo. Vsekakor je šlo za vprašanje, ki bi ga bilo treba rešiti v pravdnem postopku, kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje. Ni pa bil to razlog niti za stališče, da pravni prednik ni mogel sodelovati v postopku, niti za stališče, da je šlo za neobstoječo osebo, zoper katero sodba ne bi mogla postati pravnomočna. Upoštevati je treba, da železnice predstavljajo organizacijo, ki je ni mogoče zamenjati s kakšno drugo organizacijo v tem smislu, da bi obstajala nejasnost v identiteti. Napačna označba bi lahko pomenila zgrešeno tožbo znotraj organizacije železnic, vendar ugovor nasprotnega udeleženca ne gre v tej smeri in to glede na sedanjo enotno organiziranost železnic tudi ne bi bilo odločilno.

Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta vprašanje medsebojnega priznanja in izvršitve sodnih odločb uredili s pogodbo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe št. 10/94). Zato se o teh vprašanjih ne uporablja ZMZPP (4. člen tega zakona). Navedena pogodba vsebinsko enako določa pogoje za priznanje kot ZMZPP. Razlika je le med 100. členom ZMZPP in 6. točko 21. člena pogodbe. Zakon določa kot razlog za odklonitev priznanja tuje sodne odločbe, če bi bil učinek priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Pogodba pa določa kot pogoj za priznanje, če priznanje in izvršitev odločbe ni v nasprotju z ustavo in pravnim redom zaprošene države pogodbenice. Ta pogodbena določba ne razširja preizkusa na dejansko in pravno pravilnost obravnavane sodne odločbe. Omejuje se na preizkus skladnosti z načeli pravne ureditve in tistimi določbami posameznih zakonov, ki opredeljujejo pravni red države. Za take kršitve pa v obravnavanem primeru ne gre. Napaka v označbi stranke v okoliščinah, ki so bile obravnavane, ne krši pravnega reda Republike Slovenije. Ker so ostali pogoji za priznanje v pogodbi določeni enako kot v zakonu, sklicevanje na ZMZPP v izpodbijanem sklepu ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava v vsebinskem smislu, ker to ni vplivalo na pravilnost prvostopne odločitve. Kar zadeva ugovor neudeležbe nasprotnega udeleženca, postavlja 3. točka 21. člena pogodbe pogoj za priznanje, da je bila stranka, ki se postopka ni udeležila, pravilno in pravočasno obveščena o postopku. To je pravna prednica nasprotnega udeleženca kot tedanja tožena stranka bila, saj se je postopka aktivno udeleževala, šele kasneje pa je poštne pošiljke, ki jih je prejela, zavračala, namesto da bi svoje ugovore uveljavljala v postopku. Izpolnjena je tudi zahteva iz 1. točke 21. člena pogodbe, namreč da je sodba, katere priznanje se zahteva, pravnomočna in izvršljiva po zakonu države pogodbenice. To je potrjeno na originalu in overjenem prevodu sodbe.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani.

Ugotovljeno je, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa navedena meddržavna pogodba za priznanje tuje sodbe. Zato je pritožbeno sodišče na na podlagi 110. člena ZMZPP, 31. do 33. člena Zakona o nepravdnem postopku in 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku odločalo o pritožbi nasprotnega udeleženca in jo zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.