VSRS Sklep III Ips 14/2005

1. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se predlog za sodno imenovanje uprave v družbi D., d.o.o., zavrže.

2. Stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti nosijo sami predlagatelji in udeleženec D. d.o.o..

1Sodišče prve stopnje je na predlog predlagateljev izdalo sklep, s katerim je za direktorja družbe D. d.o.o.,imenovalo A.A. Funkcija naj bi mu prenehala, ko bo namesto njega imenovan nov direktor družbe v skladu z družbeno pogodbo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo družbenikov ... zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je uporaba analogije z 251. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS št.: 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 45/2001, 57/2004) za družbo z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju d.o.o.) utemeljena, ker gre za enak položaj kot pri delniški družbi (v nadaljevanju d.d.) in za varstvo enake dobrine. Stališče sodišča druge stopnje je, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ko je po prenehanju mandata poslovodji, zaradi tega, ker se družbeniki niso mogli sporazumeti o imenovanju novega poslovodje, po analogiji z 251. členom ZGD, na "predlog za sodno imenovanje uprave v d.o.o." imenovalo poslovodjo d.o.o..

3Zoper odločbo sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe 456. in 251. člena ZGD v njuni materialnopravni in procesnopravni vsebini. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Vrhovno državno tožilstvo RS v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je stališče obeh nižjih sodišč o dovoljenosti uporabe 251. člena ZGD na podlagi analogije tudi za d.o.o., zmotno. Pri imenovanju poslovodje v d.o.o. preko sodišča namreč ne gre za enak položaj kot pri sodnem imenovanju članov uprave v d.d. niti ne gre za varstvo enake dobrine. Vsebinska opredelitev poslovodje (449. člen ZGD) je namreč drugačna kot opredelitev uprave v d.d. (246. člen ZGD). Delničarji pri d.d. nimajo možnosti neposrednega vplivanja na imenovanje uprave, medtem ko pri d.o.o. družbeniki odločajo (če družbena pogodba ne določa drugače) tudi o postavitvi in odpoklicu poslovodij (439. člen ZGD). Družbeniki v d.o.o., katerih deleži predstavljajo najmanj desetino osnovnega kapitala, imajo neposredno možnost vplivati na imenovanje poslovodje (445. člen ZGD), zaradi česar se ureditev v d.d., ko ni imenovan eden ali več članov uprave, nikakor ne more primerjati s situacijo, ko v d.o.o. ni imenovan poslovodja, oziroma ni imenovan kdo izmed več poslovodij. Smiselna uporaba 251. člena ZGD pri d.o.o. ne more priti v poštev. Tudi 49.a člen ZGD, ki posebej določa zadeve, o katerih sodišče odloča v nepravdnem postopku, kjer je v 14. točki (imenovanje članov uprave) izrecno naveden 251. člen ZGD, kaže na to, da zakonska analogija tu ni mogoča. V nasprotnem primeru izrecne določitve člena ne bi bilo. Sklicevanje sodišča druge stopnje na paragraf 29 BGB je nepravilno, saj gre za splošno določilo, ki v nemškem pravu velja za vse pravne osebe, zato ne more biti argument za podkrepitev smiselne uporabe 251. člena ZGD. Ker odločitev ne spada v sodno pristojnost, je torej odločba sodišča obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5Predlagatelji in udeleženec D. d.o.o. so po pooblaščenki vložili odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem predlagajo, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ne ugodi. Po njihovem mnenju ne drži stališče Vrhovnega državnega tožilstva RS, da pri imenovanju poslovodje d.o.o. in imenovanju članov uprave d.d. ne gre za varstvo enakih dobrin. V primeru enotirnega sistema namreč upravo d.d. imenuje skupščina in jo tudi razrešuje. Ne drži niti trditev Vrhovnega državnega tožilstva RS, da delničarji d.d. nimajo možnosti neposrednega vplivanja na imenovanje uprave d.d., ker v primeru enotirnega sistema upravo imenuje skupščina. ZGD temelji ne le na skupnih načelih, temveč tudi kategorijah (zastopanje in predstavljanje družbe). Vsi razlogi načela enakosti zahtevajo enako obravnavanje imenovanja poslovodje v d.o.o. oz. članov uprave v d.d..

6Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

7V postopku je sodišče smiselno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 56/2002) na podlagi določbe 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list SRS, št. 30/86) v zvezi z 49.a členom ZGD.

8Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitost se omeji sodišče samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (391. člen ZPP). Predmet presoje Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru je torej, ali je pravilno, da se z analogijo uporabi 251. člen ZGD tudi za d.o.o..

9V teoriji je sprejeto stališče, da sta zakonska in pravna analogija vrsti razlage pravnih aktov v širšem pomenu te besede. V tem pomenu sta zakonska in pravna analogija sredstvi, s katerima zapolnjujemo pravne praznine (tako Marijan Pavčnik v: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba 1998, Ljubljana, stran 149). Da sodišče lahko uporabi analogijo, mora najprej ugotoviti, ali gre v obravnavanem primeru za pravno praznino in šele nato izbrati metodo zapolnjevanja ugotovljene pravne praznine. Pavčnik opozarja, "da je treba ločiti med pravno dovoljenim, zapovedanim in prepovedanim ravnanjem in pravno praznim, to je pravno nerelevantnim (in v tem smislu svobodnim) vedenjem in ravnanjem, ki ga tudi pravna praznina ne more zajeti in s tem omogočiti, da ga pristojni državni organ (na primer sodnik) pravno uredi. Da je moč neko pravno razmerje opredeliti za pravno praznino, je treba najprej ugotoviti, da gre (1) za nepopolnost, ki ni načrtno neurejena zato, ker je predmet človekovega svobodnega ravnanja; (2) da gre za nepopolnost, ki se ujema z načeli pravnega urejanja v določeni državnopravno urejeni skupnosti in (3) da gre za nepopolnost, ki je hkrati tudi nepopolnost na določenem ožjem pravnem področju. Za pravno praznino morajo biti podane vse tri sestavine." (dr. Marijan Pavčnik, Čemu razprava o prazninah v pravu, Podjetje in delo, 1992, stran 676). Načelo delitve oblasti, načelo vladavine prava in načelo pravne varnosti terjajo previdnost pri opredelitvah predmetov pravnih praznin. Teorija opredeli pravno praznino "kot tisto nepopolnost pravne ureditve, ki pomeni vrzel v izvedbi pravne zasnove, gre torej za vrzel, ki kot manjkajoči zidak zeva v zidovju hiše, ki stoji in je zgrajena na temelju gradbenega načrta. Gre za vrzeli, ki zevajo v sicer zakonsko urejenem sklopu družbenih razmerij. Vrzel se nanaša na to, da ni mogoče najti zakonsko vnaprej predvidenega pravnega pravila, s katerim je mogoče razrešiti pravno relevantni življenjski primer" (tako dr. Marijan Pavčnik v: Čemu razprava o prazninah v pravu, Podjetje in delo, 1992, stran 676). V obravnavanem primeru je treba torej ugotoviti, ali predstavlja rešitev ZGD, da v določbah o d.o.o. ni urejeno imenovanje poslovodje prek sodišča, pravno praznino.

9Zakonodajalec je v 456. členu ZGD določil, da se za postopek likvidacije, prenehanja po skrajšanem postopku, uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine za d.o.o. smiselno uporabljajo določbe ZGD o delniški družbi. V členih, kjer ureja poslovodstvo d.o.o. (449. člen ZGD) dovoli zakonodajalec zakonsko analogijo le glede omejitev poslovodij (četrti odstavek 246. člena ZGD), sicer pa ne napotuje na uporabo določb o upravi d.d..

10.Iz določbe 456. člena ZGD, kjer so določeni instituti, kjer je za d.o.o. dovoljena zakonska analogija z d.d., in določbe šestega odstavka 449. člena ZGD, je mogoče po metodi sklepanja o nasprotnem (argumentum a contratrio) ugotoviti, da zakonodajalec ni nenačrtno opustil ureditve imenovanja poslovodje d.o.o. prek sodišča, zato tu ni pravne praznine, zaradi česar niti zakonska niti pravna analogija ne prideta v poštev.

