VSRS Sodba III Ips 60/2004

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 86.350,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.2.2005 do plačila, v petnajstih dneh.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3.341.931,70 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške v višini 69.120,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Zaradi delnega umika tožbe je še ustavilo postopek glede 2.200.000,00 SIT.

Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da ni utemeljena in je predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je revizijo sprejelo v (meritorno) obravnavo, čeprav sta nižji sodišči zadevo obravnavali kot gospodarski spor, vrednost spornega predmeta pa ne dosega revizijske meje iz 1.

odstavka 495. člena ZPP. Tožena stranka je namreč fizična oseba, spor pa ni nastal v zvezi s stečajnim postopkom (nastal bi ne glede na to, da je bil nad tožečo stranko začet stečajni postopek).

Revidentka v prvi vrsti uveljavlja, da naj bi ji nižji sodišči priznali "stroške popravila", medtem ko je sama uveljavljala znižanje kupnine zaradi slabe kvalitete (napak) kupljenega stanovanja. Temu ni mogoče pritrditi.

Tožeča stranka je vtoževala plačilo še neplačanega dela kupnine za prodano stanovanje v višini 5.541.931,70 SIT s pripadki, med pravdo pa je tožbo umaknila za 2.200.000,00 SIT. Ugoditev zahtevku za 3.341.931,70 SIT pomeni, da ugovoru tožene stranke, s katerim je uveljavljala znižanje kupnine, ni bilo ugodeno v delu, ki je presegal znesek 2.200.000,00 SIT, medtem ko do tega zneska nižjima sodiščema ni bilo treba (meritorno) odločati, ker je bil tožbeni zahtevek skrčen.

Revidentka skuša prikazati zahtevka za odpravo napak in za znižanje kupnine iz 488. člena ZOR kot dva popolnoma različna zahtevka, med katerima takorekoč ni nobene povezave. V resnici je zveza med obema karseda tesna. Znižanje cene praviloma ustreza stroškom, ki so potrebni, da se napaka odpravi. Revidentkino uveljavljanje, da sta ji nižji sodišči priznali le "stroške popravila" in ne znižanja kupnine, bi bilo lahko upoštevno le v smislu, da bi ji sicer šlo višje znižanje cene, v predmetni zadevi torej tako, ki bi presegalo 2.200.000,00 SIT. Prenizko upoštevano znižanje cene bi lahko bilo posledica bodisi prenizko ocenjenih stroškov popravila, bodisi posledica tega, ker vseh napak stanovanja niti ne bi bilo možno odpraviti. Vendar pa revidentki niti v tem smislu ni mogoče pritrditi.

Izvedenec doc. dr. M. D. je v svojem mnenju zapisal, da je popolna odprava napak tehnično izvedljiva (ne neizvedljiva, kot zatrjuje revidentka) in v prilogi svojega mnenja podal spisek potrebnih ukrepov za njihovo odpravo ter jih tudi stroškovno ovrednotil.

Stroške odprave napak je ocenil (skupaj z DDV) na 1.121.034,22 SIT. Revidentka ne pove, kaj bi morali nižji sodišči še upoštevati pri znižanju cene stanovanja.

Ker se je izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP). Zavrnitev obsega tudi stroškovni del. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo, ki obsegajo nagrado odvetniku po Odvetniški tarifi z DDV (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).