VSRS Sodba III Ips 27/2002

Revizija se zavrne.
Tožena stranka mora vrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 530.000,00 SIT v roku 8 dni.

Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev sklepov skupščine tožene stranke z dne 20.11.2000, sprejetih pod točkama 2 in 4 dnevnega reda in poleg tega tudi objavo vsebine sodbe ter povrnitev stroškov postopka.

Prvostopenjsko sodišče je vsem tožbenim zahtevkom ugodilo.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj spremeni drugo- in prvostopenjsko sodbo, zavrne tožbeni zahtevek in naloži tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je naslednje: 4.5.2000 je tožena stranka vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave in s tem dnem je po prvem odstavku 46. člena ZPPSL začel teči tudi trimesečni rok za predložitev načrta finančne reorganizacije. 18.5.2000 se je postopek prisilne poravnave začel. Tožena stranka si je kot eno od metod finančne reorganizacije sprva izbrala (le) zvišanje osnovnega kapitala, pri čemer naj bi vsaj dva upnika svoje terjatve do tožene stranke vložila kot stvarni vložek. Ustrezni sklepi so bili sprejeti na skupščini dne 31.7.2000. Narok za prisilno razpravo je bil razpisan za 22.11.2000.

Na skupščini dne 20.11.2000 je tožena stranka sprejela nove sklepe, ki so se nanašali na osnovni kapital. Sprejela je sklep o zmanjšanju in sočasnem povečanju osnovnega kapitala družbe z izključitvijo prednostne pravice do vplačila dosedanjih delničarjev (točka 2 dnevnega reda) in sklep o sprejemu načrta finančne reorganizacije (točka 4 dnevnega reda). Tadva sklepa sta bila torej sprejeta komaj dva dni pred že prej razpisanim narokom za prisilno poravnavo. Oba sklepa izpodbija tožeča stranka, ki je upnik tožene stranke, hkrati pa tudi njen družbenik. Svojo tožbo je oprla na prvi odstavek 364. člena ZGD (Ur. l. RS št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 32/98, 84/98, 6/99, 54/99 in 36/2000; v nadaljevanju: ZGD).

Sprejeti sklepi o znižanju in zvišanju osnovnega kapitala z dne 20. 11. 2000 so v primerjavi s sklepi z dne 31.7.2000 povečali tudi deleže, ki naj bi jih s prisilno poravnavo pridobila delničarja D. d.d. in R. d.o.o. Tako bi se po sklepih z dne 31.7.2000 delež D. d.d. povečal za dodatnih 5,25 %, po sklepih z dne 20.11.2000 pa za 7,65 %, torej za 2,40 % več kot po sklepih z dne 31.7.2000. Podobna ugotovitev velja tudi za R. d.o.o. Sklepi z dne 20.11.2000 so povzročili tudi spremembo načrta finančne reorganizacije.

Drugi odstavek 52. člena ZPPSL določa, da mora poravnalni senat vabiti upnike na narok za prisilno poravnavo z oklicem najmanj 15 dni pred narokom za prisilno poravnavo. V oklicu mora poravnalni senat upnike tudi poučiti, da si lahko pri sodišču ogledajo načrt finančne reorganizacije. Upniki se lahko znotraj petnajstdnevnega roka pripravijo na narok za prisilno poravnavo (53. in 54. člen ZPPSL) in se odločijo, ali jo bodo izglasovali ali ne. Ker določba drugega odstavka 52. člena ZPPSL varuje upnike, v petnajstdnevnem roku pred narokom za prisilno poravnavo ni dovoljeno spreminjati načrta finančne reorganizacije.

Kršitev dobrih poslovnih običajev je podana (prvi odstavek 364. člena ZGD), če delniška družba sprejme sklepe v nasprotju z zakonom, sklep pa lahko vpliva na pravice tožečega delničarja. Glede na drugi odstavek 52. člena ZPPSL je tožena stranka sprejela oba izpodbijana sklepa znotraj petnajstdnevnega roka, v katerem načrta finančne reorganizacije ne bi smela več spreminjati. S sprejetjem izpodbijanih sklepov je kršila drugi odstavek 52. člena ZPPSL. Očitno je tudi, da bi izpodbijana sklepa lahko vplivala na pravice tožeče stranke, saj bi se po sklepih z dne 20.11.2000 delež tožeče stranke v osnovnem kapitalu tožene stranke zmanjšal.

Sklepa tožene stranke sta torej izpodbojna že zaradi tega, ker sta bila sprejeta v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji (prvi odstavek 364. člena ZGD). Ali je z izpodbijanima sklepoma tudi bila kršena dolžnost enakega obravnavanja delničarjev (219. člen ZGD), kot je menilo pritožbeno sodišče, revizijskemu sodišču torej ni bilo potrebno odločiti.

Revident je tudi menil, da je drugostopenjsko sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zadosti obrazložilo, iz katerih razlogov zaslišanje prič D. M. in B. M. ni bilo potrebno. Revizijski očitek je neutemeljen; sodba drugostopenjskega sodišča kratko in jedrnato obrazloži, da bi tudi zaslišanje prič ničesar ne spremenilo glede dejstva, da tožena stranka tožeči ni ponudila, da bi vložila svoje terjatve kot stvarni vložek v toženo stranko.

Iz zgoraj povedanega sledi, da je pritožbeno sodišče v izpodbijani odločbi materialno pravo uporabilo pravilno in tudi ni storilo očitane kršitve določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede na prvi odstavek 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Ker je tožeča stranka kot revident v revizijskem postopku popolnoma propadla, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena).

Povrniti ji mora nagrado za delo pooblaščenca in sodno takso za odgovor na revizijo. Glede na vrednost spornega predmeta v višini 188.305.000,00 SIT mora plačati 3.000 odvetniških točk nagrade za delo pooblaščenca (tarifna številka 16 v povezavi z tarifno številko 13 Odvetniške tarife) vključno z 20 % DDV, kar znaša v denarju skupaj 360.000,00 SIT. Povrniti mora tudi 170.000,00 SIT sodne takse za odgovor na revizijo, oziroma skupaj 530.000,00 SIT.