11Dodatni argumenti poleg opisanega so v dejstvu tesnejše povezanosti med družbeniki d.o.o. v primerjavi z delničarji v d.d. in večjega interesa za poslovodstvo ter drugih specifičnih lastnosti d.o.o. v primerjavi z d.d., zaradi česar zakonodajalec sodne intervencije pri imenovanju poslovodje ni predpisal. Poslovodstvo d.o.o. ima določene posebnosti glede na organe upravljanja v drugih kapitalskih gospodarskih družbah, ki so posledica zlasti treh dejstev: (1) da je v d.o.o. značilna močnejša povezava družbenikov in njihov močnejši interes za poslovanje družbe in ne le za pridobivanje dobička (posledica tega je lahko več pristojnosti družbenikov oziroma njihove skupščine); (2) da je poslovodja d.o.o. večinoma posamična oseba in (3) da ima d.o.o. le redko nadzorni svet (tako dr. Bojan Zabel v: Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem 2. knjiga, dr. Rado Bohinc in ostali, GV založba Ljubljana 2002, stran 461). Način imenovanja in merila za osebo poslovodje lahko v družbeni pogodbi uredijo družbeniki, kot želijo. Če take določbe ni, bodo o poslovodji družbeniki odločali pred vpisom v register soglasno. Ko je družba vpisana v register, odločajo o imenovanju in odpoklicu poslovodje družbeniki na skupščini (439. člen ZGD). ZGD v drugem odstavku 438. člena izrecno dopušča, da je v družbeni pogodbi lahko dogovorjen drugačen način imenovanja ali odpoklica poslovodje. Normativna podlaga torej daje družbenikom vse možnosti, da razmerja imenovanja in odpoklica poslovodje uredijo drugače, če ne, veljajo zakonske določbe. Ureditev se bistveno razlikuje od ureditve poslovodstvenega organa v d.d., kjer veljajo kogentne določbe o imenovanju uprave. Upravo namreč imenuje nadzorni svet, če tega ni, pa skupščina. ZGD pozna še eno izjemo, ko uprava ni imenovana s strani nadzornega sveta in sicer sodno imenovanje članov uprave. Določitve načina imenovanja uprave d.d. torej zakonodajalec nikoli ne prepušča delničarjem (drugače v d.o.o.: drugi odstavek 438. člena ZGD).

11Zakonodajalec je določitev poslovodje s strani družbenikov očitno štel za zelo pomembno odločitev v d.o.o.. Če je soglasje po volji družbenikov pogoj za imenovanje poslovodje, družbeniki pa ga ne dosežejo, oziroma če ne izpolnijo pogojev za imenovanje novega poslovodje, kakršni so opredeljeni v družbeni pogodbi, lahko to vodi v prenehanje družbe (drugi odstavek 455. člena ZGD).

12V kolikor bi bila analogija za d.o.o. dovoljena tudi za določbo 251. člena ZGD, bi to pomenilo razširitev sodne pristojnosti tudi na situacije, ko se družbeniki iz kateregakoli razloga ne bi mogli sporazumeti o poslovodji, oziroma ko le-ta iz kateregakoli razloga ne bi bil imenovan. Pri imenovanju poslovodje d.o.o gre za področje, ki ga je zakonodajalec predal v pristojnost družbenikom.

13Argument načela pravne enakosti, ki ga uveljavljajo predlagatelji in udeleženec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ni utemeljen. ZGD je namreč jasen in izrecno določa, katere določbe d.d. se lahko smiselno uporabljajo tudi za d.o.o.. Ob taki ureditvi je jasno, da ravno načelo pravne enakosti zahteva, da se vsem da enako varstvo, torej tako, ki ga je predvidel zakon. Ta je predvidel, da morajo družbeniki v primeru imenovanja poslovodje doseči soglasje, ki so ga sami določili. Ker so določbe ZGD o zakonski analogiji določb d.d. in d.o.o. jasne, bi bilo ravno v nasprotju z načelom pravne enakosti, predvsem pa pravne varnosti, če bi sodišče dovolilo sodno imenovanje poslovodje.

14Pri opredeljevanju pravnih praznin je treba biti previden. Le izjemoma ima namreč sodna veja oblasti pooblastilo, da nadomesti voljo zakonodajalca. Vrhovno sodišče RS je presodilo, da pri sodnem imenovanju poslovodje d.o.o. ne gre za tak primer. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi drugega odstavka 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP razveljavilo sklepa obeh sodišč ter predlog za sodno imenovanje poslovodje d.o.o. zavrglo, ker gre za zahtevek, ki ne spada v sodno pristojnost.

15Stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagatelji in udeleženec D. nosijo sami na podlagi določb 35. člena ZNP v zvezi z 49.a členom ZGD.